Mitja Ferenc: Arheološko odkritje ene steklenice iz antike dobi v medijih več odziva kot ekshumacija posmrtnih ostankov 3.400 oseb. (2. del)

Foto: Peter Merše, Domovina

V prvem delu intervjuja z Mitjo Ferencem, ki ste ga na Domovini lahko brali včeraj, smo spregovorili o peticiji, ki jo je sogovornik predstavil pred Evropskim parlamentom in s katero je želel tudi prek Evrope pritisniti na slovensko oblast, da se začne bolj pietetno obnašati do žrtev povojnih pobojev in vrne na koledar dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Spregovorili smo tudi o razmerah na področju odkrivanja grobišč in pokopa žrtev danes.

V drugem delu intervjuja pa je govora o pogledu v prihodnost in razčiščevanju preteklosti, vprašanju čiščenja slovenskih ulic totalitarnih simbolov in spomenikov ter pogledu na totalitarizme z zgodovinske distance.

Marsikdo pravi: Nehajmo preštevati kosti, poglejmo v prihodnost. Zakaj ni mogoče resno gledati v prihodnost, če se najprej ne soočimo s preteklostjo?

Če ne poznaš preteklosti, ne moreš gledati v svojo prihodnost. Sintagme, kot so: mladih to ne zanima, ne zastrupljajmo s tem, pustimo preteklost so značilne predvsem za zanikovalce teh zločinov.

Vsi civilizirani narodi prepoznavajo osnovno človekovo pravico do groba, tako da res ne razumem, zakaj je mi ne bi. Včasih se mi zdi, da smo glede tega prav nemarni. Arheološko odkritje ene steklenice iz antike dobi v medijih več odziva kot ekshumacija posmrtnih ostankov 3.400 oseb. To se mi zdi povsem nerazumljivo.

Mislim, da je želja zanikovalcev tega zločina, da bi se odkritja prenehala, da se grobišč ne bi več označevalo, da ne bi izkopavali žrtev.

Pravimo: Glejmo v prihodnost, potem nas bo pa ob vsaki drugi gradbeni jami presenetilo, ko bomo naleteli na kosti in se bodo naši zanamci spraševali, kakšna civilizacija je to bila, ki ni pokopavala svojih mrtvih.

Ob pozivih gledanja v prihodnost pa opažamo obujanje in poveličevanje komunistične simbolike, ikonografije, pesmi, zastave z rdečo zvezdo, barvajo se spomeniki. Kako razumete, da se oblast in del naroda postavljajo na ideološko stran totalitarnega režima, ki ga je Evropa obsodila?

Težko razumem, da se poveličujejo osebe, ki so kršile osnovne človekove pravice in civilizacijske norme. Že ustavno sodišče je pred leti prepovedalo poimenovanje trgov, ulic in cest po ljudeh, ki so kršili te civilizacijske norme. Ni pa se še preimenovalo ulic in trgov, ki so bili poimenovani že prej.

Mislim, da bo sčasoma prišlo tudi do tega. Da bo vedenje o ljudeh, ki so povzročili toliko gorja, vodili revolucijo, ki je bila povzdigovana, tudi zato, ker je vzporedno šlo za osvoboditev države izpod okupatorja. Ta odpor pa je imel tudi temne plati, saj je poleg okupatorja uničeval predvsem dejanske in namišljene nasprotnike revolucije.

Danes žal spomeniki določenim ljudem še vedno stojijo na eminentnih mestih v glavnem mestu in nekatere stranke jim celo ob določenih dnevih še vedno polagajo vence. Denimo Borisu Kidriču, ki ima spomenik pred Cankarjevim domom, predsedniku prve povojne slovenske vlade.

In to kljub temu, da danes že vemo za depešo, ki mu jo je 25. junija 1945 poslal tedanji zunanji minister Jugoslavije Edvard Kardelj. V njej piše, da bodo kmalu razpuščena vojaška sodišča, sojenje civilistom pa bodo prevzela civilna sodišča, ter da bo kmalu razglašena amnestija in da zato ni več nobenega razloga, da bi bili tako počasni v čiščenju, »kot ste bili doslej«. Pa je bilo do 25. junija »počiščeno« že skoraj vse, kar se je počistiti dalo.

Veliko dokumentov o teh dejanjih je bilo uničenih, nikoli pa ni mogoče uničiti toliko, da zgodovinska stroka ne bi prepoznala ljudi, ki so bili odgovorni za te pomore in brisanje grobišč njihovih žrtev.

Foto: Peter Merše, Domovina

Ko potujemo po državah vzhodne Evrope, so ulice in trgi večinoma že očiščeni reliktov nedemokratičnih sistemov, ki so vladali tem državam. Večinoma imajo tudi muzeje, ki spominjajo na žrtve in grozote, ki so jih ti sistemi zagrešili. Kdaj bomo tudi v Sloveniji prišli do trenutka, ko bomo zmožni to opraviti, oz. kaj se mora spremeniti pred tem?

Prva leta svojega službovanja sem deloval v upravi za kulturno dediščino in sem proti uničevanju kakršnih koli spomenikov. To se je dogajalo ob vsakem prevratu. Tudi mi smo uničevali kipe kralja Petra in še prej Marije Terezije.

Čeprav sem proti uničevanju, pa menim, da bi morale eminentne lokacije v glavnem mestu dobiti spomenike, ki ponazarjajo našo enotnost. Mi še vedno nimamo spomenika osamosvojitvi, pa je od nje minilo že 33 let. Še vedno pa imamo na najbolj eminentnem trgu spomenik revolucije, v imenu katere je bilo narejenega toliko gorja.

Da ne govorim o tem, da ukinemo muzej osamosvojitve, da bi odstranili nekega direktorja, ali pa ko razstava o Macesnovi gorici ne dobi zadostnega števila točk na kulturnem ministrstvu.

Tukaj se kaže, kako smo še vedno razdvojeni, kako se še vedno ne znamo poslušati in nagajamo drug drugemu. Mene to boli.

Eno tako izkušnjo sva imela s kolegom Pavlom Jamnikom, ko sva napisala zakon o prikritih vojnih grobiščih in obiskovala poslanske skupine, da bi ga sprejele. Bil sem presenečen, ko sem od poslancev, ki naj bi bili razgledani, slišal toliko opazk, zakaj je potrebno urejati te grobove izdajalcev in privržencev okupatorja. To je bilo leta 2015.

Bila sva zelo razočarana, da morava poslance državnega zbora prepričevati o teh temeljnih civilizacijskih normah.

Vloga komunizma v drugi svetovni vojni je nekoliko drugačna od vloge fašizma in nacizma, saj je komunizem skupaj z zavezniki bil bojno z nacizmom in fašizmom. Zdi se, da je zaradi tega njegova vloga v Evropi razumljena drugače. Evropa je resda obsodila vse tri totalitarizme. Vendarle, kako nevarno se vam zdi, da bi se ta totalitarizem v neki novi obliki znova pojavil, glede na ekstreme na evropski levici, ki ta sistem še vedno poveličuje?

Ne vidim te težave. Ekstremi obstajajo, obstajajo pa tudi na desni. Mislim, da je Evropa toliko razsvetljena, da se spominja, kam lahko privedejo diktature. Čeprav Evropa različne diktature različno obsoja, trenutno ne vidim te nevarnosti. Mislim, da se kaj takega, kar se je zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ne more ponoviti.

Foto: Peter Merše, Domovina

Lahko nek Zahodnoevropejec sploh razume zlo komunizma, ki ga ni doživel, kot recimo nekdo iz Vzhodne Evrope?

To je težko razumeti. Sploh s časovno distanco. Po padcu berlinskega zidu pa je še težje razumeti. Prihajajo generacije, ki tega niso doživele in težko to razumejo. Še posebej pri nas, kjer se soočamo z 80-letnim civilizacijskim zaostankom.

So problemi, s katerimi se Evropa ukvarja, denimo Ukrajina, energetska kriza, podnebne spremembe. Mi se moramo poleg tega ukvarjati še s stvarmi, ki so jih druge države že rešile, vsaj Zahodna Evropa.

Tam so bili v normalnih postopkih obravnavani ljudje, ki so sodelovali s totalitarnimi režimi, in je ta zgodba zaključena, pri nas na žalost še ne. In to se vedno lahko vrne kot bumerang, saj oblast oceni, da lahko z zaustavitvijo raziskovanja ustavi ta proces, potem pa se ji vrne v obliki novega grobišča.

Drži pa, da je do neke mere zaviralcem raziskovanja tudi uspelo. Prva generacija sorodnikov je bila zelo zainteresirana, da se to razišče, druga je že malo manj. Poglejte sebe, za naše očete nam je precej bolj mar kot za dedke, kaj šele pradedke, ki jih nismo niti poznali, niti o njih kaj dosti vedeli.

Danes te stvari ureja tretja generacija, kjer želja po spominjanju in vedenju, po pokopu v družinskem grobu plahni. Zato mi je žal, da smo zamudili, predvsem 90. leta in obdobje po odkritju Hude jame, med 2010 in 2015, ko bi lahko marsikaj naredili in zadostili pričakovanjem svojcev.

Kako nevarno je, da žrtve, ki niso bile ničesar krive, ne bodo nikoli rehabilitirane?

Načeloma velja, da so rehabilitirane, saj so bile likvidirane brez sodbe. V določenem delu slovenske javnosti pa žal še vedno velja prepričanje, da če so bili pobiti, so že bili krivi, so bili izdajalci in so si to zaslužili.

To sintagmo še danes marsikdo verjame in včasih se lahko prav zgrozimo, ko gledamo na družbena omrežja in kaj vse tja ljudje pišejo. V pravu velja, da mora biti vsaka oseba sojena in ji mora biti dokazana krivda. Predvsem pa ima vsakdo pravice, ki mu gredo tudi po smrti.

Dr. Mitja Ferenc je diplomiral iz zgodovine leta 1985 ter leta 1999 doktoriral s področja Nemškega jezikovnega območja na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Delal je kot konservator na Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Od leta 2001 dela na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, od leta 2007 ima naziv izrednega profesorja. Raziskuje partizansko zdravstvo, kočevske Nemce in druge nemške manjšine na Slovenskem ter prikrita grobišča žrtev medvojnih in povojnih pobojev, kjer je bil pionir raziskovanja teh tematik. Zasnoval je prvo elektronsko evidenco lokacij grobišč ter bil vodja terenskih raziskav, s katerimi je našel več sto lokacij grobišč.

Je tudi dolgoletni član in pevec skupine Prifarski muzikanti, ki prireja letne koncerte v Kostelu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Zasebno je partner novinarke in zgodovinarke Rosvite Pesek.

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike