Nogometni blišč in politično-ekonomska beda: argentinsko izgubljeno stoletje

Privzeta profilna slika
Jani Lovšin
Foto: Profimedia.si
POSLUŠAJ ČLANEK

Argentina je tretjič svetovni prvak v nogometu. Lionel Messi je najboljši nogometaš vseh časov. Trgi Buenos Airesa so pokali po šivih, ljudje so plesali. Na eni strani nogometna ekstaza, na drugi pa politično-ekonomske tegobe, ki vztrajajo že celo stoletje. Argentina, pred prvo svetovno vojno ena najbogatejših držav sveta, bogatejša od Francije in Nemčije, je danes daleč zadaj. Visoka inflacija, neobvladljiv dolg, šibko gospodarstvo. Zakaj se je zgodilo »izgubljeno argentinsko stoletje«?

»Želite me zaprto ali mrtvo«


Začnimo pri aktualnem političnem dogajanju. Podpredsednica Argentine Christina Kirchner je bila v začetku decembra zaradi korupcije obsojena na šestletno zaporno kazen in dosmrtno prepoved opravljanja javnih funkcij. Političarka, ki je vodila državo med letoma 2007 in 2015 – potem ko je nasledila svojega pokojnega moža Nestorja Kirchnerja –, naj bi preko javnih projektov poneverila milijardo evrov, posle pa dajala gradbenemu podjetju, ki je povezan z njeno družino.

To pa vseeno ne pomeni, da se bo kaj kmalu znašla za zapahi: S pritožbami se lahko proces podaljša za nekaj let, medtem pa jo ščiti imuniteta. Sodstvo je označila za pravno mafijo in lutko desničarskih sil, v odzivu pa se je dotaknila tudi nedavnega poskusa atentata nanjo: »Želite me zaprto ali mrtvo«.

Argentinski paradoks


Druga polovica devetnajstega stoletja, do izbruha prve svetovne vojne, je bil čas argentinskega vzpona, imenovan Belle Époque. Do leta 1914 je gospodarstvo skoraj pol stoletja raslo v povprečju 6 % na letni ravni, BDP na prebivalca pa je bil višji od nemškega in francoskega. Argentina se je po gospodarski moči uvrščala med prvih deset držav sveta. Buenos Aires je bil »južnoameriški Pariz«, Francozi pa so celo uporabljali frazo »bogat kot Argentinec«.

A kaj kmalu se je krivulja zalomila. Če povprečen Američan leta 1895 ni bil kaj dosti bogatejši od povprečnega Argentinca, ga je stoletje kasneje, leta 1995, prekašal že za več kot trikrat. Preučevalci ekonomske zgodovine označujejo ta nenavaden obrat »argentinski paradoks«. Najbolje ga je orisal ekonomist Simon Kuznets: »Obstajajo štiri vrste držav: razvite države, nerazvite države, Japonska in Argentina.«

Nobelov nagrajenec za ekonomijo iz leta 1971 je imel v mislih predvsem to, da Argentine in Japonske zaradi specifičnega razvoja ni mogoče uvrstiti v enega od obeh taborov (razvitih in nerazvitih držav), znotraj katerih je gospodarski razvoj dokaj poenoten in pričakovan. Argentina je namreč nepričakovano padla s prestola, v primeru Japonske pa se je zgodil nepričakovan preboj.


Dve vrsti institucij

Del razlage za gospodarski neuspeh Argentine tiči gotovo v tem, da je bilo skozi leta razmerje med trgom in državo premočno nagnjeno v prid slednje. A to ne razloži vsega. Treba je stopiti korak nazaj.

Ameriški ekonomist Daron Acemoglu, zagovornik tako imenovanega institucionalnega razvojnega pristopa, vidi glavni dejavnik razvoja v zdravih političnih in ekonomskih institucijah. Institucije so po Acemogluju dveh vrst: ekstraktivne (izčrpavajoče) in inkluzivne (vključujoče). S pomočjo prvih elite izčrpavajo prebivalstvo in gospodarstvo, druge pa spodbujajo gospodarski napredek in blaginjo.

V knjigi Zakaj narodi propadejo Acemoglu zapiše, da že argentinski gospodarski razcvet, ki je trajal do prve svetovne vojne, ni imel dobrih temeljev. Nezdrav institucionalni okvir je vladajoči eliti omogočal, da se je v preveliki meri zanašala na izvoz kmetijskih izdelkov (recimo govejega mesa). Gospodarstvo zato ni bilo inovativno; ko se je povpraševanje po argentinskih izdelkih zmanjšalo in so cene padle, so se pričele težave. Leta 1930 je prišlo do prvega vojaškega udara.

Kot primer inkluzivne institucije navaja Acemoglu Vrhovno sodišče, ki je bilo v Argentini ustanovljeno leta 1853 po vzoru ameriškega. Toda leta 1946 izvoljeni Perón si je Vrhovno sodišče povsem podredil in tako pridobil neomejeno oblast. Institucija, ki bi morala varovati ustavnost, si še desetletja ni opomoglo – in to kljub demokratizaciji.

Svetovno prvenstvo v času vojaške diktature


Po letu 1930 se je zvrstilo v Argentini kar pet vojaških udarov, zadnji leta 1976, ko je po strmoglavljenju vdove Juana Peróna, Isabele Perón, oblast prevzel general Jorge Rafael Videla. Pod vojaško diktaturo, ki je trajala do demokratizacije leta 1983, je bilo ubitih najmanj 9.000 ljudi (ocene se gibljejo do 30.000); leta 1978 je bil izveden tudi kontroverzni nogometni mundial, na katerem so Gavči prvič osvojili naslov.

Politična pola interpretirata takratne dogodke diametralno nasprotno (podobno kot v nekaterih drugih državah, ki so prestale obdobje vojaške diktature, recimo Čile). Kot je zapisal Juan Vasle v knjigi Ustavite svet – mundial je tu: »Medtem ko levica meni, da so vojaki zagrešili genocid nad narodom, desnica poudarja, da so rešili Argentino pred uvedbo levega totalitarnega režima.«

Spruk: Populisti postavijo razvoju sidro


Rok Spruk z ljubljanske Ekonomske fakultete, ki se v svojem raziskovanju posveča razvoju južnoameriških držav, pri čemer se opira na analizo institucij, pravi, da se je populizem, kot ga poznamo danes, rodil v Argentini s Perónom. »Z ženo Evito, ki se je pojavila kot kraljica ljudskih src, je z usmerjeno populistično propagando prikazoval kapital in podjetništvo kot vir zla, ki Argentincem samo jemlje in nič ne da,« je povedal v intervjuju za Dnevnik.

Z obsežno fiskalno distribucijo je obdavčil motor argentinskega razvoja, predvsem izvoznike kmetijskih izdelkov v pampah, ki so veljale za najbolj produktivne regije Argentine. Populisti postavijo razvoju sidro, pravi Spruk: »Na hitro prerazdelijo dohodek od ene skupine k drugi socialni skupini. Volivci se na ta vzorec navadijo, ker vidijo, da je od populistov mogoče črpati rente.«

Tržno naravnani peronist


Danes se v Argentini na oblast le stežka prebije opcija, ki bi zagovarjala bolj tržno naravnano gospodarstvo. Argentinci so do liberalizacije skeptični, kar izvira iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1989, v času hiperinflacije, je prišel na oblast Carlos Menem, tržno naravnani peronist. Njegov Plan Konvertibilnost je bil sprva uspešen (inflacijo je uspel ukrotiti z vezavo argentinskega pesa na ameriški dolar, vrnila se je tudi gospodarska rast), na prelomu tisočletja – ob pomoči zunanjih šokov – pa je gospodarsko kolapsiralo. Ena najbolj zapletenih finančnih kriz je dosegla vrh leta 2001.

Od takrat je predsednik, ki bi prihajal desno od sredine, vladal samo med letoma 2015 in 2019. To je bil poslovnež Mauricio Macri.

Dobro leto pred njegovo zmago, 13. julija 2014, sta igrali Argentina in Nemčija v finalu svetovnega prvenstva. Gol za zmago Nemcev je zabil v sodnikovem podaljšku danes že pozabljeni Mario Götze.

V Argentini se po osmih letih ni kaj dosti spremenilo: Gavči so spet zaigrali v finalu, Lionel Messi je še vedno prvo ime reprezentance, Mauricio Macri pa se bo prihodnje leto verjetno zopet potegoval za predsedniško mesto. Toda z eno, za argentinski narod ključno razliko: Argentina je svetovni prvak.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.
  • 13. 08. 2023
V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023