Odkritje redkih kovin na Švedskem razveselilo navdušence nad zelenim prehodom. A ni tako enostavno ...

Teo Petrovič Presetnik
Kiruna, Švedska, kjer švedsko rudarsko podjetje v državni lasti, LKAB, koplje železovo rudo. Foto: (depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Nedavno je odmevala novica, da so na Švedskem odkrili največje nahajališče redkih kovin v Evropi. Teh se tu trenutno ne izkopava, približno 98 % redkih kovin, uporabljenih v EU leta 2021, je bilo uvoženih iz Kitajske.

Ker so med drugim pomembne tudi za zeleno tehnologijo, je odkritje sprožilo kar nekaj navdušenja. Pa je odkritje res pomembno in lahko pomaga Evropi pri zeleni preobrazbi? 

Izraz redke kovine se nanaša na skupino 17 elementov, ki se uporabljajo za izdelavo vrste izdelkov in infrastrukture, ki so vse bolj pomembni za vsakdanje življenje. Najdemo jih v mobilnih telefonih, trdih diskih in vlakih. Vendar so pomembni tudi za zeleno tehnologijo, vključno z vetrnimi turbinami in električnimi vozili. Nekateri so bistveni za vojaško opremo, kot so sistemi za vodenje izstrelkov. Povpraševanje po njih naj bi se do leta 2030 povečalo za petkrat. 

Kljub imenu so redke kovine pogoste v mnogih delih sveta, vendar je njihovo rudarjenje in pridobivanje izjemno zapleteno in drago. Lahko je tudi zelo škodljivo za okolje. Kitajska ima daleč največje zaloge redkih kovin med vsemi državami na svetu, sledijo ji Vietnam, Brazilija in Rusija. Vendar pa je v smislu rafiniranja in predelave redkih kovin Kitajska daleč v prednosti: Po podatkih ameriškega geološkega zavoda je januarja 2022 predstavljala več kot 60 % vse proizvodnje redkih kovin, sledijo pa ji ZDA (16 %), Mjanmar (9 %) in Avstralija (8 %). 

Evropska odvisnost 


EU je torej pri dobavi redkih kovin močno odvisna, predvsem od Kitajske. To je postalo pomembno politično vprašanje, glede na to, da želi EU končati trgovinsko odvisnost od Kitajske in Rusije ter spodbuditi lastne zelene tehnologije, da bi dosegla svoje podnebne cilje. 

Toda Evropa se ne more izogniti odvisnosti od Kitajske, ne da bi povečala tudi svoje zmogljivosti rafiniranja in proizvodnje, je za Politico dejala Marie Le Mouel, pridružena sodelavka možganskega trusta Bruegel. 

"Večja je odvisnost od kitajske proizvodnje kot od dejanskih materialov, ki se uporabljajo za te komponente," je dejala Le Mouelova in dodala, da pričakuje, da bodo "veliki deli" izkopanega švedskega nahajališča na koncu izvoženi izven EU za rafiniranje. 

Rudarjenje v Evropi 


Najdba torej lahko postane alternativni vir za evropske potrebe redkih kovin, vendar bo že sam razvoj rudnika trajal od 10 do 15 let. Da bi lahko izkoristili odkritje, pa bi morali spodbuditi spremembo v tem, kako EU pristopa k vprašanju rudarjenja takšnih surovin. 

"EU je rudarjenje že zdavnaj zavrgla kot nekaj, česar 'nočemo imeti na svojem dvorišču'", pravi Nabeel Mancheri, generalni sekretar Globalnega združenja industrije redkih kovin. 

Jan Mostrom, izvršni direktor LKAB-a, švedskega državnega rudarskega podjetja, ki je najdišče odkrilo, pravi, da upa, da se bodo strogi postopki izdajanja dovoljenj za rudarjenje v EU lahko pospešili, da bo podjetje hitreje dalo končne materiale na trg. "Če res želimo slediti zelenemu prehodu, moramo najti načine, kako ta proces precej pospešiti," je dejal na tiskovni konferenci. 

Se bodo redke kovine res uporabljale za zeleni prehod? 


Evropska komisija si trenutno prizadeva za zmanjšanje ovir za rudarjenje in proizvodnjo kritičnih surovin za zeleni prehod. Toda vzpostavitev rudarske industrije je še vedno le polovica dela. Po rudarjenju je potrebno vzpostaviti tudi predelovalno industrijo, kamor spadajo kompleksni in energetsko zelo intenzivni postopki izolacije in rafiniranja redkih kovin. 

Strokovnjaki pravijo, da je vprašanje, ali se bodo redke kovine uporabljale samo za zeleni prehod, ključno. Redke kovine se namreč uporabljajo tudi v številnih industrijah, ki onesnažujejo okolje. Čeprav večina sporočil za javnost poudarja pomen redkih zemeljskih elementov za tehnologije obnovljivih virov energije, so redki zemeljski elementi pomembni tudi za rafiniranje nafte in za uporabo v vojaški industriji. 

"Trenutno v EU ali drugje ni vzpostavljene politike, ki bi ščitila materiale, izkopane v imenu podnebnih sprememb, pred zajetjem drugih, podnebju manj prijaznih sektorjev. Celo švedski LKAB v državni lasti ali katero koli drugo rudarsko podjetje glede tega ni dolžno prodajati svoje proizvodnje podjetjem v sektorju tehnologij za obnovljivo energijo," je za DW povedala Julie Klinger, profesorica geografije na Univerzi v Delawaru. 

Pravi, da, če rudarska podjetja v imenu boja proti podnebnim spremembam zahtevajo pospešitev postopka izdaje dovoljenj, morajo obstajati tudi pravila EU, ki preprečujejo, da gre proizvodnja v ne-zelene sektorje.  
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ali je razogljičenje in zeleni prehod razkošje le za bogate?
  • 04. 07. 2023
Se evropske elite zavedajo, kaj delajo, ko običajnim ljudem nabijajo podnebne davke na avte in stanovanja?
  • 23. 04. 2023
Evropski birokrati bi še vedno radi sedeli na dveh stolih glede nuklearne energije
  • 25. 03. 2023