Novi avtoritarci

Pred približno enim letom in po le nekaj tednih Trumpovega drugega predsedniškega mandata je S. Levitsky, svetovna politološka korifeja, objavil esej z naslovom Novi avtoritarizem. V njem aplicira spoznanja o fenomenu strankarskega pluralizma, svobodnih volitev in hkratnega zatona demokracije na Trumpov model upravljanja države. V podnaslovu pravi takole: to ni enostrankarska vladavina, a tudi ni demokracija. Pojem je nastal v začetku tega stoletja, da bi z njim zajeli skupne značilnosti desnih populističnih režimov in strank, označenih kot nora desnica ali skrajna desnica. Zelo redki so novi avtoritarizem povezovali z novo levico, skrajno ali noro levico. Ni treba na dolgo razglabljati, zakaj je tako. Slovenija je pač majhna, obrobna, vse bolj irelevantna. 

Kaj so glavne značilnosti novega avtoritarizma, poimenovanega tudi kompetitivni avtoritarizem ali volilni avtoritarizem. Mednarodne avtoritete s tega področja (Levitsky, Way, Ziblatt, Snyder, Bull, I. Shapiro in drugi) v zgoščenem povzetku pravijo tako: za razliko od totalitarizmov 20. stoletja z enopartijsko diktaturo, množično in odkrito represijo, se ta različica prilagaja globaliziranemu svetu s tržnimi gospodarstvi, mednarodno menjavo, mednarodnim nadzorom ter široko razširjenimi pričakovanji volitev. Zato tudi kompetitivni ali elektoralni avtoritarizem. Ohranja videz demokracije s formalnimi institucijami pravne države, delitve oblasti ter sistemom zavor in ravnotežij. A to je le slepilo. V resnici so te institucije podrejene dominantni politiki, ki ji omogočajo, da brez delujočih samokorekcijskih mehanizmov ohranja oblast iz mandata v mandat. Še več, iz mandata v mandat vse bolj utrjuje in zateguje avtoritarni primež. 

Značilnosti novega avtoritarizma 

Katere so temeljne poteze novega avtoritarizma? Najprej, presenetljivo, večstrankarske volitve. Te so tajne in svobodne ter na prvi pogled, ki je omejen na sam volilni dan, videti morda celo poštene. A to je le utvara. Kajti politično igrišče je zaradi manipuliranja z volitvami, kot je ukinjanje določenih volišč ali manipuliranje z risanjem meja volilnih okrajev (»gerrymandering«), zlorabe državnih virov za kampanjo,  sistematične diskreditacije opozicijskih kandidatov, prirejenih javnomnenjskih raziskav ter končno nadzora nad volilno administracijo močno nagnjeno v korist aktualnih oblastnikov. Volivci so prek nadzorovanih režimskih medijev zmanipulirani, zavedeni. V skrajnih primerih, ko se zdi, da bi lahko opozicija volitve dobila, na montiranem procesu opozicijskega voditelja obsodijo in ga pošljejo v zapor, ko je volilna kampanja v polnem zamahu. Ponovna oblast je zato že vnaprej zagotovljena eni in edini vladajoči eliti, stranki, politični opciji.  

Ključna značilnost novega avtoritarizma je zato ugrabitev in instrumentalizacija državnih institucij: organov pregona (tožilstva, policije), obveščevalnih služb, davčnih organov, regulatornih agencij, volilnih komisij, javne RTV, državne administracije in seveda sodstva, predvsem ustavnega sodišča. 

Politično igrišče je zaradi manipuliranja z volitvami močno nagnjeno v korist aktualnih oblastnikov. 

Nadaljnja lastnost novega avtoritarizma je selektivna represija in ustrahovanje. Ne dogaja se, da bi te – kot v avtoritarni (totalitarni) državi prejšnjega stoletja – politična policija sredi noči vrgla iz postelje, odpeljala na zaslišanje, pridržanje, potem pa te »vzame megla«. Novi avtoritarizem ne pozna gulagov in masovnega terorja z usmrtitvami. A namesto tega še kako dobro obvlada ciljno usmerjeno nadlegovanje in šikaniranje. Tovrstna orodja so politično motivirano sodno preganjanje in policijsko preiskovanje oponentov ter drugih nasprotnikov režima, davčne revizije, regulatorne globe, odvzem dovoljenj, da ne omenjamo zastraševanja kritičnih novinarjev, nevladnih organizacij, univerz. Nasilje se uporablja selektivno in se povečini prepušča zvestim paravojaškim skupinam ali tolpam, kdaj tudi režimskim nevladnikom pod krinko civilne družbe. 

Posebno pozornost novi avtoritarci namenjajo medijem, nadzoru nad informacijami in manipulacijam z nazorskimi in ideološkimi prepričanji. Bolj kot po polni cenzuri spleta novi avtoritarci posegajo po spletnih dezinformacijah, trolanju ter lažni propagandi režimskih dosežkov. V ta namen kooptirajo in podkupujejo dominantne medije, prek njih širijo svojo propagando, manipulirajo s čustvi ljudi, jih zavajajo in poneumljajo. Ustvarjajo vzdušje, v katerem so kritiki in nasprotniki režima oblateni kot izdajalci, fašisti ali tuji agenti. 

Posledica ugrabitve in instrumentalizacije državnih institucij je t. i. politizirana nekaznovanost in zaščita režimu lojalnih uradnikov, funkcionarjev ali drugih vplivnežev. Režimu zvesti (vključno z nasilnimi podporniki) so deležni pomilostitev, amnestije ali pa se preprosto nikoli ne soočijo s preiskavami, medtem ko so nasprotniki režima agresivno preganjani, nemalokrat pravno popolnoma neutemeljeno. To ustvarja dvotirni pravosodni sistem in selektivno pravno državo. 

V literaturi kot značilnost novega avtoritarizma navajajo populistično/nacionalistično retoriko z iskanjem grešnega kozla. Vodje gojijo karizmatičen, personalističen slog, v katerem se prikazujejo kot edini verodostojni predstavniki »pravega ljudstva« proti »korumpiranim elitam«, »globalistom« ali »staremu establišmentu«. Sovražniki so nenehno potrebni za upravičevanje izrednih ukrepov. V vzhodnih avtoritarnih režimih (Rusija, Belorusija) se nasprotniki režima etiketirajo s fašisti, zoper katere so dovoljena vsa sredstva. 

Nadaljnja posebnost novega avtoritarizma je poveličevanje izvršilne oblasti in njenih dosežkov ter slabitev sistema zavor in ravnovesja. Moč je centralizirana v izvršilni oblasti/vodji, ki jo uresničuje prek povsem podrejenega zakonodajalca in njemu lojalnega ustavnega sodišča. 

Z novim avtoritarizmom si podaja roke avtoritarni ali pajdaški (»crony«) kapitalizem. Politični avtoritarizem in tržno gospodarstvo se namreč ne izključujeta. Vendar se v avtoritarni državi ekonomske priložnosti (pogodbe, privatizacije, posojila, subvencije) porazdelijo na podlagi politične lojalnosti in ne merodajnosti, imanentne tržnim zakonitostim. To ustvarja režimu zvest in od njega odvisen sloj poslovnežev, po slovensko »gospodarstvenikov«. 

Ključna značilnost novega avtoritarizma je ugrabitev in instrumentalizacija državnih institucij: organov pregona, obveščevalnih služb, davčnih organov, regulatornih agencij, volilnih komisij, javne RTV, državne administracije in sodstva. 

Razgradnja pravne države 

So vam te značilnosti znane, morda celo domače? Če živite v Sloveniji, imate oči, ušesa ter ščepec pameti, je vprašanje retorično. In kaj je v prejšnjih odstavkih navedenim karakteristikam skupno? Skupni so jim razkroj institucij, krepitev vloge države, korupcija, ugrabitev ključnih državnih organov, represivnih in nadzornih institucij, nadzor nad mediji, vse s ciljem nebrzdane oblastne samovolje. Kratko povedano, sistematična razgradnja pravne države. Kjer vladavino prava nadomesti vladanje s pravom, nepristransko vladarsko moč prava pa samovolja ugrabiteljev države, tam sta svoboda in demokracija rekli lahko noč, revščina in brezpravje pa dobro jutro. 

Tony Benn, ikona britanske levice in legenda parlamentarizma, ponuja pet kratkih demokratičnih vprašanj. Pravi tako: Če srečate močno oblastno persono (Hitlerja, Stalina ali Billa Gatesa), potem mu zastavite pet vprašanj:  

Kakšno moč ste pridobili?  Od kod ste jo pridobili?  V čigavem interesu jo izvajate?  Komu ste odgovorni?  Kako se vas lahko znebimo?  

In Benn nato sklene: Če se ne morete znebiti ljudi, ki vam vladajo, potem ne živite v demokraciji. Zato, drage državljanke in državljani, pojdite na volitve in dokažite, da kljub vsemu še vedno živimo v demokraciji.  

V avtoritarni državi se ekonomske priložnosti porazdelijo na podlagi politične lojalnosti. To ustvarja režimu zvest in od njega odvisen sloj poslovnežev. 

(D 238,  44-45)