Papežu v slovo

Papež Frančišek je bil papež toliko časa, dobrih 12 let, da smo praktično pozabili, da je možno tudi drugačno papeževanje. Seveda, 12 let za papeža ni ne vem kako dolga doba, ampak živimo v času, ko se komaj spomnimo, kaj je bilo včeraj, kaj šele, da bi se spomnili, kako je bilo pred 12 leti. 

Papež Frančišek je bil nedvomno papež, ki je šel v korak s časom. Ni se bal spregovoriti takrat, ko bi mnogi na njegovem mestu raje molčali, in ni se bal molčati, ko bi brezštevilni z veseljem spregovorili. Razumel je, da vodi najstarejšo, največjo in v mnogih rečeh še vedno najmočnejšo korporacijo na svetu. Korporacijo, kjer za progresivnost veljata tradicionalnost in branjenje osnovnih postulatov vere. To je šlo papežu Frančišku dobro od rok. Pustil je, da posamične nacionalne cerkve same ugotovijo, kako želijo tolmačiti Kristusov nauk v nekaterih ključnih točkah do te mere, da je recimo za katoličana v Nemčiji povsem sprejemljivo nekaj, kar je za katoličana na Poljskem denimo smrtni greh.  

Razkošja ni preziral, predvsem pa v njem ni užival in ga ni pretirano razkazoval. V stikih s posvetnimi oblastmi je pokazal dovolj politične spretnosti, v komunikaciji na daljavo z vesoljnim katoliškim občestvom pa izjemen občutek za psihologijo množic. Nekatoličani bomo papeža zagotovo pogrešali, ker z njim praktično, če nismo pripadniki ali zagovorniki kakšne obskurne spolne manjšine, nismo imeli nobenega konflikta. Po papežu Južnoameričanu, ki je prišel s celine z drugim največjim številom vernikov, je morda napočil čas za papeža Afričana; Afrika je namreč celina z največjim številom vernikov. Ko se bo pokadil beli dim, bomo vedeli zagotovo. 

Frančišek se ni bal spregovoriti takrat, ko bi mnogi na njegovem mestu raje molčali, in ni se bal molčati, ko bi brezštevilni z veseljem spregovorili. 

Nediplomatsko in nepietetno 

Do takrat pa nam preostane, da se zgražamo in distanciramo od tega, kako je državni vrh v podobi vladajočega para RoberTina, torej despota Goloba in despojne Gabrove, celo v papeževi smrti našel idealno priložnost za politični populizem najcenejše vrste, nezaslišano koristoljubje in uživancijo. Ja, RoberTina je praktično edina, ki se bo imela fantastično tudi ob papeževi smrti.  

Začelo se je s popolnoma brezveznim natolcevanjem, da je papež aktualnemu premierju predstavljal velikega vzornika, kar smo izvedeli šele posthumno, seveda. Nadaljevalo se je s populističnim napovedovanjem tridnevnega uradnega žalovanja za papežem, kar se je seveda izkazalo za še eno v brezštevilni vrsti Golobovih laži. Končalo pa se je z ekspresnim – tako rekoč dva dni pred vsemi – potovanjem v Rim, kjer je bil kljub izrecni prepovedi gostiteljev grobo kršen protokol in pieteta do pokojnika zgolj zato, da smo lahko že milijontič »občudovali« zadnji plati vladajočega para, medtem ko je za njima tekla neka Pina ali Petra, niti ni važno, ter snemala slovo od papeža za njune družabne profile. Nediplomatsko, nepietetno in dobesedno »nagravžno do amena«. 

Zgodba se seveda tu še ne konča. RoberTina bo papeževo smrt izkoristila za to, da bo še za nekaj dni, na naše stroške, podaljšala obisk v Rimu v zasebne namene. Kako pokvarjen do obisti moraš biti, da celo papeževo smrt izkoristiš za lasten »Unterhalt« in ti pri tem ni prav nič nerodno? Važno, da se imata onadva fantastično na tuje stroške, medtem ko se doma v Sloveniji predsednica državnega zbora v govoru ob državnem prazniku gre kulturni boj, premier pa v intervjuju za nacionalko urbi et orbi snede svojo besedo, da bo odstopil, če komisija za preprečevanje korupcije ugotovi, da je kršil načelo integritete. In to z najbolj za lase privlečenim izgovorom (argument tovrstni nebulozi res ne moremo reči), češ da ima še veliko narediti. Veliko kršitev integritete zagotovo, ampak važno, da se ima pri tem fantastično, zapitek tako ali tako plačujemo mi, žalujoči ostali. 

Kje so moralni teologi? 

Režimska oziroma provladna civilna družba v podobi proračunskih milijonarjev tipa Inštitut 8. marec in sorodnih gotovo ni tista, ki bi premierja lahko spravila k pameti ali pa celo do odstopa. Bega pa – in nepričakovana smrt papeža je pri tem lahko zgolj delno opravičilo – da se tudi moralna avtoriteta, kot je RKC pri nas, do eskapad aktualnih oblastnikov praktično ne opredeljuje. Kje je Slovenska škofovska konferenca? Kje so moralni teologi? Jasno, kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen in Cerkev pri nas ima svojo bero grehov. Ampak zanje je že plačala (visoko) ceno oziroma se spokorila. Je morda napočil trenutek, da se RKC ponovno bolj aktivno vključi v družbeno življenje pri nas? Če k temu kličemo že neverniki, potem je morda res skrajni čas. 

Je morda napočil trenutek, da se RKC ponovno bolj aktivno vključi v družbeno življenje pri nas? Če k temu kličemo že neverniki, potem je morda res skrajni čas.