Pismo iz slovenskega Vuhana: težki časi zahtevajo težke odločitve

Moja domača občina Šmarje pri Jelšah je postala eno izmed žarišč širjenja koronavirusa v državi. Glede na število prebivalcev celo največje žarišče, je iz kabineta predsednika vlade ocenil še en domačin, Vinko Gorenak.

Ali je res tako ali pa smo samo bolj zgodaj kot kje drugje zaznali neljube stranske posledice smučarskih užitkov naših soobčanov v evropskem epicentru koronavirusa in drugih počitniških potovanj, bo pokazal čas. A četudi bi se izkazalo, da smo v Šmarju bili le zgodnejši kot kje drugje, bo ostalo dejstvo, da smo zamudili. Po prvih ocenah tistih, ki od zunaj in od znotraj poznamo situacijo, smo virusu omogočili priložnost, da se neprepoznano (ne pa tudi nezaznano) širi kakšen teden dni. Ne samo med učitelji in učenci lokalne osnovne šole, temveč tudi po drugih dogodkih krajevnega družabnega življenja. Morda se teden dni ne zdi veliko, vendar je za COVID-19 to dovolj, da uide vajetim kakršnihkoli ukrepov, ki bi ga lahko zatrli v kali ali pa vsaj drastično omejili.

Ali bi ga morali prepoznati prej in kdo je odgovoren, da ga nismo, ostaja vprašanje za čas po največji krizi v samostojni Sloveniji. Ljudje so razumljivo prestrašeni in pod stresom, a vsako kazanje s prstom in obtoževanje, kakršnih na družabnih omrežjih ta čas ne manjka, je vsekakor preuranjeno, neodgovorno in lahko povzroči velike, nepopravljive krivice. Zato bi se jezne glave morale ohladiti, vsa razpoložljiva energija pa se usmeriti v zajezitev virusa preko striktnega upoštevanja ukrepov, predpisanih od lokalnih in državnih oblasti, v solidarnost do potrebnih ter sočutje do okuženih.

Vpogled v sredino dramo ter ravnanje na regijski in državni ravni je resno zamajalo moje zaupanje v sistem sprejemanja odločitev na višjih ravneh – ter me utrdilo v zavedanju, kako pomembno je ob pravem času imeti pravega človeka na pravem mestu.

Izredne odločitve izrednih ljudi

Po koronavirusni krizi bo tudi prišel čas, da se razčisti, kdo od ljudi na vodilnih položajih se je pod pritiskom izrednih razmer odločal zdravorazumsko, premišljeno in v korist skupnosti, kdo pa je svojo odgovornost skrival za birokratskim črkobralstvom ter za zvenečimi znanstvenimi nazivi na zaklenjenih vratih svojih pisarn.

33-letni župan Občine Šmarje pri Jelšah se je tisti popoldan in večer, ko je izvedel za prvo potrjeno okužbo v osnovni šoli z več kot tisoč učenci, soočil z odločitvijo, kakršna človeka zaznamuje za vse življenje. Znašel se je pred ultimativno selekcijo, ki ljudi loči na bojazljive pragmatike, ki v ospredje postavljajo lastno dobrobit, ter pogumne voditelje, ki, ne glede na morebitno lastno ceno, v ospredje postavljajo dobrobit drugih.

V situaciji, ko se odgovorni na NIJZ in Ministrstvu za šolstvo niso pustili prepričati, da ne gre za osamljeni primer in se koronavirus že precej širi, bi se bilo najlažje na svetu pragmatično potuhniti za »navodili in smernicami strokovnih služb«. Dvigniti roke in ljudem dejati: »Naredili smo, kar je v naši moči, šola do drugačnih navodil s strani države ostaja odprta.«

A župan Matija Čakš je stopil pred kamero najuglednejše informativne oddaje v Sloveniji ter v živo povedal, da bo OŠ Šmarje pri Jelšah naslednje dni zaprta; tako sta se odločila z ravnateljem Mitjo Šketom in za odločitev prevzemata vso odgovornost ter posledice. Ironično je ravno takrat na vzporednem kanalu komercialne televizije minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo samozadostno razlagal, da je v tej državi edino on pristojen, da zapre osnovno šolo. Kar je tudi storil – s sklepom, poslanim naslednji dan, v četrtek ob 16:14, ko seveda tam že zdavnaj ni bilo nikogar, saj so učenci že zjutraj ostali v varnem zavetju svojih domov. Čez dan je bilo potrjenih več novih okužb, minister Pikalo pa je kljub temu v kritiki početja župana in ravnatelja vztrajal tudi tisto popoldne v Studiu ob 17h na nacionalnem radiu.

Voditelji, ljudje vas bodo presojali po vaših odločitvah v težkih trenutkih!

Čeprav je situacija s širjenjem virusa v naši občini res zaskrbljujoča in Šmarčani okrog sebe vsakodnevno nemočno opazujemo, kako zbolevajo naši najbližji, oziroma obolevamo sami, se bo na dolgi rok nedvomno izkazalo, da je zdrav razum, predvsem pa pogum župana Čakša rešil mnoge ljudi. Ne samo okužbe in morebitne težke bolezni, temveč je rešil tudi življenja. Vpogled v sredino dramo ter ravnanje na regijski in državni ravni pa je resno zamajalo moje zaupanje v sistem sprejemanja odločitev na višjih ravneh – ter me utrdilo v zavedanju, kako pomembno je ob pravem času imeti pravega človeka na pravem mestu.

Kljub enakemu priimku z županom Čakšem nisva v sorodu. Prav tako ne pišem z namenom, da bi mu pel hvalo. Pišem kot apel ljudem na odgovornih mestih, od lokalne, regijske do državne ravni. Pozivam vas, da ne igrate alibi igre in se ne skrivate za gorami predpisov, temveč da sprejemate zdravorazumske, družbeno odgovorne, predvsem pa pravočasne odločitve. Zavedajte se, da vas bodo ljudje presojali po teh in vas zanje nagrajevali bodisi z velikim zaupanjem in vero, bodisi z nezaupanjem, odklanjanjem ali celo prezirom.

Težki časi zahtevajo težke odločitve in v naslednjih dneh in tednih se jim ne boste mogli izogniti. Vzemite si za zgled slovenski Vuhan – Šmarje pri Jelšah, kjer so naši voditelji, teden ali dva pred vami, nanje znali pravilno odgovoriti.