V Sloveniji na mizi spet dilema: evtanazija ali paliativa? Ko se življenje meri v evrih

Foto: depositphotos.com

Združenje »Srebrna nit« je oktobra lani v javno razpravo dalo Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), pod katerega so se podpisali Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič. S tem se v naš prostor vrača javna razprava o evtanaziji, ki se bo verjetno odprla v prihodnjih tednih, ko naj bi predlagatelji zakonski predlog dopolnili in ga s podporo 5.000 podpisov poskusili vložiti v zakonodajni postopek.

Njihov cilj je uveljaviti pravico »trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja«. Gre torej predvsem za »pomoč pri samousmrtitvi« s strani zdravnika; usmrtitev ali evtanazija (torej smrt, ki jo povzroči druga oseba), pa bi bila mogoča »samo izjemoma, tedaj, kadar pacient, ki je uveljavil zakonsko pravico, iz objektivnih razlogov ni zmožen samostojne izvedbe samousmrtitve.«

Osebna avtonomija, neznosno trpljenje in prepoved mučenja

Predlog zakona je po mnenju predlagateljev utemeljen na spoštovanju zasebne avtonomije, ki naj vsakomur dajala pravico, da sam odloča o sebi. Nadalje temelji  na predpostavki »neznosnega trpljenja«, ki nekoga vodi v željo po končanju svojega življenja, pa tega sam ne more storiti. Sklicujejo se tudi na prepoved mučenja, zapisano v 18. členu Ustave Republike Slovenije.

Snovalci zakona so se očitno zavedali, da je ena glavnih težav njihovega (ali kateregakoli) predloga glede uzakonitve evtanazije prav delno prenašanje odgovornosti za odločitev glede asistiranega samomora/evtanazije na zdravnike. Zato v svojem predlogu poudarjajo, da je teža odločitve na pacientu, ne na zdravniku, pa vendar se bistveni težavi s tem ne izognejo: v procesu odločitve o končanju življenja bodo zdravniki morali biti vedno vključeni.

Prav zdravniki pa so tisti, ki se izmed vseh udeležencev uvedbi evtanazije najbolj upirajo. Dokaz za to je tudi nedavna okrogla miza na Radiu Ognjišče, pri kateri so se vrhunski medicinski in pravni strokovnjaki – med njimi dekan ljubljanske Medicinske fakultete, ki bdi nad vzgojo naših bodočih zdravnikov – vsi opredelili proti predlogu zakona, kakršnega je predstavila Srebrna nit, in sicer na podlagi kategoričnega zavračanja možnosti, da zdravnike postavimo v »vlogo rabljev«.

Gre za temeljno nasprotje, ki se pojavi v zdravniškem poklicu: pomoč pri uničenju namesto zdravljenja in reševanja življenja.

Nasprotovanje slovenskih zdravnikov

Za svoje nelagodje in zavračanje imajo zdravniki seveda veliko razlogov. Prvi med njimi je dejstvo, da gre za temeljno nasprotje, ki se pojavi v zdravniškem poklicu: pomoč pri uničenju namesto zdravljenja in reševanja življenja.

To pa seveda ni nič drugega kot popolni obrat glede vrednot zdravniškega poklica (namerno povzročanje smrti postane del njihovega dela) in uzakonjeni legalizem, saj zdravnika pri tem ne bi zares razbremenili odgovornosti, temveč ga samo silili v ugovor vesti in prelaganje odgovornosti, ki bi mu jo brez njegove volje naložil omenjeni predlog zakona.

Po trenutnem predlogu bi država pomoč pri samomoru naložila zdravnikom na t.i. »primarni ravni«, oziroma na osebne zdravnike. Če bi le-ta uveljavljal ugovor vesti, pa bi moral »pacienta napotiti k nadomestnemu zdravniku«, ki bi to bil to pripravljen izpeljati, česar sicer ne predvideva niti belgijski zakon, ki velja za enega najliberalnejših.

Na kratko povedano: slovenskih zdravnikov očitno do sedaj ni še nihče nič vprašal. To sicer ne preseneča glede na dejstvo, da so trenutni predlog pisali zdravnik, medicinska sestra, dva humanista in dva pravnika, torej v odsotnosti podpore (aktivnih) zdravnikov, na odgovornosti katerih pa predlog zakona stoji in pade.

Ko človeško življenje ocenimo v evrih

Težave zakona pa so vidne tudi na področju obravnavanja pacienta. En tak problem je, da se predlog zakona zanaša na prisotnost »neznosnosti trpljenja«, kar je zelo subjektivna, in s tem problematična opredelitev, ko postane del zakona. Pri tem se seveda ne sme pozabiti na dejstvo, da določene bolezni resnično povzročajo neznosne bolečine. Težava pa kljub temu ostaja, saj so zlorabe pri tako delikatnem področju samo korak stran.

Še »boljše« možnosti za zlorabo pa daje kapitalistični cinizem, lasten trenutnemu predlogu zakona, ki osupljivo neposredno pretvori človeško življenje v evre. Avtorji sploh ne skrivajo, da njihov predlog uzakonitve samomora s pomočjo sloni tudi na matematični kalkulaciji »kaj se zdravstveni blagajni bolj splača«.

Konkretno je izračun tak: strošek pomoči pri samomoru je ocenjen na 1.426,25€, v kar je pozorno všteto vse od ur dela zdravnikov (971,25€) pa do stroškov učinkovin (455€). Na drugi strani pa so avtorji pavšalno (od 3.000€ do 4.500€) ocenili stroške zadnjega meseca življenja bolnika v paliativni oskrbi.

Taka kalkulacija seveda izniči vsakršen pomislek o svetosti/nedotakljivosti človeškega življenja, je pa zelo pronicljiv zaključek avtorjev: »Primerjava zdravstvenih stroškov PPKŽ in zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja pokaže nekajkrat manjše stroške v primeru PPKŽ.«

Bralcem prepuščam sodbo o primernosti takih izračunov, ki so na uvodnih straneh predstavljeni kot nekakšno »predznanje«, potrebno za branje dejanskega zakona.

Vedno delati na primerni formaciji vesti sodržavljanov

Še veliko drugega bi bilo treba zapisati o predlogu Srebrne niti, saj je tema pomembna in se odpira v vseh »progresivnih« zahodnih državah. Ne smemo se braniti takih debat in jih kategorično zavračati; nasprotno, treba je poznati prave protiargumente in delati na primerni formaciji vesti sodržavljanov.

Zato za konec spomnimo, kaj je pred dvema letoma, s podpisom papeža Frančiška potrdila Kongregacija za nauk vere. (1) Evtanazija je notranje zlo dejanje v kateri koli priložnosti ali okoliščini. (2) Nameren uboj človeške osebe je vedno moralno nesprejemljiv, in pomeni težak greh proti človeškemu življenju. (3) Glede takšnih zakonov pa velja, da jih ne more zakonito naložiti nobena oblast.

Evtanazija je težka tema, ker gre za trpljenje ljudi, in vsakdo, ki si drzne reči kaj proti, je danes ožigosan kot mučitelj težko bolnih. Pa vendar je treba vztrajati in si vedno znova izpraševati vest, če morda ne poskušamo najti instant rešitev na skrajno zapletene življenjske situacije.

Rešitvi sta končno samo dve: ali bomo – kot predlaga večina zdravnikov – spodbujali razvoj paliativne oskrbe; ali pa se bomo podali na cinično pot presojanja človeškega življenja v evrih. Srednje poti, vsaj za kristjana, ni.

10 komentarjev

  1. Seveda ste se postavili na stran cerkve.Čeprav vas cenim, ker znate biti kritični do levice in desnice. Ko pa pridemo do cerkve se pa vaša kritika konča. Delam v zdravstvu in sem videl veliko trpljenja, kljub proti bolečinski terapiji. Lahko je biti pameten, dokler se ne znajdeš v položaju, ko je prisotna samo še bolečina in je kakovost življenja enaka ničli. O kakšnem reševanju življenja govorimo? Reševanje ali podaljšanje ni isto. Podaljševanje življenja in trpljenja pa naše zdravnike ne moti?!

    • Kje v članku pa je bila omenjena cerkev? In zakaj ji odrekate pravico do mnenja, saj navezadnje gre za moralno vprašanje.

      Jasno je, da nekatere bolezni in stanja povzročajo trpljenje, smrt pride kot odrešitev. Pa vendar kdo sva midva, da bi sodila kdaj naj smrt pride. Pride ko pride, naša naloga je le pomagati bolniku.

    • Znanka je več let delala v DSO kot medicinska sestra. Povedala mi je, da kljub medicini, ljudje še NIKOLI niso tako dolgo umirali in trpeli kot ravno danes. Da ji je bilo to že neznosno gledati, zato si je poiskala drugo zaposlitev!
      Poznam kar nekaj primerov ljudi, ki že kar nekaj let ležijo v domu, so dementni in se ne zavedajo življenja okrog sebe, niti nikogar ne poznajo. Kakšno življenje je to? O kakšni kakovosti življenja govorimo? Nekateri ljudje enostavno umirajo na obroke. Grozno je tudi za svojce, ki to spremljajo. Dobro, da ne vemo, kaj nas čaka. Vsi upamo, da bomo vitalni do zadnjega in da bomo kar umrli. Kje pa! Čaka nas zelo težka borba!

  2. Čeprav ste se v članku dotaknili neznosnega trpljenja, ste se hitro postavili nazaj v svoje tirnice. Tema je vsekakor kompleksna. Želim si, da bi imel človek z neznosnimi bolečinami možnost izbire. Vedno znova vsi nasprotniki govorijo o zlorabah, čeprav obstajajo mehanizmi, ki zlorabe učinkovito preprečujejo.

  3. Še bistveno večji cinizem in hipokrizija kot zgoraj je dejstvo, da taista zdravniška klika vehementno zagovarja in izvaja splave, pa čeprav gre ravnotako za dokončno končanje. Že términ, ki se rabi, je sprenevedav in pritlehen – umetna prekinitev nosečnosti – gre za umetno prekinitev življenja, nič več in nič manj kot to. Po drugi strani pa potem na vikinkrik rešujemo dečka tegaintega, za katerega zdravilo stane 2 mil usd, na tisoče nerojenih pa vpije v smrtnem kriku – kakšna dekadentna civilizacija smo postali, tako prepolni lastnega niča. Vsakdo se mora vsak dan pogledati v ogledalo in si zazreti v oči….A sem to sploh še jaz….

  4. Resnično priporočam, da si na Radio Ognjišče poslušate oddajo Spoznanje več, predsodek manj z dne 18.4. (najdete pod audio arhiv). O temi so spregovorili strokovnjaki s področja medicine in prava. Pomembna je ugotovitev, da rabimo predvsem razvoj in dostopnost paliativne oskrbe, ki v SLO še ni vsem dostopna v taki meri, kot jo hudo bolni ljudje v zadnjih dneh življenja potrebujejo. Zelo priporočam poslušanje!

Komentiraj