Nemška cerkev išče pot iz “zloveščega” položaja, ko jo zapušča vse več vernikov, del duhovništva pa se nauku upira

Tadeja Kreč
33
Vir: Youtube

Leta 2019 je preko obrazca na upravni enoti več kot 540.000 Nemcev zapustilo Cerkev. Delež je za četrtino višji kot leto prej. Obračanje hrbta Cerkvi je iz leta v leto bolj množično, kristjani v Nemčiji počasi postajajo manjšina. Trend je v tej državi še posebej jasno opazen, saj je veroizpoved formalno zabeležena in povezana s plačevanjem cerkvenega davka, medtem ko drugod v Evropi ta trend kažejo predvsem vedno bolj prazne cerkve in brezupne cerkvene statistike.

Trenutno tako le še nekaj več kot polovica ljudi, ki živijo v Nemčiji, pripada katoliški ali protestantski cerkvi. Pred desetletjem je bilo takšnih približno pet milijonov več. Cerkve pa izgubljajo tudi zaradi demografskih sprememb – rojstev in krstov je manj kot smrti in pogrebov. Zanimivo je, da podobnih težav nimajo nekatere druge verske skupnosti, muslimanska in judovska skupnost v Nemčiji sta tudi čas pandemije preživeli brez posebnega upada vernikov, prav tako je v državi sto tisoče baptistov in veliko majhnih budističnih skupin.

V hudi krizi tudi ena najbogatejših škofij na svetu

Posebej hud upad katoličanov je bil in je v Kölnu, kjer je razkrivanje zločinov spolnih zlorab privedlo do tako množičnih izstopov iz Cerkve, da jih država komaj še sprocesira. A ta problem ima že dolgo brado.

Kölnski primer je ob tem še posebej vreden podrobnejšega pogleda. Gre namreč za škofijo z največjim številom vernikov v Nemčiji, pa tudi za eno najbogatejših, če ne kar najbogatejšo škofijo na svetu. In prav ta zaradi zmanjševanja števila vernikov, pomanjkanja duhovnikov in upada sredstev do leta 2030 načrtuje, da bo okoli 500 župnij spremenila v približno 50.

Sinodalna pot in upor Vatikanu s strani dela duhovnikov in vernikov

V Nemčiji se trudijo najbolj pereče izzive reševati tudi po “sinodalni poti”, kjer so razprave vezane predvsem na vprašanja spolne morale, načina življenja duhovnikov in škofov, obravnavanje primerov spolnih zlorab v Cerkvi in zlorabe moči ter vlogo žensk v Cerkvi.

Močna razdeljenost nemške cerkve se ne kaže le v razpravah, ampak tudi konkretno. Duhovniki iz vse Nemčije tako 10. maja organizirajo blagoslov homoseksualnih parov, s katerim izkazujejo “pastoralno neposlušnost” in delujejo proti cerkvenemu nauku in stališču Kongregacije za nauk vere, ki ga je potrdil tudi papež Frančišek. Prav slednji, ki je za mnoge vernike preliberalen, je za številne nemške duhovnike, vernike in škofe preveč konservativen.

Pod geslom #liebegewinnt (ljubezen zmaga) so tako številne cerkve na zvonikih v zadnjih dneh  izobesile mavrične zastave, ponekod organizirajo tudi posebne dogodke za člane LGBT+ skupnosti.

Pell: Liberalizirano krščanstvo nazadnje izgine

V nedavnem intervjuju za EWTN je stanje nemške cerkve in njeno sinodalno pot komentiral tudi kardinal George Pell, ki je položaj označil za »zlovešč«. “Mislim, da obstaja del nemške cerkve, za katerega se zdi, da se neomajno obrača v napačno smer,” je dejal v intervjuju.

Izrazil je prepričanje, da se “liberalizirano krščanstvo, ne glede na to, ali gre za liberalizirano katolištvo ali protestantizem, v približno generaciji zlije v agnosticizem …”. Po njegovih besedah je  dolžnost nemških škofov, da podpirajo svetopisemski nauk, nauk Cerkve.

Resnično pomembno vprašanje za Cerkev je, tako Pell, ali uči, kar je učil Kristus – pa čeprav so nekateri od teh naukov trenutno precej nepriljubljeni. Pell govori predvsem o odpuščanju, zagovarjanju ljudi brez pravic, kot so nerojeni in ljudje na družbenem dnu, na primer zaporniki. Šele tem sledijo spornejša področja družine in zakona, meni kardinal.

Oddaljevanje od krščanskega nauka ima tudi družbene posledice

»Imate najrazličnejše glasove, ki nas poskušajo izriniti iz javnega prostora in pravijo, da ne bi smeli početi tega in onega. No, ena od stvari, ki jo govorim zdaj in vsem svojim naslednikom, je: Samo še naprej moramo govoriti,« je dejal.

Opozoril je tudi na velike družbene posledice oddaljevanja od krščanskega nauka. Te je dokazal tudi eden bolj znanih svetovnih ekonomistov, Robert Barro, ki je v svojih delih pokazal, da je krščanska vera koristna tudi za blaginjo in gospodarsko rast države.

33 KOMENTARJI

    • Gre za odraz sodobnega standarda, dobrega življenja: kdor živi dobro, ne potrebuje nobene tolažbe s strani te ali one vere, svoje probleme tolaži zgolj z denarjem, ki mu zagotavlja preživetje že na tem svetu – za onega mu ni mar.

      Del vere je tudi tradicija in tudi to evropski sodobnik opušča za račun modernosti, poudarjene sebičnosti in anonimnosti, k čemur ga sili okolje, mediji ter sfabricirano “javno mnenje”, s katerim se povzdiguje “globalna družba”. Kaj od tega bo zares preživelo in kaj izumrlo, zaenkrat še ne moremo vedeti, a kaj veselega od teh trendov ni pričakovati…

    • Alojz, res je! Kaj pa pri nas?
      Imamo Pastirje ali bolj najemnike?
      T.im. pastirji, ki ne prepucajo delikventov v svojih vrstah, pa ki nepotrebno luksuzno obnavljajo graščine.
      In pridigajo uboštvo in ponižnost.

      Mislim, da pospešeno drvimo v Kelmorajn…

  1. Ne vem zakaj bi to kogarkoli presenečalo. V cerkvi,ki ni za Boga temveč za skupine, ki ni zmožna dati strukture,ločiti prav od narobe, ki sprejema vse in je kriva za vse, ki odpušča vsem in vsemu, ki se strinja z vsem in bije po prsih za vse,razen tisto,kar bi se res morala, nimaš kaj iskati. Kaj pa ti lahko ponudi? Zakaj ni upada pri ostalih abrahamovskih verah? Ker niso storile samomora s spodkopavanjem strukture in dvomom v vse.

  2. Marksizem in ateizem sta dobesedno poteptala krščansko Evropo. Evropa postaja brezbožni kontinent in s tem se odpoveduje eni temeljni človeški lastnosti, duhovnosti.
    Človek ni samo skupek atomov in molekul, je tudi duhovno bitje.
    Če še tako natančno analiziramo človeka, lahko ugotovimo slehreni atom v telesu, duše pa ne bomo našli.
    Je, zanesljivo je, ni je pa mogoče videti, ne stehtai, ne okusiti, pa vendar je. Z znanostjo ji ne moremo do živega. Zakja je tako?
    To se sprašujejo ljudje že zelo dolgo. Tisti, ki so se odpovedali duši in se ponašajo s tem, da so ateisti, si sami spodkopavajo obstoj.
    Poglejmo primer:Krščanstvo je v zatonu, islam pa v ekspanziji.
    Krščanstvo je vsaj 500 , če ne več let pred islamom. Islam je sredni vek, pa vendar je vitalnejši, je v ekspanziji.
    V svetu preživi tisti, ki se zna prilagoditi in ne najmočnejši in najboljši.
    Kristjani smo osvojili svet, ko smo opustili krščanstvo in ga nadomestili z ateizmom, samo začeli zaostajati in sedaj izgubljamo na moči in vplivu.
    To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati.
    Kar v Sloveniji si poglejmo, kaj počne avndgarda s tako imenovanimi intelektualci opelemniteni z akademiki ( vsi po vrsti so ponosni ateisti), ko tavajo po protestnih shodih in se smešijo.
    V Nemčiji pa ni nič bolje, posledice pa so znane. Nemčija ni več obljubljena dežela
    In kam naj se zatečemo po pomoč?
    Na Kitajsko ali Arabijo! S tem pa zavržemo tisočletno kulturo in omiko.

  3. Tudi Jezus prešuštnice ni kar “blagoslovil”, ljubeznivo jo je zaščitil in ji rekel; “pojdi in ne greši več”. Ena črtica postave svetega pisma ne bo prešla..

  4. Ena večjih bolečin za duhovnike je apatičnost nedeljnikov, tako pri bogoslužjih kot v vsakdanjem življenju. Cerkev se prečiščuje, vse kar ni Božjega bo odpadlo.

  5. v RKC (pre)pogosto “precejamo komarje in požiramo kamele”. Prerekamo se glede primernosti blagoslova ispospolnih parov, zgražamo se nad samozadovoljevanjem in pornografijo in tem ali hodijo ljudje dovolj dostojno oblečeni k maši. Ukvarjamo se z ozdravljenjem družinskega debla in izganjanjem demonov, na sprehodu se ustavimo in molimo pri vsakem znamenju, kapelici na poti. Smo pa skleda, ki se čisti od zunaj, znotraj pa je polna ropa in nezmernosti. Potem pa se čudimo, gledamo kot tele v nova vrata: le zakaj ljudje odhajajo iz Cerkve in zakaj ni spreobrnitev. Iščemo vzroke in gledamo skozi okno – ko bi pa se morali pogledati v ogledalo. Mi, skupnost ljubečih in pravičnih pa, kogar na te “grehe in nepostavnosti” jasno in glasno opozarja bodisi ignoriramo ali pa hudo preganjamo. Zelo žalosten a lep primer sta duhovnika Janez Cerar in Bogdan Knavs. Dokler ta “glas vpijočega v puščavi” ne stopi nazaj v vrsto – ali pa se zlomi.
    O tem, da je “pomembno vprašanje za Cerkev (…), ali uči, kar je učil Kristus”: dobri ljudje, kaj pa je učil Kristus? In ali ne bi Cerkev ne samo učila ampak tudi delala to, kar je delal Kristus?

    • Dobro napisano. Verniki in duhovniki dajejo največ poudarka zunanjosti, teoretiziranju, moraliziranju, birokraciji, denarju, praznoverju, zgradbam, obredju zaradi obredja, grajenju kultov osebnosti … Sterilen, storilnostni, individualiziran posel oz. obrt, ki zanima vse manj ljudi.

  6. Lepe novice,da ljudje vedo kaj so pravljice.
    V Sloveniji bi bilo potreebno financiranje RKC in drugih verskih skupnosti,urediti na način,kot je v Nemčiji.
    In potem bi tudi miši iz cerkve bežale.

  7. Ko še Cerkev da več pozornosti LGBT, kot TRADICIONALNI DRUŽINI – je njena bodočnost le PROPAD.

    Verniki se rodijo v družinah.
    Družina je tesno povezana s Cerkvijo s KRSTI, OBHAJILI, BIRMAMI, POROKAMI, POGREBI….

    LGBT, je sposobna organizirati le POGREB, ker ne “proizvede otrok” ne za krst, niti obhajila in niti birmo.

    Tega Papeža hvalijo le Levičarji, zapuščajo pa ga Kristjani.
    Zadnji čas je za “ALARM” !

    Cerkev je zelo pomembna institucija, dokler je na strani družin in pomaga VZGAJATI mlade, da se odločajo za KRŠČANSKI ZAKON.
    Ko tega ni, postane tudi ŽIVA CERKEV, le “suha veja”.

  8. Pell ima prav. Razširjati Jezusov nauk, pa če nas je 50 miljonov ali 50 tisoč. Ko nauk razvodeniš in ga začneš prilagajati trenutnim trendom, je smrt blizu. Bodo nemški škofje po LGBT začeli blagoslavljati tudi pedofile, ki v degeneriranem svetu tudi vse bolj dobivajo glas in podporo? Papež bi moral te škofe pozvati, naj se vrnejo k izvornemu nauku in če odklonijo, pač ne morejo več biti del vesoljne katoliške Cerkve. Pa naj si ustanovijo sekto. Če je nekdo pripravljen hoditi Cerkev samo, če se nauk prilagaja njegovim željam in potrebam in se na ta način izvaja posameznim skupinam všečna sekularizacija, potem tak človek v resnici sploh ni noben vernik in tudi nikoli ne bo, temveč k Cerkvi pristopa zgolj kot k interesnem združenju, v katerem uresničuje svojo posvetno politično agendo in ne vero. Katolik si v celosti Kristusovega nauka ali pa to sploh nisi. In tu mora tudi papež potegniti črto.

    • Veliko vprašanje je, koliko KRŠITELJEV, ki so zlorabili mlade, je CERKEV IZKLJUČILA.

      Vprašanje je tudi, če je MOGOČE Cerkev izključila kakega duhpvnika, ki je na ZLORABE OPOZARJAL?

      Čestitke vsem predanim duhovnikom, ki skrbijo za versko OSKRBO ljudi!

  9. Vemo, kako je v času II. Vatikanskega koncila Ren tekel v Tibero. Na Koncilu so bili med najbolj znanimi teologi Küng, Rahner, Ratzinger. Od teh je edinole Ratzinger že kot kardinal in kasnejši papež Benedikt XVI. spoznal trende in nevarnosti časa. Pokoncilski čas so med prvimi začeli kritično presojati Francozi in Britanci, Nemci pa so šli kar po svoje. Težava je, ker se je tudi Cerkev na Slovenskem takrat (in še danes) preveč navezala na nemške ekleziološke in teološke trende, kar je bila in je še vedno napaka. Delno smo se še zgledovali po Italijanih, ki pa niso v bistveno boljšem stanju kot Nemci. Zanimivo, da slovenski škofje tega ne vidijo, pa je veliko gradiva na to temo.
    Sicer pa je že nekaj komentatorjev zgoraj pravilno ugotovilo, da ”relativizem”, ”modernost” in ”biti všečen” nikamor ne vodi. Cerkev mora svet oblikovati po svoji podobi in ne obratno, da se Cerkev prilagaja svetnemu in posvetnemu. Nepravilnost takega pristopa v veliki meri zaznavajo predvsem mladi, o čemer je tu pisala tudi že Domovina.

  10. dzinjunje, preživeli smo več kot dve tisočletji in še vsaj enkrat toliko bomo. Ne veselite se prehito. Moč Cerkve ni v njenih zidovih, všečnosti, priljubljenosti, temveč v resnici, predanosti živetju in udejanjanju Kristusovega nauka, trdnosti vere v srcih. Ta trdnost pa se ne kaže zgolj v številčnosti obiska Cerkva. Zato zagotavljanje obiska na mašah ni in ne more biti edini ukrep za utjevanje trdnosti vere, to je po mojem mnenju povsem zgrešeno in soliranje nemških škofov gre v tej smeri. Jaz pa vam povem, da se za prihodnost katolištva niti malo ne bojim. Ker vem, da tisti, ki smo resnični katoliki, in ni nas malo, četudi ne hodimo k vsaki maši, Kristusovega nauka – in življenja po njem – nikoli ne bomo zapustili. Nikoli.

  11. Tisti, ki se v Nemčiji izpisujejo iz katoliške Cerkve, so v bistvu že odpadli v načinu življenja. V kolikor bo Nemčija postala suhe veja duhovnosti, bo padel tudi nivo kakovosti življenja, čaka jo priložnost novim ideologijam in dikratorjem. LHBT pa bodo izumirali sproti-fizično. Nemško agresivnost v pozitivnem smislu, je načel seksizem, razne druge izrojenosti in bodo morali trezni državljani nekaj ukreniti.
    Krščanstvo bo ostalo, čeprav ni rečeno, da v Evropi, če se bo ta izrodila in posušila. Biemo plat zvona, še je čas posta in spreobrnitve. Zavrniti- korenito vse degeneracijske prakse.

    • Dobro ste povedali.
      Krščamstvo, se z vami strinjam, bo ostalo.
      Evropa je vprašljiva, ker se pomika v “multi-kulti”.
      Rusija, kjer je bilo Krščanstvo v prejšnjem stoletju preganjano, pa se sedaj kaže, kot PODPORNICA TRADICIONALNIH vrednot.

      Glede Krščanstva, kot izgleda, je temu bolj naklonjen Putin, kot Navalni, pa čeprav sta oba Levičarja.

  12. Nemška cerkev je duhovno povsem izvotljena in brez perspektive. Deluje kot muzejsko društvo, ki se dobrika množici, da bi dobila denar za vzdrževanje svojega aprata.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime