Peter Misja, predsednik Skupnosti občin Slovenije: Zelo pomembno se mi zdi, da je vlada prepoznala vlogo lokalnih skupnosti

O vladnih načrtih decentralizacije Slovenije, uvedbe pokrajin ter komunikacijo in sodelovanjem med "terenom" in prestolnico smo se pogovarjali z enim najbolj aktivnih ljudi na teh področjih. Peter Misja ni zgolj predsednik Skupnosti občin Slovenije, je dolgoletni nepoklicni župan Občine Podčetrtek, poleg tega opravlja še delo inštruktorja strojevodij, v turizmu pa zaseda funkcijo podpredsednika Turistične zveze Slovenije. 

Gospod Misja, smo sredi največje zdravstvene krize te generacije, ki jo povzroča zelo nalezljivi virus SARS-CoV-2. Kakšne posledice zaradi njega trpi občina Podčetrtek?

V prvi v vrsti gre za zmanjšanje obsega dejavnosti na kar velikih področjih. To je predvsem v turizmu, posledično tudi turistična taksa, pa tudi kakšne druge dajatve. Drugače pa lahko rečem, da je neka posledica tudi, da je pri nas obremenjeno življenje. Mi smo navajeni, da je tukaj polno ljudi, zdaj pa jih ni. Nekih drugih posledic pa nimamo. Nismo imeli veliko okužb, v zadnjem času sicer malo več, a še vedno ne veliko. Občina tako posebnih posledic nima, vsekakor pa jih ima gospodarstvo.

Vemo, da je Podčetrtek predvsem turistična občina. Kaj virus pomeni za tukajšnji turizem in vse, ki od njega živijo? Kaj lahko, ob državnih paketih ukrepov, za blaženje situacije stori občina?

Zanimivo je to, da smo po spomladanskih mesecih, ko je bilo vse zaprto, od junija naprej imeli izredno dober promet. V teh nekaj mescih smo dosegli izredno dobre rezultate, tako da se je turistično gospodarstvo v tem času pobralo in je lahko normalno zaživelo. Če bi to teklo do konca leta, bi bili finančni učinki prav gotovo skoraj enaki kot lansko leto. Žal se je to 15. oktobra spet prekinilo. Lahko rečem da ni več možnosti, da bi se sedaj tudi na hitro lahko vse zagnalo. V turističnem gospodarstvu pa je zanimivo, da so začeli ljudje izredno investirati. Terme Olimia so že v spomladanskih mesecih naredile izredno veliko, pa tudi vsi ostali naši biseri turizma so ogromno naredili in investirali.

Tukaj se je tudi občina zelo dobro izkazala. V tem času smo izjemno veliko naredili ravno na infrastrukturi, ker je bilo zaradi zaprtja tudi toliko lažje kot je sicer. Po eni strani gre torej za bistveno zmanjšanje turizma in s tem denarja, po drugi strani pa v tem času tudi za dober razvoj. In hvalabogu, če lahko tako rečem, je bilo tistih nekaj mesecev glede turizma res intenzivnih. Meseca julija, avgusta ter septembra je bil v Podčetrtku postavljen rekord prenočitev, v povprečju je v naši občini spalo skoraj 2.000 ljudi, kar je izredno veliko.

Verjetno so turizmu pomagali tudi turistični boni. Ste to razumeli kot dobro potezo?

Pri tem sem kot član odbora za turizem na državni ravni tudi sodeloval. Turistični boni so res pripomogli, da so se tudi taki kraji lahko dobro opomogli. Treba je poudariti, da je Podčetrtek takšna destinacija, ki ni nikoli odvračala domačih gostov, po drugi strani pa smo deležni obiska tudi mnogo tujih gostov. V letošnjem letu, julija, avgusta ter še delno septembra, je v Podčetrtek prišlo kar nekaj Nizozemcev, Nemcev ter Avstrijcev. Lahko rečem, da so ljudje prišli z veliko različnih koncev. Prav tako so bile cene v Podčetrtku kar solidne.

Izkazalo se je, da je  strategija, ki jo že vrsto let uporabljamo - da delamo tako za domače kot tuje goste, dobra. Imam takšno destinacijo, ki smo jo zgradili, imamo ogromno število pešpoti, kolesarskih stez ter drugih možnosti preživljanja v naravi, ki se gostov dotakne, kar pomeni da vedno radi pridejo. Na srečo je bilo to poletje tudi lepo vreme. Termalni park Aqualuna je bil vedno na razpolago, kar je prišlo v pomoč pri prestavitvi gostov, saj so bile terme Olimia na pol zaprte. Ker ko se kraj napolni, je ravno voda prvotnega pomena.

 Janševa vlada je občinam prišla nasproti s povišanjem povprečnin ter sprejetjem zakona o finančni razbremenitvi občin. Koliko proračunskih sredstev vam to sprosti, oziroma prinese in za kaj jih boste namenili?

Že 10 let sem v različnih pogajalskih skupinah in sem dal skozi kar nekaj vlad. Do leta 2008, ko je bil minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar, smo to lokalno samoupravo nekako krepili, potem pa je to bilo čedalje slabše. Sploh v krizi so občinam pobrali ogromno, po drugi strani pa naložili izredno veliko bremen. Zdaj se je z razbremenitvami ta krivica, ki je bila občinam storjena, delno popravila. Vsekakor pa tudi to, da so dali povprečnine bistveno večje in pa tudi ta 23. člen, to je Zakon o financiranju občin, ki se je bistveno povečal. To pomeni razvoj občin in nekajkrat sem že povedal, da je pomembno, da ta denar dobijo ljudje. To ne dobi noben župan, jaz sem župan za manj kot 1.000 €, to dobijo ljudje, ki živijo v občini. Neki standardi se spremenijo, čeprav ljudje mogoče tega ne vedo. Mogoče, če bi prebrali, to kar smo obravnavali pri tej razbremenitvi, bi videli za kaj vse mi plačujemo.

Nazadnje pa, tu še zmeraj ostanejo domovi za ostarele, oskrba na domu, sociala, predšolska vzgoja in pa vse ostalo, tako da izredno veliko še vedno pade na občine. Ampak lahko rečem, da glede na to, kaj vse smo imeli, ... lahko bi vam prebral pismo, kaj je kot župan pisal eden od kasnejših predsednikov vlade, Marjan Šarec, kaj pa je počel, ko je prišel na premiersko funkcijo ... Ni bilo komunikacije, za 2 ali 3 evre so nas odpravljali.

Tu se mi zdi zelo pomembno, da je vlada prepoznala lokalne skupnosti, da tako, kot je rekel poslanec Jožef Horvat v državnem zboru, da lokalne skupnosti dvakrat obrnejo tisti evro, ki ga dobijo. Konkretno lahko povem, da bo občino Podčetrtek bo to pomenilo okoli 300.000 €, iz česar pa lahko dobiš tudi milijon in pol, če to pristaviš k nekemu evropskemu projektu.

Zdi se mi zelo pomembno, da je vlada prepoznala lokalne skupnosti, da tako, kot je rekel poslanec Jožef Horvat v državnem zboru, da lokalne skupnosti dvakrat obrnejo tisti evro, ki ga dobijo.

Septembra ste postali predsednik Skupnosti občin Slovenije. Kateri so prvi koraki, ki ste jih storili v novi vlogi in katere kratkoročno še načrtujete v naslednjih tednih in mesecih?

No, jaz sem vodil kar nekaj stvari. Sem podpredsednik Turistične zveze. Laskam si, da sem bil predsednik odbora za turizem tudi pri Skupnosti občin in verjetno turističnih bonov, o katerih sva prej govorila, ne bi uspeli v taki obliki izkoristiti, če ne bi vodil skupine, v kateri smo uredili tako imenovano e-poročanje, kar pomeni, da imamo prijavo gostov urejeno kot je treba. Sam sem v te stvari zelo dolgo vključen.

Prvi koraki niso nič drugačni, kot vsepovsod. Ustvarjam komunikacijo in znam komunicirati z ljudmi, to se mi zdi zelo pomembno, ne da jim jaz samo govorim, ampak da tudi poslušam. Celotno naše predsedstvo se je našlo, tako da znamo dobro medsebojno komunicirati. Imam pa to srečo, da zdaj državo vodijo ljudje, s katerimi lahko komuniciram. Tukaj morem izpostaviti ministra Koritnika, saj tisto, kar on reče, drži in se ni treba več pogovarjati – zadeva je zaključena. Takšne ljudi človek lahko ceni.  V Sloveniji poznam vse, ki so bili v zadnjih 10 letih na političnih položajih. Imamo polno politikov, ki obljubljajo, da bodo zadeve uredili, a poznam jih samo nekaj, katerih beseda je dovolj, da veš, da bodo to res storili.

Najprej je naš cilj, da naredimo stabilne občine, kar se počne tudi z denarjem. Predvsem pa bi bilo po moje bi dobro, da bi se povezala vsa tri združenja, ki skrbijo za občine. V Skupnosti občin Slovenije je 179 občin, v Združenju mestnih občin jih je 11, v Združenje občin Slovenije pa mogoče 100. Zdi se mi, da bi morali tu, kot pravim, »brcati na isti gol«. Če pa že ne, se pa mi zdi dobro, da vsa tri združenja pridemo k ministru Koritniku in tudi enotno povemo in nastopamo. Probleme v občinah imamo tako vsi približno enake.

Imam srečo, da zdaj državo vodijo ljudje, s katerimi lahko komuniciram.

Minule tedne smo imeli kar nekaj sestankov. Največ težav se pojavlja na Ministrstvu za okolje in prostor, predvsem zaradi prostorskega načrtovanja, kjer moramo stvari drugače obrniti. Pa Ministrstvo za kulturo, tudi razna soglasja itd. Vsaki dan je nekaj, recimo sklad kmetijskih zemljišč in tako naprej. Skratka, vsaki dan se pojavi nekaj kar onemogoča razvoj različnih občin in moram reči da je tu potreben čas in pa dobra komunikacija.

Kako gledate na projekt pokrajin, kot je zastavljen sedaj? Je to način decentralizacije, ki je v državi potreben in kakšno dodano vrednost bi pokrajinska organiziranost prinesla občinam?

Mi je kar žal, da leta 2007 ali 2008 tega nismo rešili. Ta zadeva je bila zelo blizu konca, a povmes so bili razni interesi. Vsak bi imel pokrajino, kar se meni ne zdi dobro. Morali bi reči: tako je, če pa komu ne paše, pa naj gre v drugo pokrajino. Skratka, nekako drugače bi morali to urediti. Osnova je to, da moramo določiti, kar smo tudi naredili, kaj bo pokrajina delala in koliko bodo neke stvari stale. Decentralizacija se bi zagotovo zgodila, če bi neke stvari upoštevali, zagotovo pa bi morali narediti tako, da ne bi bilo zaradi formiranja pokrajin kronično več zaposlenih, ki bi na neki drugi inštituciji delali manj, zato pa ne bi bilo nič več izkoristka. Za nekaj stvari, če dam konkreten primer - za obvoznico Dramlje na našem območju, se ne bi več odločali v Ljubljani, ampak bi se s tem ukvarjali mi, teh 30 ali 25 občin. Potem pa bi rekli, aha zdaj pa mi rabimo to obvoznico, jo bomo mi naredili. Ne rabimo več spraševati v centralo.

Po moji oceni bi čisto drugače stvari speljali, če bi imeli pokrajine. Ta trenutni čas bi lahko tudi rekel: aha, pri nas se je zdaj zgodilo to, da imamo veliko manj ali več primerov koronavirusa, kot ga imajo drugje, pa bi lahko imeli drugačne ukrepe, kot jih imajo npr. v Mariboru. Po moji oceni ne bi bilo to nič narobe. Druge države to imajo. Še več pa bi pomenilo, če bi že v preteklosti imeli pokrajine, bi lahko izvedli veliko več strateških projektov. In čeprav imamo zdaj neki rok okoli leta 2030, dlje kot bo vse skupaj trajalo, manjše možnosti so, da pridemo do pokrajin.

Bi pokrajine prevzele kakšne obveznosti, ki so sedaj na ravni občin?

Mogoče tudi, bolj pomembno je da bi prevzele tiste, ki so na državni ravni, pa morda kakšno stvar tudi od Upravnih enot. To je stvar dogovora, ne bi bil  pa nič jezen, če bi denimo od občin prevzele vrtce. To bi pomenilo, da občine dobijo manj sredstev, ampak vrtce pa upravljajo pokrajine, enako socialno področje. Pred nekaj leti se je dogajalo, da so bile občine računovodski servis, samo plačevale so neke storitve. Namesto, da nam dajo denar namenjen za to, bi lahko to direktno iz Ljubljane plačevali. Pokrajina bi lahko takšne stvari lažje zastavila.

Koliko pokrajin bi po vašem mnenju moralo biti v Sloveniji?

Maksimalno 10.

Imate kakšne ambicije na državnem nivoju politike?

Nikoli jih nisem imel, moram pa reči, da me mnogo ljudi kontaktira in reče, da bi bilo potrebno kaj več stopiti v Ljubljano. Nekega veselja do tega pa nimam. Na občini tiste glavne zadeve, za katere sem imel željo narediti oziroma spremeniti, in sem zaradi njih tudi šel v župansko kandidaturo, počasi odpiram in tudi zaključujem, tako da se mi zdi bolj pomembno, da se razvija Podčetrtek. Čeprav pa, glede na to da smo nekateri – ne govorim samo zase – mnogo županov je takšnih, ki smo že vrsto let vpeti tako v svoje občine, kot tudi v razne druge funkcije na državnem nivoju. In glede na to, da je tako, bi lahko rekel, da bi ti ljudje drugače razmišljali v Ljubljani, kot razmišljajo zdaj nekateri.

Zakon ki je bil pred nekaj leti sprejet, onemogoča združljivost poslanske in županske funkcije. Kako gledate na to? Bi bilo to morda smiselno spremeniti?

Seveda bi bilo. Bil sem na nekaterih sestankih, po katerih trdno mislil, da bi podprli to združljivost.  Ampak odkar sem v vlogi predsednika Skupnosti občin malo preverjal, pa vidim, da ni nekega interesa. Tako da se bomo verjetno morali župani na drugačen način organizirati, da bi lahko kaj takšnega izglasovali. Ampak nekega interesa ni, ker mislijo, da bi mi oportunistično vlekli k sebi vsak za svojo občino, to pa ni res.

Meni se zdi bolj pomembno, da – jaz sem zdaj skoraj vsak teden v državnem zboru zaradi kakega zakona na državnem svetu – lahko človek malo drugače razmišlja, če je toliko let v nekaj vpet, kot tisti, ki nima še niti dneva delovne dobe. Se pravi, da taki ljudje, ki imajo izkušnje, lahko drugače razmišljajo in tudi sprejemajo drugačne kompromise, kot nekdo, ki misli da ima vse sam prav.