Kritika in izključevanje

Že leta se trudim, da pri pisanju o aktualnih dogodkih ne pišem toliko o ljudeh kot o pojavih, ki mi v družbi niso všeč. Ne zanima me, kakšne barve oči ima nekdo, kako se oblači ali komu je simpatičen. Zanima me, kaj dela, kaj govori in kakšne posledice imajo njegove odločitve za državo, v kateri živimo. 

Kritiziram besede, zakone, ravnanja, družbene pojave in dvojna merila. Tudi če omenim konkretnega politika, ga ne omenjam zaradi njegovih čevljev, pričeske ali zasebnega življenja, ampak zato, ker opravlja javno funkcijo. Kdor sprejema odločitve v imenu drugih, mora prenesti tudi javna vprašanja in kritiko. V 'navadne' državljane pa se mi zdi pod častjo vtikati. 

Morda sem prav zaradi več tisoč življenjskih zgodb, ki sem jih poslušala in zapisovala, spoznala, kako pomembno je, da se pod nujno pogovarjamo o tem, kaj je narobe, zakaj je narobe in kaj bi bilo mogoče storiti drugače. Kritika bi se morala začeti približno takole: »S to odločitvijo se ne strinjam, ker …« 

Pri nas pa pogosto izberemo krajšo pot: »Ti si izključevalen.« »Ti si fašist.« »Ti si levičar.« »Ti si janšist.« »Ti si golobist.« »Ti si iz Kumrovca.« »Ti si vatikanski predpražnik.« Ko človeka enkrat stlačimo v predal, se nam z njegovimi argumenti ni treba več ukvarjati. 

Demokracija ne umre, ker se ljudje ne strinjamo  

Prav nasprotno: brez nestrinjanja demokracije sploh ne bi bilo! Ta začne umirati takrat, ko namesto argumentov uporabljamo nalepke, ko želimo drugače mislečega utišati, osmešiti ali izločiti. 

Bili so časi, ko smo si bili s preprostimi pravili bontona bolj na 'ti' kot danes: sočloveka smo poslušali do konca in mu nismo nenehno skakali v besedo, kakor se je dogajalo v zadnji oddaji Politično, v pogovoru med voditeljico in njenim gostom, predsednikom DZ Zoranom Stevanovićem. 

Seveda ne trdim, da je bilo nekoč vse lepše, bognedaj! Že pregovor, da morajo otroci molčati, ko govorijo odrasli, ni ravno zgled demokratične razprave. A smo vsaj vedeli, da ni lepo skakati v besedo. 

Danes se zdi, da smo ta osnovni del bontona nekje na poti izgubili. Pri sogovorniku iščemo bruno v očesu, da bi ga lahko zaradi njega ponižali, svojega pa seveda ne opazimo. 

Izključevalnost 

V zadnjih letih vse pogosteje naletimo na izključevanje. Če napišemo nekaj, kar komu ni všeč, hitro postanemo nestrpni, skrajni, populisti, teoretiki zarote, fašisti, komunisti, 'wokeristi' in še marsikaj, kar ni ravno primerno za objavo. Zdi se, kot da je argumente požgala slana, kar jih je še ostalo, pa so dočakali svoj konec v poletni suši. Naj si priznamo ali ne: izključevalen je tisti, ki drugim odreka pravico do besede, jih zaradi pripadnosti nasprotnemu mehurčku javno ponižuje ter jih poskuša izriniti iz družbe. Takšno ravnanje je treba jasno in glasno obsoditi, ne glede na to, iz kako 'posvečenih' ust prihaja. 

Izključevalen je tisti, ki drugim odreka pravico do besede, javno ponižuje ter jih poskuša izriniti iz družbe. 

Toda! 

 Kritika še ni izključevanje, tudi spodobno postavljeno vprašanje ne predstavlja napadanja. Izraženi dvomi niso sovraštvo, tudi nestrinjanje ne sodi med nasilna dejanja. Če smo ob kritiki prizadeti, to še zmeraj ni dokaz, da je drugi ravnal narobe. Žal smo v slovenskem javnem prostoru prišli tako daleč, da se že malo ostreje postavljeno vprašanje hitro razglasi za sovražni govor, vsako drugačno mnenje pa za izključevalnost. Tovrstnega 'nabijanja' je ničkoliko – na družbenih omrežjih, v medijih, med nevladniki in v političnih strankah. Če je nečesa preveč, se zgodi ravno nasprotno od želenega: besede zvodenijo! Predstavljajte si, da bi vsak prehlad razglasili za pljučnico. Ko bi resno zboleli, naših klicev na pomoč nihče več ne bi jemal resno. 

Moji pričevalci so s svojimi zgodbami prihajali iz zelo različnih okolij. Nekateri so bili verni, drugi so prisegali na socializem, tretji so preklinjali oboje. Poslušala sem partizane in njihove nasprotnike, žrtve in storilce, nasilneže, alkoholike, prevarane žene, nezveste može, bogate, revne, izobražene in preproste ljudi. 

Poslušati nekoga ne pomeni, da se z njim strinjaš. Tudi razumeti ne pomeni opravičevati. Te razlike danes pogosto sploh ne prepoznamo. Govorim iz lastnih izkušenj. 

Dvojna merila 

Ko drugemu rečemo, da je nestrpen in izključevalen, mu damo vedeti, da zanj med nami ni prostora. Tudi sama se moram pri pisanju večkrat ustaviti. Neštetokrat si rečem: Ej, Milenči, pa res kritiziraš samo dejanje ali nekomu hkrati pripisuješ lastnosti, ki jih ne moreš dokazati? Ali uporabljaš enaka merila za tiste, ki so ti blizu, kot za one, ki ti niso? Brez teh vprašanj lahko vsak od nas hitro postane prav to, kar očita drugim. 

Strah pred drugačnim mnenjem se seveda ne začne šele v politiki ali na družbenih omrežjih. Že v šoli se naučimo, da je varneje molčati. Kdor preveč sprašuje, je hitro pametnjakovič ali piflar. Kdor ugovarja, tvega, da se bo pred učiteljem osmešil in se mu zameril. Generacije otrok zato svoje pomisleke, ko odrastejo, raje prihranijo za pogovor za zaprtimi vrati, javno pa kimajo ali molčijo.  

Toda brez vprašanj ni znanja, kot brez ugovorov ni napredka. Tudi brez možnosti, da se kdaj zmotimo, ni dosti možnosti, da bi postali boljši in bolj izkušeni. Iz napačne misli se lahko rodi dobro vprašanje, iz dobrega vprašanja pa spoznanje. 

Že dolgo me zanima nekaj sila preprostega: Ali lahko človeka spoštujem tudi takrat, ko se z njim ne strinjam? Sem dovolj zrela, da poslušam nekoga, ki bo morda zamajal moje prepričanje v temeljih? Sem pripravljena priznati, da imam tudi sama kdaj napačne informacije oziroma da sodim prehitro? Človek ni nikoli toliko star, da bi se nehal spraševati in se učiti. Morda se zrela demokracija začne prav tam: ne pri ljudeh, ki govorijo enako kot mi, temveč pri tistih, ob katerih nam zavre kri.  

  (D260, 38)