Ljubljanski zdravniki s pismom prosijo občane za pomoč

Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA

rasputin

https://insajder.com/slovenija/predstavili-pet-kljucnih-zahtev-kampanje-iniciative-glas-ljudstva-proti-strmoglavljanju

Nekateri mislijo, da je rešitev našega zdravstvenega sistema v privatizaciji. Toda veliko vprašanje je, če je temu tako. Marsikaj bi se lahko izboljšalo, toda mislenost se ne bi spremenila. Primer, ki ga poznam iz prve roke: Pacient se je večkrat zdravil v zasebni zdravsteni ustanovi s koncesijo in bil zelo zadovoljen. Čakalne dobe kratke, osebje prijazno. Sčasoma pa so se čakalne dobe podaljšale in se približale čakalnim dobam v javnem zdravstvu. Na koncu pa se je človeku zgodilo to, da je dobil datum za pregled, ki je bila nato preklican in je dobil nov datum, ki je bil naknadno spet preklican z obljubo, da bo dobil nov datum, ki ga ni nikoli prejel. Človek se je pozanimal, kaj se je zgodilo, da je nekoč solidna ustanova postala povsem nezanesljiva. Ugotovil je, da jo je kupila neka zavarovalnica, zdaj pa imajo tam absolutno prednost njeni zavarovanci, ostali pacienti pa so nebodijihtreba...

Pandemija ima posledice tudi na zdravstvo. Slednje se je med pandemijo maksimalno ogradilo od pacientov. Že itak filtriran dostop do zdravnika prek sistema naročanja se je med pandemijo še dodatno otežil, saj so morali ljudje več dni klicati družinske ambulante po telefonu, da so sploh prišli do kontakta, kaj šele do obiska pri zdravniku. Bolnišnice so se podobno zaprle kot primarno zdravstvo, razen kovidnih oddelkov. Operacije in ostalo zdravljenje so bili skoraj ustavljeni. Mediji so v času pandemije skušali prikazati, kot da medicinsko osebje izgoreva v "boju s pandemijo", da se zdravstveni sistem sesuva zaradi preobremenjenosti, kar je bilo vse pesek v oči naivne javnosti. Javni zdravstveni sistem se res sesuva, a ne zaradi pandemije. Kje so vzroki vsesplošnega nezadovoljstva , nizke učinkovitosti sistema, slabe organizacije dela, nizke izrabe aparatur, dolgih čakalni dob ipd. - o tem nihče ne pove nič niti znotraj javnega zdravstvenega sistema niti izven njega. Vse, kar slišimo od pristojnih, so opozorila na prenizke plače in preobremenjenost zdravnikov. Pa so res plače zdravnikov in drugega osebja tako nizke, da sistem razpada zaradi tega? Kar zadeva preobremenjenost zdravnikov, so v javnost večkrat prišle informacije o zdravnikih z enormnimi zaslužki, ki so posledica dodatkov k plači za delo prek osemurnega delovnika, to je za dežurstva, pa vodstvene naloge ipd. Da niti ne govorimo o tem, da mnogi zdravniki, zaposleni v javnem sektorju, delajo dodatno v zasebnih ambulantah. Izgorevajo očitno predvsem tedaj, ko morajo delati za osnovno plačo. Toda kaj naj rečejo recimo gradbeni delavci, ki morajo pogosto delati v nemogočih vremenskih razmerah, v visokih ali nizkih temperaturah, na soncu, dežju, pogosto precej več kot 8 ur in več kot 5 dni na teden za nizke plače. Zakaj ne beremo v medijih o izgorevanju gradbenih delavcev in slabem plačilu le-teh? In seveda tudi o drugih delavcih, ki delajo v industriji v nemogočih pogojih za sorazmerno nizko plačilo. Ne nazadnje tudi o inženirjih začetnikih (in tudi ne-začetnikih), ki pogosto dobivajo sramotno nizke plače. Žal je tako, da smo družba, ki ni ravno med najbolj razvitimi na svetu. Vsi delimo skupno blagostanje, kot smo ga kot družba sposobni ustvariti, od otrok prek aktivnega prebivalstva do upokojencev. Kdor misli, da mu pripadajo dohodki, kot jih imajo najbolj razviti, se ne zaveda realnega konteksta, v katerem smo kot družba. Veliko bolje bi bilo, če bi vsak razmišljal o tem, kako izboljšati svoje delo v danem kontekstu. Končni rezultat bi bile tudi višje plače.

Ce ima zavarovalnica v lasti zdravnisko ordinacijo, je to huje kot konflikt interesov. Kot ce bi zavarovalnica sama sebi placevala usluge.