Dr. Mitja Ferenc: Še okupatorjeve vojake so lahko normalno pokopali, samo za naše civiliste to ni mogoče (1. del)

Peter Merše
Foto: Peter Merše, Domovina

Dr. Mitja Ferenc je zgodovinar, univerzitetni profesor in pevec. Bil je tudi član Komisije vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Po tem, ko je vlada Roberta Goloba sredi spominske slovesnosti ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, je sprožil peticijo, ki jo je v sredo obravnaval tudi Evropski parlament in slovensko vlado pozval k vrnitvi tega datuma in ratifikaciji resolucije o Evropski zavesti in totalitarizmu.

Z dr. Ferencom smo se pogovarjali ob robu obravnave njegove peticije v Bruslju.

Peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji je dosegla izjemen uspeh. V lanskem letu je bila deležna največje podpore med vsemi peticijami Evropskega parlamenta. Čemu pripisujete takšen uspeh?

Do nedavnega sploh nisem vedel, kako težko je doseči, da takšne peticije pridejo na odbor. Seveda me veseli, da smo dobili dvakrat večjo podporo kot druga najuspešnejša peticija. Tisti, ki smo jo podpisovali, tudi vemo, kako zapleten, še posebej za starejše, je bil postopek podpisa. Veliko ljudi mi je pisalo, če je možno podpisati na kakšen drugačen način, ampak ni šlo drugače.

Kljub temu smo zbrali 2.000 podpisov. Evropska komisija nas je najprej zavrnila z razlago, da je resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu že obsodila vse tri evropske totalitarizme 20. stoletja, a je nato razumela, da so razmere pri nas drugačne in peticijo ponovno obravnavala in tudi sprejela.

V to peticijo nisem šel z visokimi pričakovanji, upal pa sem, da bom s tem dal nekaj upanja sorodnikom žrtev, ki si želijo biti prepoznani, slišani, in da bodo dobili nekaj zadoščenja, da je njihova bolečina, ki je doma tisti, ki bi jo morali, ne prepoznajo, vsaj tukaj slišana.

Dobili ste več, kot ste pričakovali. Evropski poslanci različnih skupin so izrazili solidarnost, tudi vsaj neformalni pritisk na slovensko vlado, da dan spomina na žrtve komunističnega nasilja vrne na koledar.

Verjetno ste opazili, da so mi v zaključnem nagovoru privrele solze na obraz. Začutil sem, da so razumeli problematiko v Sloveniji. Tako odločnega sklepa nisem pričakoval. Lahko bi se tudi zgolj seznanili zgodbo in jo dali na stran. Zdaj z mirnim srcem zaključujem to zgodbo, ker smo dosegli, kar smo lahko – evropske institucije smo prepričali, da pri nas ni vse tako, kot bi moralo biti.

Kaj vas je prepričalo, da ste se s svojim imenom in priimkom izpostavili kot tisti, ki je vložil peticijo?

Med letoma 2000 in 2009 sem popisal 750 lokacij prikritih grobišč. Poslušal sem ljudi, ki so me vodili na ta skrita grobišča, mi pripovedovali svoje bolečine. Ne le, ker sem sam čutil, ampak predvsem zaradi njih je bilo treba prenesti naprej to bolečino.

Kot univerzitetni profesor imam tudi nekoliko bolj proste roke, ker nismo omejeni z dovoljeni nadrejenih, kot je to denimo v javni upravi, kjer nimajo vsi takšne svobode. Mi imamo možnost, da protestiramo proti kakšnim neprimernim odločitvam vlade.

Foto: Peter Merše, Domovina

Tokrat ni prvič, ko ste se oglasili …

Ne. En tak neprijeten dogodek je bil denimo, ko so se predsedniki države, vlade in parlamenta, odločili, da se 1. novembra 2009 poklonijo žrtvam pred Hudo jamo. Nekaj dni prej pa smo izvedeli, da so umaknili vsa sredstva za raziskovanje tovrstnih grobišč. Tisto jutro sem novinarjem pred Hudo jamo povedal, da to ni izraz sočutja, ampak vse kaj drugega.

Takrat so po medijih sprevračali moje besede, dokler nisem predložil dokumentacije, iz katere je bilo razvidno, da imam prav. Čez 14 dni so vrnili sredstva.

Univerzitetni profesorji smo lahko nekakšna vest oblasti, da opozarjamo na bolečino svojcev. To smo bili tudi, ko smo po zaprtju Hude jame skrivaj hodili vanjo in vladi ter medijem pošiljali fotografije kosti, ki jih najedajo črvi.

Trajalo je več let, ki jih nikoli ne bomo mogli nadomestiti, do zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Raziskovanje, ki je bilo do leta 2010 v velikem zanosu, se je nato do leta 2015 ustavilo. Tudi danes pa je večina ostankov žrtev še vedno na dnu kraških brezen.

Kakšna je danes situacija glede raziskovanja, iskanja svojcev, pokopa?

Zakon o prikritih vojnih grobiščih nam je omogočil vsaj stabilna finančna sredstva, govorimo o približno 480.000 evrih letno. To nam omogoča sondiranje na evidentiranih lokacijah in potrjevanje, ali dejansko gre za grobišča ali ne ter o kakšnem obsegu govorimo. Izvajamo tudi ekskavacije določenih grobišč, predvsem tistih, kjer imamo informacije, da v njih ležijo prebivalci Slovenije.

Zakon nam tudi nalaga, da mesta grobišč označimo na način, da jih bodo tudi prihodnje generacije lahko našle. Velika akcija, na katero pred leti nismo upali niti pomisliti, pa je bila jama pod Macesnovo gorico. Od tam smo morali iznesti nekaj tisoč kubičnih metrov miniranega skalovja,  da smo sploh prišli do prvih posmrtnih ostankov in do danes smo uspeli ekshumirati, prešteti in analizirati skeletne ostanke, ki pripadajo vsaj 3403 osebam.

Nepredstavljivo je, da se je pri enem samem breznu lahko zgodil pomor tako velikega števila ljudi. Poleg tega pa imamo evidentiranih še 80 drugih kraških brezen s posmrtnimi ostanki ljudi. In kraška brezna so samo ena od štirih kategorij grobišč. Potem govorimo še o protitankovskih jarkih – najbolj znana sta Tezenski pri Mariboru in v Mostecu pri Brežicah, veliko pa jih še nismo sondirali. Tretja, največja skupina grobišč so rudniški jaški. Najbolj znana je Huda jama, od koder smo iznesli ostanke 1409 žrtev.

Četrta skupina pa so jame, ki so bile izkopane za pomore. Teh je največ, so pa najmanj množične. A tudi tukaj prihaja do presenečenj. Na poti na Ruško kočo na Arehu je evidentiranih deset lokacij, pri akumulacijskem jezeru pa še trinajst. Ko smo se odločili iz ene iznesti ostanke, da bi približno vedeli, s čim imamo opravka, smo pričakovali, da bo v eni jami za približno en tovornjak žrtev, torej okoli štirideset. Pa smo v tisti majhni kotanjici našli 189 trupel. Marsikatero odkritje se precej razlikuje od ustnih pričevanj ali dokumentacije, kaj naj bi tam bilo.

Včasih pa so ljudje, ki so pri pomorih sodelovali, celo zavestno dajali napačne informacije. Za Košnico pri Celju so vsi zatrjevali, da so tam meščani Celja nemške narodnosti. Ob ekshumaciji pa smo na podlagi predmetov ugotovili, da gre za 360 hrvaških državljanov.

Foto: Peter Merše, Domovina

Velik problem v Sloveniji je še vedno pokop žrtev. Na kakšen način bi bilo po vašem mnenju najbolj primerno, da bi Slovenija poskrbela za pokop teh žrtev?

En problem je pokop romskih žrtev. V letih 1942 in 1943 je zaradi revolucionarnega nasilja oz. s strani partizanov življenje izgubila približno polovica romske skupnosti, ki je živela na Dolenjskem in Notranjskem. Skoraj vsa grobišča Romov smo že ekshumirali, pokopa pa mestne oblasti v Ljubljani ne dovolijo z izgovorom, da je premalo prostora.

Še večji problem je pokop 3403 žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Tako svojci žrtev kot vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč kot možno lokacijo pokopa predlaga ljubljanske Žale, a tudi zanje ni prostora.

Tudi po 33 letih demokracije žrtve, ki so 80 let ležale po skritih krajih širom Slovenije in so zdaj ekshumirane, ne morejo biti dostojno pokopane. To se preprečuje z različnimi preprekami. Nelagodje izvršne oblasti je veliko, nihče pa si ne upa dregniti v privilegije voditelja glavnega mesta, ki baje v Ljubljani ne bo dovolil domobranskih spomenikov. Če je že pokop domobranski spomenik, imamo velik problem.

Ki pa ni edini. Sredi Ljubljane na grajskem vrhu je bilo urejeno vojaško pokopališče domobrancev, ki jih ni bilo mogoče pokopati v domačem kraju. Čeprav naj bi povojna oblast njihove kosti razmetala nekje po Golovcu, smo t. i. pasjo ravan – kraj, kamor Ljubljančani danes vozijo na toaleto svoje hišne ljubljenčke, uspeli sondirati in ugotovili, da to pokopališče še vedno obstaja. Velik del grobov je še vedno tam, ampak se jih ne pusti niti označiti niti ograditi. Še križ, ki se občasno postavi na tistem mestu, čez noč izgine.

Podobne težave z uničevanjem oznak grobišč so tudi na Primorskem. Pri jami Verženca so neznanci celo poškodovali avtomobile italijanskih novinarjev, ki so obiskali to jamo.

V Sloveniji imamo velik problem odnosa do grobišč. Prav tako ne znamo poslušati in slišati problemov, kaj šele jih razumeti. Takoj se začne etiketiranje z izdajalci, katerih grobovi niti dandanes ne bi smeli obstajati.

Zakaj je bistveno, da žrtve iz Kočevskega roga pokopljemo v Ljubljani?

To je želja svojcev in društev, ki jih povezujejo. Predvsem gre za Združene ob lipi sprave in Novo slovensko zavezo. Če kaj, je pri takih zadevah pomembno upoštevati želje svojcev. Če bomo po osemdesetih letih, ko se je skrivalo, kje so njihovi sorodniki, zanemarili še željo, kje želijo, da so pokopani, mislim, da imamo en velik problem.

Predstavljajte si, da vaših staršev ali sorodnikov neka oblast ne bi dovolila pokopati tam, kjer so živeli.

Sprožilec vaše peticije je bila ukinitev spominskega dneva za žrtve komunizma. Je glavni namen peticije, da se ta dan vrne na koledar, ali gre še za druge zadeve?

Čeprav je bil ta dan uveden zelo na hitro v času vlade Janeza Janše, je bila ukinitev tega dneva še hitrejša. Če je vlada Roberta Goloba želela izničiti odločitve prejšnje vlade, bi to lahko naredila na drugačen način, ne pa na predvečer obeležitve tega spomina, ko so se na trgu republike že zbrali ljudje, ki so prižgali sveče, molili in se spominjali svojcev. Sredi te proslave je vlada na korespondenčni seji ta dan ukinila.

To je bilo tako zavržno dejanje, da smo pripravili izjavo z željo, da se ta dan vrne. Vlada očitno noče ali ne zna prepoznati, da povzroča dodatno bolečino, in ta spomin znova pošilja v osamo.

17. maj je bil določen, ker je bil na ta dan strojen prvi večji pomor civilnega prebivalstva s strani komunistov. 53 civilistov, od tega 49 Romov in štirje Slovenci, polovica mladoletnih. Dan je bil izbran tudi simbolno, ker gre za neprivilegiran del prebivalstva.

Foto: Peter Merše, Domovina

Gre za specifično slovensko temo. Zakaj pred Evropski parlament?

Slovenska vlada je hladnokrvno zabila klin v pričakovanja teh svojcev. Poleg tega je odpravila tudi Muzej Slovenske osamosvojitve in ukinila sredstva za razstavo o 3.403 žrtvah izkopanih izpod Macesnove gorice.

Vlada bi lahko pokazala svojo modrost in veličino, če bi priznala napako in dan spomina vrnila. Ampak ker tukaj ni možen noben razumen dogovor, smo o tem s pomočjo poslanke Romane Tomc spregovorili pred Evropskim parlamentom.

Opozorili smo tudi, da slovenski parlament ni ratificiral resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. Opozoriti smo želeli na to, da žrtev enega totalitarizma naša država ne obravnava. Ne le upor proti ostalima dvema totalitarizmoma, ki je pozitivna vrednota, tudi upor proti desetletjem nasilja enopartijskega režima je treba prepoznati in dati prostor za bolečino.

Ne gre samo za žrtve pobojev. Gre tudi za žrtve v taboriščih, žrtve montiranih sodnih procesov, žrtve streljanja na državni meji, nasilno preseljene, razlaščene. Bolečino vseh teh ljudi je treba prepoznati. Dan spomina ni bil v ničemer problematičen. S tem bi Slovenija priznala tudi tem ljudem, da so polnopravni državljani.

Že imate kakšne odzive iz Evrope?

Ne delam si utvar, da bo Evropa težko razumela našo situacijo. Pri nas je problem nekaj, kar je drugje povsem normalno. Pomori so se dogajali tudi drugod, a tam so s tem večinoma razčistili.

Res, da je pri nas situacija specifična. Pri nas imamo grobišča Italijanov, Nemcev, Madžarov, Črnogorcev, Hrvatov, Bošnjakov, ki so se umikali preko Slovenije, da bi se predali angleškim vojakom, od katerih so pričakovali milejšo usodo, kot so jo potem dobili od JLA in njenih komunističnih voditeljev.

Vsi vojni ujetniki in civilisti, ki so bili zajeti na slovenskem ozemlju, so bili v veliki meri pobiti brez sodbe. Do januarja 1946 vemo, da je bilo pobitih samo Slovencev okoli 15.000. Potem pa govorimo še o nekaj deset tisoč Hrvatih, Srbih, Bošnjakih, Črnogorcih. Urejanje njihovih grobišč je še težje, ker gre za državljane tujih držav.

Pri nas je bilo po navodilih iz leta 1945 in vsa leta kasneje treba brisati sledove grobišč. Brisati to, kar nam je dala že grška civilizacija, od Antigone naprej. Pravice do groba ni bilo. Vse do demokratičnih sprememb zakon o pokopališki dejavnosti sploh ni dovolil nobenih oznak na grobovih nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja.

Tudi kasneje pa smo imeli veliko težav, vse do danes. Prvo desetletje se grobišč sploh ni raziskovalo. Takrat smo zamudili ogromno priložnost, da bi raziskali, uredili sondirali grobišča in ekshumirali žrtve. Prve lopate smo zasadili leta 2006.

Še posebej nerazumljivo pa je, da je naša država sredi 90-tih let sklenila sporazume z dvema nekdanjima okupatorskima državama, Nemčijo in Italijo, da so njihove vojake lahko nemoteno prekopali in prenesli, italijanske v vojaško pokopališče v Redipugliji, nemške pa v tri vojaška pokopališča – v Ljubljani, Kranju in Celju.

Za nekdanje okupatorske vojake so ti postopki normalno potekali, za civiliste iz nekdanjih jugoslovanskih republik pa to še dobro desetletje zatem sploh ni bilo mogoče.

Drugi del intervjuja, kjer smo spregovorili tudi o vprašanju prihodnosti, komunistični simboliki in njenem ohranjanju na primeren način ter rehabilitaciji žrtev.
Foto: Peter Merše, Domovina

Dr. Mitja Ferenc je diplomiral iz zgodovine leta 1985 ter leta 1999 doktoriral s področja Nemškega jezikovnega območja na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Delal je kot konservator na Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Od leta 2001 dela na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, od leta 2007 ima naziv izrednega profesorja.

Raziskuje partizansko zdravstvo, kočevske Nemce in druge nemške manjšine na Slovenskem ter prikrita grobišča žrtev medvojnih in povojnih pobojev, kjer je bil pionir raziskovanja teh tematik. Zasnoval je prvo elektronsko evidenco lokacij grobišč ter bil vodja terenskih raziskav, s katerimi je našel več sto lokacij grobišč.

Je tudi dolgoletni član in pevec skupine Prifarski muzikanti, ki prireja letne koncerte v Kostelu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Zasebno je partner novinarke in zgodovinarke Rosvite Pesek.

 

Izbrano za naročnike
Nuno si postavil na Prešernov oder! Ja, kaj si pa mislil, Grega?
Skušanje Kristusa
Domovina 135: Golob potaplja SD
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Martin Kostrevc, pričevalci
Pričevalec v boju za obeležje pobitim na Pohorju
  • 01. 09. 2024
branko grims
Evropski poslanec Branko Grims: »Trump je začetek velikega preobrata zahodne civilizacije, do katerega bo prišlo tudi v Evropi«
  • 24. 12. 2024
Dr. Jože Možina: »Namesto da bi se prostor svobode širil, se oži na vseh področjih.« (2. del)
  • 19. 01. 2025

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Mate čaj kot zdrava alternativa kavi
17. 2. 2025 ob 12:00
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00
Vse naročniške vsebine