Na FDV jih skrbi za transspolne osebe, ki jih diskriminira privilegirana bela heteroseksualna večina

Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije je transspolnost opredeljena kot motnja identitete spola, v zadnjem času znana kot disforija spola, in spada med duševne in vedenjske motnje. Za namen zdravljenja medicina največkrat predpisuje psihoterapijo in hormonsko terapijo. Transspolnost trenutno doživlja razcvet. Po izsledkih raziskave, objavljene leta 2017 na ameriškem portalu National Institutes of Health, je med letoma 2006 in 2016 narasla s 150 oseb na 100,000 prebivalcev na 390; v desetih letih se je torej povečala za več kot dvainpolkrat. Kaj temu botruje? Spletna medicinska enciklopedija, izdana v okviru U.S. National Library of  Medicine pojasnjuje, da vzroki za nastanek transspolnosti lahko tičijo v genih, materničnih hormonih ali pa v vplivih, ki jih posameznik dobi iz okolja. Če bi bili vzroki zgolj biološke narave, bi bil delež takšnih oseb verjetno ves čas bolj ali manj enak. Tako pa vse kaže, da velika večina današnje transspolnosti izvira iz družbeno pogojenih motivov. Tako meni tudi stroka; D. O. Cauldwell, na primer, piše, da je razlog za motnjo nepravilen odnos na relaciji starši - otroci. Deček, denimo, tako občuduje svojo mater, da si želi postati ona. A to velja le za otroke, katerim starši pri vzgoji ne postavijo mej. Če upoštevamo, da je velika večina današnjih transspolnih oseb milenijcev, ki so bili deležni permisivne vzgoje, kjer se jim je vedno vse dovoljevalo, obenem pa niso doživeli nobenih omejitev, dobimo kombinacijo družbenih faktorjev, ki zlahka vodijo v vedenjske motnje. Temu v prid govori tudi raziskava zdravnice in raziskovalke dr. Lise Littman: večina otrok in mladostnikov, ki so se “razkrili”, je to storila pod vplivom vrstnikov in družbenih omrežij, pred tem pa niso kazali nobene nagnjenosti k transspolnosti (uporaba igrač ali oblek nasprotnega spola). Njihova transspolna identiteta je bila torej namišljena, ustvarili pa so jo le zato, da bi v transspolnem okolju dobili občutek sprejetosti, nato pa je navadno sledil žaljiv in odklonilen odnos do staršev, “cis” oseb in belcev, skratka, do večine, ki naj bi bila diskriminatorna. Z nasprotovanjem večini in igranjem vloge žrtve hočejo pritegniti pozornost in se uveljaviti. Ko govorimo o diskriminaciji, je potrebno stopiti korak nazaj: vsakdo je v življenju kdaj diskriminiran, če pa se to zgodi transspolni osebi, razlog za to večinoma išče v odklonilnosti okolja do njene identitete, čeprav ravno s slednjo ta oseba sama morda diskriminira “cis” osebe. Spomnimo se samo moških z žensko identiteto na športnih tekmovanjih. V mnogih primerih se zdi, da so transspolne osebe prej pozitivno diskriminirane kot pa zatirane. Sodobno družboslovje uči, da je spol relativen družbeni konstrukt in nima nič z biologijo. Torej, ne glede na to, v katerem spolu je oseba rojena, njen pravi spol je ta, za katerega se trenutno odloči, kdor pa se s tem ne strinja, je diskriminatoren. Raziskave pa so pokazale, da transspolnost in njej sorodni pojavi v največji meri niso plod prirojenih hormonskih neravnovesji, temveč modernih družbenih trendov, ki jih narekuje prevladujoča ideologija.