Mitreji in kruta usoda tistih, ki ne pripadajo pravovernim

Mitraizem se je v naše kraje razširil z rimsko oblastjo pred domala dvema tisočletjema. Zanesli so ga priseljenci z Vzhoda, največkrat uradniki in vojaki. Bil je ena od mnogih oblik skrivnostnega obredja starega veka. Neposvečenim ni smela biti izdana nobena od skrivnosti, kar je tudi vzrok, da tako malo vemo o njem.

Izvor ni zanesljivo znan, toda Mitrovo ime in podoba, posebej oblačila, kažejo na Perzijo. Najbolj očitna je povezava s staroiranskim zoroastrskim verovanjem v Najvišjega, Ahuramazdo, ki je ustvaril sebi enakega, božanskega Mitra z nalogo odrešenja. Rimskodobni kult je nenavadna mešanica helenističnih filozofskih nazorov in astronomskih ter astroloških védenj. Obredje je bilo zasnovano na veri v nenehno kroženje življenja in smrti, ki ga je bilo moč doseči z žrtvovanjem in zglednim, moralnim življenjem, zavezanim svetlobi resnice. Končni cilj je bila odrešitev.

Mitološka zgodba

Pot odrešitve je opisana v mitu, kjer bog sonca pošlje Mitru krokarja z naročilom, da naj v žrtveni daritvi zakolje belega bika. Mitru se je klanje upiralo, na upodobitvah odmika pogled na krvavo daritev. Med daritvijo prilezejo iz zemlje strupenjače, s pikom hočejo preprečiti daritev, toda Mitra jih prehiti in zgodi se velik čudež. Bik se spremeni v Mesec, iz curka krvi in bikovega repa zrasteta žitni klas in grozd, iz semenske tekočine vsa živa bitja sveta. Mitrovo ogrinjalo se spremeni v nebo, posejano z mirijadami zvezd in planetov. Zemljo obdajo gozdovi in poljane, menjavata se noč in dan, mesec začne svoje mene in prišli so letni časi. Začel se je tudi večni boj med dobrim in zlim. Bog sonca in Mitra nazadnje proslavita stvarjenje s slovesnim obedom, s kruhom, mesom in vinom. Banket je zaključen, Mitra, njegovo ime pomeni zaveza, se na ognjenem vozu vzpne v nebo.

Mitraistične bratovščine so bile izključno moška stvar, poleg svobodnih pa so vključevale tudi sužnje. Skrivno obredje je domnevno sledilo vsebini mitološke zgodbe. Kandidati so bili obredno sprejeti v druščino in so zoreli skozi sedem obrednih stopenj, od krokarja, nimfe, vojaka, leva, Perzeja, sončnega sla, vse do patra, ki je bil najvišji med posvečenimi. Stopnje so ustrezale sedmim planetarnim božanstvom in so zrcalile podobo spuščanja duše v podzemlje.

Kandidati so bili obredno sprejeti v druščino in so zoreli skozi sedem obrednih stopenj, od krokarja, nimfe, vojaka, leva, Perzeja, sončnega sla, vse do patra, ki je bil najvišji med posvečenimi.

Mitreji na naših tleh

O kultu je največ znanega iz odkritij v mitrejih, namenjenih obrednim sestajanjem. Običajno so bila to skrita mesta, največkrat v votlinah. V mestih so bila svetišča zgrajena neredko v kleteh ter opremljena s kultnimi podobami Mitra, izvirom vode in s podestom na vsaki strani, kjer so častilci napol leže spremljali obredje. Na naših tleh so odkriti sledovi 22 mitrejev, samo na Ptuju jih je kar pet. Prvi mitrej na Spodnji Hajdini, ki so ga dali postaviti petovionski carinski uradniki sredi 2. stoletja, ima veliko nekdanje tempeljske opreme. Med zahvalnimi napisi sta ohranjeni tudi dve izjemni dragotini, kip Mitr z bikom na ramah in rojstvo iz skale. Bikonosec je izjemen v svetovnem merilu, je eden od vsega dveh v celoti ohranjenih in je po umetniškem izrazu daleč najboljši. Mitra je prikazan v kratki tuniki, hlače in koničasta čepica izdajata njegov vzhodnjaški izvor. Upodobljen je v trenutku, ko bika zgrabi za zadnje noge, si ga zadene na rame in ga odvleče k žrtvovanju. Mitra, zavezan božanskemu poslanstvu sostvarstva življenja, strmo upira pogled v prihajajoči akt žrtvovanja. Kip, sijajno umetniško delo, krasi oltarni podstavek. Napis izpričuje, da ga je dal postaviti Gaj Cecina Kalpurnij, ki je na svoje stroške obnovil tudi svetišče.

Prvi mitrej na Spodnji Hajdini je bil odkrit leta 1899, leta 1913 je sledilo odkritje mitreja na Bregu pri Ptuju. Obe svetišči sta bili že kmalu po odkritju ohranjeni na izvirnem mestu, kjer si ju je v zaščitni muzejski zgradbi moč ogledati še danes.

Ptuj prednjači po številu odkritih mitrejev, kar se največjemu in najbogatejšemu rimskodobnemu mestu na naših tleh tudi spodobi. Toda najbolj osupljivo čaroben kraj je belokranjski Rožanec z ostanki rimskodobnega mitreja. Na od dežja in vetra dodobra zlizani skali, ki je bila nekoč del kamnoloma, komajda še lahko zaznamo nekdanjo mitraistično oltarno ploščo. V središču je prizor z Mitrom v vihrajočem plašču. Z eno roko grabi za bikovo glavo, nož v drugi pa v zamahu zarezuje v usločeni vrat žrtve. Levo in desno sta podobi Kavtopata in Kavta, eden z ugaslo, drugi s prižgano baklo. Morda ponazarjata sončni vzhod in zahod ali pa pomladno in jesensko enakonočje. V nišah nad njima sta podobi Sonca in Lune. Napis omenja, da so za blagor vseh dali podobe vklesati Nepot, Prokul in Firmin iz družine Publijcev Elijev. Črke je danes moč razbrati le še na odlitku spomenika v Belokranjskem muzeju v Metliki. V Rožancu, kjer je v začetku 2. stoletja bil v podzemni jami stal mitrej, ostajajo le še silhuete klesanega okrasja na oltarni plošči. Že zdavnaj se je vdrl jamski strop in razgalil nekoč skrbno varovano Mitrovo svetišče.

V središču je prizor z Mitrom v vihrajočem plašču. Z eno roko grabi za bikovo glavo, nož v drugi pa v zamahu zarezuje v usločeni vrat žrtve.

Prihod krščanstva

Mitraizem kaže mnogo podobnosti z zgodnjim krščanstvom. Praznik Mitrovega rojstva sovpada z božičem in Mitra je imel podobno kot Jezus vlogo odrešenika. Nekaj podobnosti je tudi v obredju, ki vključuje obed s kruhom, mesom in vinom. Mnogi menijo, da je mitraizem predstavljal resno grožnjo zgodnjemu krščanstvu. Drugi opozarjajo, da je imelo krščanstvo mnogo prednosti, ker ni nikogar izključevalo in je dajalo upanje na odrešitev tudi najbolj zapostavljenim.

Ženske so bile pomembne članice zgodnjih krščanskih skupnosti, mnoge so omenjene v evangeliju in drugih spisih. Toda zasuk in končno zmago krščanstva je prinesel šele solunski odlok cesarja Teodozija Velikega iz leta 380. Nicejsko veroizpoved je priznal kot pravoverno in državno. Toda odlok se je splošno uveljavil leta 394, po Teodozijevi zmagi v bitki pri Mrzli reki, Hublju. Vse druge oblike krščanstva, ki jih ni bilo malo, so tako postale herezije in so bile skupaj s poganskimi kulti prepovedane. Sledilo je rušenje poganskih svetišč, med njimi tudi ptujskih mitrejev. A da se slabo piše tistim, ki ne pripadajo peščici pravovernih, je jasno tudi pod današnjo oblastjo.

Praznik Mitrovega rojstva sovpada z božičem in Mitra je imel podobno kot Jezus vlogo odrešenika. Nekaj podobnosti je tudi v obredju, ki vključuje obed s kruhom, mesom in vinom.

(D210: 48-49)