Na kaj ljudje nasedajo, ko gre za evtanazijo



4. aprila so v okviru društva Srebrna nit v presojo državnemu zboru predali popravljeno različico svojega Predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in zaprosili za določitev šestmesečnega roka za zbiranje 5000 podpisov v njegovo podporo.

Zakon je zelo podoben predlogu, ki smo ga komentirali že pred enim letom, za svoj glavni cilj pa si je zadal uvedbo t. i. asistiranega samomora oziroma samomora s pomočjo.

Razlikujmo


Ko govorimo o evtanaziji, neredko srečamo mešanje megle. Zagovorniki radi poskrbijo, da se uporablja izrazoslovje, ki zakriva dejstva, in ljudje zato nasedajo.

Pri evtanaziji gre za uboj človeškega bitja, ki je povsem odvisno od pomoči drugih. Pacienta v tem primeru medicinsko zastrupimo ali pa mu odtegnemo dolžno osnovno nego, kot je hranjenje, hidracija in predihovanje.

Pri samomoru s pomočjo pa gre za ljudi, ki lahko odločajo sami zase in se zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin odločijo, da bi radi svoje življenje končali, pri tem pa bi jim morala stati ob strani tudi država, predvsem medicinska stroka.

To, drugo različico končanja lastnega življenja se poskuša sedaj odobriti skozi slovensko zakonodajo, kar pove tudi ime zakonskega predloga: gre za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, po domače za »samomor s pomočjo«, vendar daljše ime bolje zveni.

Pametna vprašanja


Najprej se je treba zavedati, da snovalci novega zakona poskušajo dati odgovor na pomembno, celo dramatično vprašanje. Gre za vprašanje trpljenja, ki se mu ljudje po instinktu izogibamo, na tem globokem vprašanju pa mnogokrat tudi stoji in pade vera.

Zato je treba do teme končanja človekovega življenja vedno pristopati pazljivo: gre za pomembna, dobra vprašanja, saj nas odgovori nanje odločilno zaznamujejo kot družbo in kot civilizacijo.

Slabi odgovori


So pa v konkretnem, slovenskem primeru, dani slabi odgovori na pametna vprašanja. Kar pa še ne pomeni, da ti odgovori niso zelo lepo zapakirani v načela spoštovanja osebne avtonomije, največje zdravstvene koristi, dostojanstva in podobnega.

Zato, ker gre za pomembna vprašanja – vseh nas je strah trpljenja –, in pa zaradi tihega prepričevanja, da gre za izjemno prisotne težave, je podpora javnosti verjetno res visoka. Dodatno jo »pumpajo« še mediji, ki o teh zadevah pozitivno poročajo in nas prepričujejo, da je podpora tako ali tako zelo visoka.

Zdravniki odločno proti


Vendar pa so »začuda« tisti, ki jih ta tema neobhodno zadeva, to je medicinski kader od farmacevtov do zdravnikov, odločno proti. Tudi v politiki zaenkrat še velja zadržanost, podporo zakonu so doslej izrazili le v Levici.

Težav na področju medicinske stroke je seveda kar nekaj. Najprej to, da so zakon pisali ljudje, ki niso stroka. Zato ima zakon strokovne luknje, predvsem pa je spisan na predpostavkah zdravih ljudi, ki ne poznajo bistva dinamike med zdravnikom in pacientom.
Predlagani zakon o evtanaziji ima strokovne luknje, predvsem pa je spisan na predpostavkah zdravih ljudi, ki ne poznajo bistva dinamike med zdravnikom in pacientom

Med strokovnimi težavami je treba izpostaviti, da zakon vsebuje, recimo temu »skrito evtanazijo«, saj 21. člen določa, da naj zdravnik ali medicinska sestra opravita tisto, kar bi sicer opravil pacient, ko ta ni zmožen odločanja o sebi. Torej nekdo od zunaj zastrupi pacienta, kar je tipično evtanazija, ne pa samomor s pomočjo.

Nadaljnja težava zakona je ugovor vesti, ki to niti slučajno ni, saj se še vedno predvideva, da je za začetke in zaključke procesa prostovoljnega končanja življenja pristojen osebni zdravnik, ki sicer lahko uveljavlja ugovor vesti, a mora v tem primeru najti drugega primernega zdravnika. Taka ureditev je zelo očitno sporna. Da o možnosti ugovora vesti vseh tistih, ki bomo to morda prisiljeni plačevati preko davkov, niti ne govorimo.

Spreminjanje družbene mentalitete


Glavna težava predloga zakona pa seveda niso te, strokovne težave, ki se bodo ob tovrstni zakonodaji vedno pojavljale. Prvi problem ostaja počasno spreminjanje družbene mentalitete.

Po tem, ko smo leta kot družba poskušali vsaj nekaj narediti na področju samomorilnosti, jo sedaj želimo uradno uvesti kot racionalno življenjsko možnost. V letu 2021 je 432 oseb umrlo zaradi samomora (v istem letu je 114 ljudi izgubilo življenje v prometnih nesrečah).

Samomor je velik javnozdravstveni problem, ki bi ga bilo treba več naslavljati, predvsem smo tu na vrsti pedagogi. Zakonsko vpeljati v našo zakonodajo rešitve, ki vnaprej govorijo o možnosti, da država podpre končanje življenja neke osebe, sicer zveni sprejemljivo v kontekstu govora o trpljenju, vendar to pomeni, da prestopimo rubikon globokih družbenih sprememb.
Glavni problem zakona o evtanaziji je počasno preminjanje družbene mentalitete, ki ostarelim in ranljivim na tiho dopoveduje, da z odločitvijo za evtanazijo razbremenijo sebe, družino in državo

Cinični kapitalizem


V zvezi s spremembami mentalitete v naši družbi pa še ena dramatična značilnost trenutnega predloga: ohranja cinični kapitalistični pogled na zdravljenje hudo bolnih.

Ko je bila ta, v primerjavi z oktobrom lani nekoliko popravljena različica zakona vložena v presojo državnemu zboru, sem jo poiskal na internetu in najprej vključil iskanje besedice »EUR«, da preverim, če so ohranili najbolj sporen del uvodnih »ocen stanja in razlogov« za sprejem tega zakona.

Žal sem upal zaman, snovalci zakona so celo prijazno »popravili številke«. Morda so jih uskladili z inflacijo, kar je v tem času zelo primerno in hvalevredno.

Življenje Slovenca ali Slovenke, ki bi se odločil/a prijazno prekiniti svoje življenje in se »spokati« s tega sveta, bo državno blagajno stalo 1.542,25 €, zadnji mesec paliativne oskrbe pa nas stane med 3.000–4.500 €. Snovalci zakona sicer želijo povedati, da izvajanje tega zakona »ne bo povzročilo dodatnega finančnega bremena za zdravstveni sistem«, vsi pa vemo, da bi takšne rešitve zdravstveni sistem tudi vsaj nekoliko razbremenile.

Ne, ne bi želel živeti v družbi, ki bo našim onemoglim, starim in nasploh ranljivim osebam na tiho dopovedovala, da lahko s svojo lastno odločitvijo razbremenijo sebe, družino in državo. Morda pričujoči zakon res ni zakon o evtanaziji (razen, kjer je ta v njem skrita), je pa to vsekakor zakon, ki bi ranljivim osebam naložil še dodatno breme razmisleka o tem, če ni morda čas, da s svojimi težavami ne obremenjujejo drugih in sprejmejo še eno, sicer radikalno, a vendar za družbo tako »blagodejno rešitev«.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike