Papež Cerkev zavezuje k resnemu in odločnemu reševanju spolnih zlorab. Tudi slovenska Cerkev potrebuje “krizni štab”.

Od nedelje do srede je v Varšavi potekala konferenca na temo zaščite otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih pod geslom Naše skupno poslanstvo zaščite božjih otrok.  

Regionalna konferenca pod okriljem Papeške komisije za preprečevanje spolnih zlorab in Poljske škofovske konference in nakazala resen, odločen in konkreten boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi z vključitvijo vseh deležnikov, ki so pripravljeni pri tem sodelovati.

Konferenca je od predstavnikov Cerkva zahtevala priznanje spolnih zlorab brez sprenevedanja in konkretne sistemske korake za preprečevanje zlorab ter zaščito in pomoč žrtvam.

Za Domovino so svojo izkušnjo in spoznanja tudi glede potrebnih korakov doma po konferenci delili murskosoboški škof Peter Štumpf, s. Magda Burger in psihoterapevtka Špela Tušek, ki so se poleg ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta v imenu Slovenske škofovske konference udeležili konference.

Štumpf: Papež Frančišek ne popušča. Slovenska Cerkev bo morala sestaviti »krizni štab«.

»Spoznal sem, da sedaj pa res gre zares,« je v odzivu na konferenco za Domovino dejal soboški škof Peter Štumpf. »Papež Frančišek ne popušča in zavezuje celotno Cerkev k resnemu, odgovornemu in odločnemu reševanju te težke problematike,« je dejal. Po njegovih besedah so se udeleženci strinjali, da so pri spolnih zlorabah žrtve tiste, ki so v središču Kristusovega ranjenega Srca in morajo biti zato tudi v srcu Cerkve.

V domovino Štumpf s konference prinaša spoznanja, kaj vse so za boj proti spolnim zlorabam na področju preventive že napravili v Cerkvah Srednje in Vzhodne Evrope. »Naše povezave z nekaterimi, ki so pred nami, so tako nujne,« meni Štumpf.

“Nismo naredili dovolj”

Kot je dejal, bo morala slovenska Cerkev nujno sestaviti ‘krizni štab’, ki bo pregledal stanje, napravil analizo in učinkovit strateški plan. Šlo bi za novo za novo ustanovo, ki bi vključevala široko področje od kanonskega in civilnega prava do socialnih in psihoterapevstkih služb, akademskih ustanov, lokalnih skupnosti …

»Ne smemo se slepiti, da smo že nekaj naredili. Nismo naredili dovolj. Iz tega je nastala skupina Dovolj.je, ki je kritična do Ekspertne skupine pri SŠK in obratno. Tukaj bo potrebno napraviti dialoške poteze, če hočete pomirjanja; si pogledati v oči in reči, to je bilo prav in to ni bilo, ter se podati na pot sodelovanja in garanja. Zelo nasprotujem merjenju mišic na račun žrtev. To ni etično in ne krščansko. Najprej sprava in pomirjanje znotraj Cerkve  v Sloveniji in tistih, ki so kritični do njenega pristopa in potem skupaj naprej v garanje,« je dejal Štumpf.

Poljska je 15 let gradila sistem boja proti spolnim zlorabam v Cerkvi, v Sloveniji bomo morali tak sistem šele ustanoviti

Udeležencem so Poljska, Hrvaška in Madžarska Cerkev predstavile svoj boj proti spolnim zlorabam. Po besedah sestre Magde Burger, predstojnice šolskih sester de Notre Dame, ima Cerkev na Poljskem izdelan močan sistem, ki ga je ga je gradila zadnjih 15 let in ga še vedno. »Imajo krovno vodstvo, delegate iz vsake škofije, potem odgovorne za ekipe, ki se srečujejo neposredno z žrtvami, odgovorne za ekipe, ki delajo s storilci, pravnike (cerkvene in civilne), psihoterapevte in psihiatre, izobraževanja za vse stopnje sodelavcev… Skratka, to je “aparat”, ki je močen, številčen in dovolj strokoven,« je opisala. Kot je dejala, je bil tudi na Hrvaškem v začetku letošnjega leta ustanovljen Center za preprečevanje zlorab v Cerkvi, medtem ko na Madžarskem Cerkev dela predvsem na področju preprečevanja spolnih zlorab v šolah.

Sloveniaj je še “na predstopnji” in bo morala delati na področju ustanavljanja takšnega sistema, je dejala. “Seveda to ne pomeni, da morajo žrtve čakati do tega trenutka. Prepričana sem, da je gospod nadškof Zore (o tem je jasno spregovoril v intervjuju za Radio Ognjišče in njegovim besedam verjamem) pripravljen sprejeti vsako žrtev, ki se bo želela z njim srečati in se pogovarjati. Vem, da bo kdo s skepso prebral ta stavek, ker ima morda drugačno izkušnjo. Verjamem pa v možnost spreobrnjenja. Verjamem, da se napake, ki so se v preteklosti dogajale na področju poslušanja in pogovarjanja, morejo odpravljati. Nikoli ne smemo obupati,« meni sestra. Kot je opozorila, vsaka spolna zloraba, ki so jo storili ne le duhovniki ali redovniki, ampak tudi drugi člani Cerkve, slednji povzroči rano z dolgotrajnimi posledicami.

Cerkvam v Srednji in Vzhodni Evropi skupna izkušnja zatiranja pod komunistično oblastjo

Cerkvam v Srednji in Vzhodni Evropi je po besedah Burgerjeve »skupna izkušnja zatiranja pod komunistično oblastjo, ki je takrat odkrite zlorabe izkoristila za to, da je tako žrtve kot storilce izrabila za svoje “podaljšane roke” na tak ali drugačen način. Sedaj se v vseh naših Cerkvah soočamo z reakcijo strahu, negotovostmi, predsodki, ranami na obeh straneh, tako na straneh žrtev, kot na strani institucije«.

Potencial za odločnejši boj proti spolnim zlorabam v slovenski Cerkvi vidi najprej v ničelni toleranci do kakršnega koli zločina. Poti prijave zlorab so tako prek ekspertne skupine pri Slovenski škofovski konferenci kot tudi prek policije na 113. »Na širšem področju Cerkve na Slovenskem pa vidim izziv v zastavljanju sistema na štirih ravneh: na področju sprejemanja in spremljanja žrtev, delo s storilci, izobraževanje spremljevalcev in strokovnih delavcev ter ne nazadnje preventivno delo na področju šolstva in drugih vzgojnih ustanov (semenišča, noviciati…),« je še navedla.

Boj proti spolnim zlorabam ena prednostnih nalog Cerkve.

Psihoterapevtko Špelo Tušek sta na srečanju nagovorili odločnost in zavezanost papeža in Papeške komisije za zaščito mladoletnih, ki boj proti zlorabam postavljata za eno prednostnih nalog Cerkve.

»Sprejeti  je potrebno to ranjenost, priznati in delati konkretne korake. Ni bilo govoričenja, sprenevedanja in leporečenja. Zelo neposredne in odločne besede, pravzaprav zahteve po konkretnih dejanjih so bile izražene tudi s strani kardinala O’Malleya,« je dejala in dodala, da je zaznala, da je kardinalova odločna in jasna beseda večini navzočih prinesla olajšanje. »Ni več skrivanja. To so dejstva. Ni prelaganja odgovornosti. Vsak ima svoj del v tem. Tisti, ki je ranil, tisti, ki se je delal da ne vidi in tisti, ki sedaj ve in misli, da se ga ne tiče. Vsak je bil postavljen pred vprašanje: kaj boš storil?«

Konferenca je tako po njenih besedah pripomogla k razbijanju tabu teme, kar je storila profesionalno: »Čeprav so bile predstavitve zelo konkretne in direktne, poslušali smo tudi pričevanja žrtev in njihovo kalvarijo ne-slišanosti in razvrednotenja, je tisto kar ostaja na koncu vendarle upanje.« Udeležba je »v skupni bolečini in upanju« povezala tudi udeležence.

Tudi slovenska Cerkev je ranjena. Iz te rane, preko bolečine lahko zraste bolj iskrena in pričevalna

Tuškova je dejala, da je bila presenečena, koliko je v resnici že narejenega: »Pravni okviri so postavljeni s strani Svetega sedeža. Člani komisije so pripravljeni pomagati pri izvajanju in razlagi. Poljska je že vzpostavila neverjetno kompleksen in profesionalen sistem zaščite, zdravljenja in preventive od katerega se lahko vsi učimo. Opaziti je, da je v državah, kjer so bili izbruhi razkritja najbolj močni, največ pripravljenosti in profesionalnega pristopa. V številnih državah (tudi v Sloveniji) so že narejeni nekateri koraki. Mogoče malo bolj sramežljivi, a vendar so. So posamezniki, ki se zavedajo in delujejo zelo konkretno.« Prvi potreben ukrep je po njenih besedah resnica: »Povedati tako kot je. Pogledati se v ogledalo. Tudi slovenska cerkev je ranjena. Iz te rane, preko bolečine lahko zraste bolj iskrena in pričevalna«.

Tudi ona v Sloveniji vidi potrebo po konkretnem programu za sodelovanje na področjih zdravljenja in spremljanja žrtev, zdravljenja in dela s povzročitelji, kompleksnem sistemu ozaveščanja in izobraževanja ter na področju preventivnega dela in izobraževanja duhovnikov, drugih posvečenih in laikov, ki delujejo v Cerkvi. »Za vse to potrebujemo ozaveščene in predane strokovnjake. Priložnosti za vsakega, ki ga to boli, je torej dovolj. Zato tudi v družbi na splošno ni več prostora za tarnanje in kazanje s prstom. Vsak, ki ga stanje boli in moti, lahko kaj naredi,« je dejala.

Dovolj.je: Štejejo dejanja, ne besede

Eden od članov iniciative Dovolj.je Janez Cerar je dejal, da si v iniciativi želijo poslušanja in slišanja žrtev ter nato ukrepanja proti storilcem. Opozoril je na predavanje s konference češkega duhovnika Tomáša Halíka o postsovjetski mislenosti znotraj Cerkv v Vzhodni Evropi, ki ob prepričanju, da je Cerkev žrtev stalnih napadov, od levice do komunistov, brani institucijo, za žrtve pa ji ni mar. V Dovolj.je po konferenci od slovenske Cerkve pričakujejo konkretna dejanja, saj le ta štejejo. Leporečenja in obljub je bilo po Cerarjevih besedah dovolj.