Nika Kovač ima prav! Ženska potrebuje transparentno informacijo, da se v njej razvija človeško bitje, ki mu bo s splavom odvzeto življenje

Foto: Peter Merše, Domovina

V ponedeljek so v parku Zvezda poleg Kongresnega trga organizatorji Pohoda za življenje postavili 190 zastavic, ki simbolizirajo 190 šolskih razredov otrok, ki jim vsako leto življenje odvzame postopek splava. Organizatorji so dogodek poimenovali dan tihega spomina na te otroke, z zastavicami pa simbolično pokazali, koliko teh otrok je.

Tihi spomin je prekinil incident, ko je več mladih deklet zastavice pometalo po tleh. Podrle bi tudi transparent, ki je obveščal, za kaj gre pri akciji, če ga ne bi eden od prostovoljcev Pohoda za življenje prijel in s tem preprečil, da bi ga zrušili. Posnetek dogajanja je zaokrožil po družbenih omrežjih in začeli so se vrstiti odzivi, tudi posledice. Ena takih je denimo, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar iz svojega mladinskega posvetovalnega odbora odslovila Saro Štiglic, eno izmed aktivistk, ki je podirala zastavice. Primerna in normalna posledica za destruktivno obnašanje.

Celovito in transparentno informiranje

Manj normalni pa so odzivi, denimo stranke Levica, ki jih je presenetila novica, da je mlada aktivistka zaradi mirne, nenasilne in simbolne akcije za obrambo pravice do splava izgubila svetovalno mesto pri predsednici republike. Ne le Levica, da je žrtev v resnici Štigličeva, je prepričana tudi Nika Kovač, ki pravi, da zastavice v parku Zvezda predstavljajo tiho in sistematično nasilje. Nadalje se v odzivu zavzame za pravico do splava in poudari pomembnost dostopnih in transparentnih informacij o splavu ter poudari, da ne sme nihče pritiskati na ženske, ki se odločajo za splav. Za tiho in sistematično nasilje označi tudi oglase, transparente, molitve pred porodnišnico in podobno.

Prav zanimiva je ta kontradiktornost Kovačeve, ko se hkrati zavzema za informiranost žensk glede splava in vse, ki informirajo, označi za nasilneže.

Glede informiranja se vsekakor z Niko Kovač strinjam. Prav je, da Slovenke vedo, da je splav v Sloveniji legalen in da ga opravlja ginekološka klinika. Do desetega tedna se opravi na zahtevo, kasneje pa s soglasjem komisije. A to še zdaleč niso transparentne in dostopne informacije.

Prav in edino pošteno je tudi, da dekle, ki razmišlja o splavu, dobi informacijo, da se v njej razvija človeško bitje, ki mu bo s postopkom splava odvzeto življenje, oz. konkretneje – bo brutalno umorjen z izstradanjem v primeru kemičnega splava oz. z razkosanjem v primeru kirurškega splava. Prav je tudi, da ve, da obstajajo skupine, ki ji bodo pomagale pri vzgoji, če bo otroka obdržala, in tudi pari, ki bodo z velikim veseljem posvojili in ljubeče vzgajali njenega otroka, v kolikor njegovega življenja ne bo končala s splavom, če sama tega ne zmore ali želi.

Transparentno informiranje ženski pove tudi, da splav za žensko predstavlja hudo travmo, da je po umetnem splavu večja verjetnost spontanega splava v kasnejših nosečnostih, da splav pogosto povzroča depresijo, poveča samomorilnost, pri večini žensk pa kasneje tudi obžalovanje. A če so že zastavice v spomin na umrle v splavu za nekatere nasilje, kako naj se ženska potem sploh celovito informira?

Huda travma

Šele resnično celostno informiranje omogoča svobodno odločitev. Gibanja za življenje, še posebej v Sloveniji, se zavedajo, kako huda travma je splav, zato žensk, ki so ga storile, nikakor ne označujejo za morilke ali kaj podobnega. Tega od njih ne boste slišali. Zavedajo se, da so prav one, takoj za njihovimi otroki, največje žrtve postopkov splava, saj travmo, ki jim je od tega ostala, nosijo celo življenje. Še več, prav zaradi nastrojenosti aktivistk, kot sta Kovačeva in Štigličeva, pogosto o svoji travmi celo težko spregovorijo. Da jim bodo prisluhnili, brez obsojanja, pa obljubljajo v več pro-life organizacijah, ki delujejo pri nas.

Zastavice v spomin na pred rojstvom umrle otroke tako še zdaleč niso nasilje. Je pa nasilje akcija, ki ta spomin ruši, tepta, če hočete. Zato vprašanje za Niko Kovač – kako na to teptanje spomina gledajo vse ženske, ki so utrpele splav, pa njihovim otrokom ne dovolite niti spomina, pač pa ga označujete za nasilje?

 Vprašanje za Niko Kovač – kako na to teptanje spomina gledajo vse ženske, ki so utrpele splav, pa njihovim otrokom ne dovolite niti spomina, pač pa ga označujete za nasilje?

Zanimiv je tudi odziv profesorice Fakultete za družbene vede Metke Mencin, ki prav tako hvali povzročiteljice incidenta, češ da z rušenjem instalacije dekleta niso odrekala pravice do izražanja ter da je neprimerno, da se pusti na miru tiste, ki problematizirajo liberalno zakonodajo. Da za svojimi dejanji stoji, je zapisala tudi Sara Štiglic, ki ne razume, zakaj jo je predsednica odslovila iz mladinskega posvetovalnega odbora.

Kdo vodi državo in vzgaja prihodnje generacije

Dogajanje pa opozarja tudi na radikalizacijo, ki smo ji priča v naši državi. Nika Kovač namreč vodi strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. Metka Mencin poučuje na Univerzi v Ljubljani socialno in politično psihologijo ter identiteto, njen sin, Vid Čeplak Mencin pa je bil skupaj s Štigličevo član sveta predsedničinega posvetovalnega odbora in je po odslovitvi Štigličeve tudi sam protestno odstopil. Tretji član je svetnik Gibanja Svoboda. Zdaj ima tako predsednica odlično priložnost, da ob popolnitvi izpraznjenih mest poskrbi tudi za nekoliko večjo svetovnonazorsko pluralnost svojih mladih svetovalcev.

Celotna narodna skupnost pa ima priložnost, da razmisli, kakšno vrednost daje človeškemu življenju. Ga bomo res za lastno ugodje nasilno odstranili ali sprejeli in varovali? To so težke odločitve, boleče, še posebej za marsikoga, ki se je že odločil, še posebej, če to odločitev obžaluje. Zato je res ključno informiranje o vseh vidikih, tudi pomoči pri soočanju s posttravmatskim sindromom.

Celotna narodna skupnost ima priložnost, da razmisli, kakšno vrednost daje človeškemu življenju. Ga bomo res za lastno ugodje nasilno odstranili ali sprejeli in varovali?

Govoriti o bolečih dejstvih ni nasilje

Nekatera dejstva so boleča. Govorjenje in informiranje o njih pa zaradi tega še ni nasilje. Kot ni nasilje govoriti o holokavstu, suženjstvu in nasilju nad ženskami, pa to še zdaleč ni prijetno. V svobodni in demokratični družbi se o teh stvareh pogovarjamo. In če na podlagi dejstev kdo pride do kakšnih spoznanj, mu pri soočanju z njimi pomagamo in jih ne prikrivamo za njegovo domnevno udobje. Ali še več, zagovornikom pravice do življenja a priori vzamemo legitimnost nastopanja in zagovarjanja svojega stališča, kot to ena za drugo zdaj počnejo stranke vladne koalicije.

Zagovornice splava so tudi vedno dobrodošle, da svoje stališče argumentirano zagovarjajo. V odprti razpravi lahko pridemo do novih spoznanj in boljše ureditve, kot jo imamo v tem trenutku. Ampak to se ne počne s teptanjem zastavic, temveč z argumenti. Razen če te je preveč strah, da bi, podobno kot pred stoletji in desetletji suženjstvo in holokavst, tudi končevanje življenj nerojenih in ostarelih postalo oz. ostalo za večino ljudi nekaj nepredstavljivega.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike