Nostalgija po vrnitvi v kameno dobo

Vir foto: www.krupljani.ba
POSLUŠAJ ČLANEK
Dan državnosti, datum, ko slavimo neodvisno državo, Republiko Slovenijo. Ostale dni v letu jo bolj ali manj zavzeto kritiziramo.

Za začetek je treba razbiti mitologijo popolne enotnosti slovenske osamosvojitvene politike. Ni je bilo. Koalicija strank Demos je imela med ljudmi daleč največjo podporo. Edino Demos je z vsem srcem, iskreno želel demokratično, neodvisno državo Slovenijo.

Na drugi strani so bili komunisti in socialistična mladina. Njihov tabor je bil razdeljen na tri veje. Prva je naposled s stisnjenimi zobmi podprla osamosvojitev, ki sicer ni bila njihova intimna želja. K temu sta jih prignala strah pred maščevanjem zatiranih ter taktična modrost, da se pridružijo zmagovalcem.

V drugo skupino sodijo tisti, ki so se na videz strinjali s samostojnostjo, a naredili vse, da do nje ne bi prišlo. Klasičen primer je Deklaracija za mir iz 7. februarja 1991. Slovenija se ob njeni uresničitvi ne bi smela oboroževati. Čez nekaj mesecev bi se torej borili goli in bosi. Osamosvojitev bi padla v vodo, »mirovniki« pa zaplesali užičko kolo.

Tretji so neposredno kolaborirali z okupatorsko JLA. Tedanji politik in general Milan Aksentijević, ki je kasneje »ordiniral« še po Hrvaški ter BiH, je eden izmed njih.

Sindrom "dobrih starih časov"


Iz začetne neenotnosti in prikritega zavračanja osamosvajanja so vzklili poganjki jadikovanja nad Slovenijo ter vse bolj opaznega poveličevanja propadle diktature. Gre za sindrom dobrih starih časov, ko smo bili še mladi in zdravi.

Spomin pač pozabi slabo in ohrani dobro. Počitnice na morju so bile super, na bone za gorivo, čepenje v zaporu za vsako neprevidno besedo, tihotapljenje osnovnih potrebščin iz Italije in Avstrije smo pozabili. Jugonostalgija pa ima učinkovito zdravilo – statistična dejstva.
V Jugoslaviji ni imel brezplačnega obroka skoraj nihče, vsi pa so bili revni. Z izjemo vodilnega socialističnega razreda, seveda.

Zato o njih nikoli ne boste slišali govoriti populistov skrajne Levice. Zatekajo se k puhlicam o trpinčenju neoliberalizma, sramoti, da vsi otroci nimajo brezplačne malice ter hudi revščini v katero nas peha okrutni kapitalist.

V Jugoslaviji ni imel brezplačnega obroka skoraj nihče, vsi pa so bili revni. Z izjemo vodilnega socialističnega razreda, seveda. Vsakič se nasmejim, ko slišim predavanja Luke Mesca, avtorja neštetih »Mesečizmov«, o tem prekletem neoliberalizmu. Gre namreč za neobstoječo ekonomsko smer, ki je na tem svetu ne zagovarja nihče. Tako kot nihče ne preganja bavbava.

Niti liberalizem, teoretična smer po kateri bi celoten ustroj države urejala izključno nevidna roka trga, v praksi nikoli ni in ne bo zaživel. Materialno gledano se je osamosvojitev izplačala.

Prenovljeni komunisti garant za razvojni zaostanek


Sloveniji gre v primerjavi s prejšnjo državo nedvomno briljantno. V primerjavi z ostalimi nekdanjimi komunističnimi državami malce slabše. Češka, Poljska in Baltske države so izvedle ustrezne reforme. Zato nas dohitevajo ali prehitevajo. Zaostajajo pa države, kjer so se, kot v Sloveniji, na oblasti obdržali prenovljeni komunisti.

Poskrbeli so, da smo milijarde zmetali v državne banke, pregrešno drago izgradnjo avtocest in vsak večji gradbeni projekt. Še kakšno milijardo so nas stala politično upravljana podjetja. Reforme, ki bi preprečile tovrstne anomalije, so neokomunisti uspešno blokirali.

S privatizacijo državnih podjetij bi prihranili toliko milijard, da bi bile težave v zdravstvu in sodstvu zanemarljive. Plače in pokojnine pa dosti višje. Navkljub vsemu pa velja, da je življenje v neodvisni Sloveniji neskončno boljše kot v ječi narodov. Vrnitev vanjo ali v socializem bi pomenila povratek v kameno dobo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike