Miro Cerar: "Centri moči svojim strankam nekaj časa pustijo delovati, potem pa odrečejo podporo. To gledamo tudi sedaj” (1. del)

POSLUŠAJ ČLANEK

Prof. dr. Miro Cerar je ustavni pravnik in politik, ki je vodil 12. slovensko vlado po rekordni zmagi njegove stranke SMC na volitvah leta 2014, ki jo je oblikoval predvsem s somišljeniki iz akademskega sveta. Bil je eden izmed številnih novih obrazov, ki so po aferi Patria vstopili v slovensko politiko, pred tem pa je bil dolga leta zaposlen kot predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti. V času slovenskega osamosvajanja se je aktivno vključil v prizadevanja za demokratizacijo, bil pa je tudi med pisci nove slovenske ustave.

Sam zanika vsakršne podobnosti z Robertom Golobom in njegovo vlado, ki da je nastala izključno na antijanša retoriki. Pogovarjali smo se o tem, kako mu je uspelo le nekaj tednov pred volitvami sestaviti povsem novo stranko, kdo so bili njegovi politični botri in kako gleda na stranko SDS kot opozicijsko nasprotnico. Cerarja smo vprašali tudi, kaj si misli o Janševem pozivanju k (legalnem) oboroževanju.

 

V zadnjih tednih je podpora tako največji vladni stranki kot samemu premierju strmo padla. Novinarji slikajo primerjave s strmoglavljenjem vašega SMC-ja pred slabimi desetimi leti. Ali sami tudi vidite podobnosti?

Tisti, ki gledajo zgolj gole javnomnenjske številke, mislijo, da sta si situaciji podobni. Sam vidim zelo malo vsebinskih podobnosti. Moja vlada je vsa štiri leta izboljševala stanje in Slovenijo pomagala izvleči iz hude ekonomske in širše krize. Padec podpore sedanji vladi je predvsem posledica neizpolnjenih obljub, reforme in pomembni projekti po letu in pol stojijo. V nekaterih primerih se jim vlada celo odpoveduje. Vlada zelo niha v svoji dejavnosti. Na dnevni in mesečni ravni prihaja z izjavami, ki jih potem čez nekaj dni prekliče. To ne daje občutka prepričljivosti vladanja in vzbuja nelagodje med državljani.

Podobnost med mojo in Golobovo vlado pa je, da so pričakovanja do tako velike, nove stranke, previsoka. Za razliko od sedanjih delitev smo mi umirili, stabilizirali politični prostor. Iz dnevne politike smo izločili mnoge neproduktivne ideološke teme. Znali smo tudi sodelovati z opozicijo. Naj spomnim na doseženo dvotretjinsko večino pri določitvi ustavne pravice do pitne vode ter pri sprejemu zakona o fiskalnem pravilu. Sodelovali smo tudi pri zagotovitvi dostojnega pokopa ostankov žrtev povojnih pobojev. Na finančnem in ekonomskem področju smo v sodelovanju z gospodarstvom, občinami in drugimi deležniki praktično vse rdeče številke spremenili v zelene. Slovenija je izšla iz krize, preprečili smo prihod trojke in poseg v našo suverenost.

Kljub temu so bili ljudje po letih čakanja na boljše življenje neučakani, zato so mnogi ostali nezadovoljni. K temu je pripomoglo tudi neobjektivno medijsko poročanje o delu moje vlade.

Golobova vlada je vsaj prvo leto uživala precejšnjo medijsko podporo na tisti strani, ki je naklonjena levosredinskemu polu. Zdaj je ta podpora oslabela. Očitno so se tudi dejavniki v ozadju, ki so razočarani nad vlado, odločili umakniti svojo dosedanjo podporo gospodu Golobu.

Spomnimo se samo, kako so bili nekateri ministri brez utemeljenih razlogov že skorajda herojsko poveličevani, nato pa so v nekaj dneh padli v medijsko nemilost, kar vsekakor dokazuje moč medijev pri ustvarjanju javnega mnenja.

Ampak z desne prihajajo kritike na račun teh medijev, da so oni ustvarili t. i. nove obraze, ki so nato eden za drugim politično pogoreli. Janković, Bratušek, Cerar, Šarec, Golob … Bi vam na volitvah uspelo zmagati brez medijske podpore?

Moja situacija in politični namen sta bila bistveno drugačna od marsikoga drugega. SMC ni šel na volitve proti nikomur. Mi smo šli na volitve zato, da Slovenijo potegnemo iz krize, jo dvignemo v politični kulturi, jo normaliziramo. Sedanja koalicija je nastala izključno kot povezava zoper Janeza Janšo. Izkazalo se je, da razen antijanšizma koalicija nima izdelanih učinkovitih strategij in načrtov na področnih vsebinah. Vlada ima sicer še čas za zadnji popravni izpit, toda tega bo težko opravila, saj je tako kot prejšnja vlada tudi sama slabo gospodarila z državnimi financami in teh zdaj za vse napovedane projekte ni dovolj. Mi smo imeli v volilni kampanji leta 2014 tekmece v vseh političnih strankah.

Naš program ni bil usmerjen proti nobeni stranki posebej, pač pa smo želeli v Sloveniji prebuditi drugačno, manj konfliktno in bolj sodelovalno politično mentaliteto. Imeli smo seveda tudi proti krizni program, ki smo ga sproti dograjevali. Res pa je, da smo potrebovali več zagonskega časa, kar je problem novo nastalih strank. Vendar smo se hitro učili. Statistični in drugi preverljivi objektivni podatki kažejo, da smo Slovenijo v štirih letih iz krize potegnili v normalno razvojno delovanje ter jo ponovno kot kredibilno partnerico uveljavili tudi v EU in v širšem mednarodnem okolju. Naj primeroma spomnim, da smo vlado prevzeli v času, ko je imela država petodstotni proračunski primanjkljaj in velik javni dolg, naslednji vladi pa smo prepustili državno blagajno z znatnim finančnim presežkom ter ugodno prestrukturiranim in  zmanjšanim javnim dolgom.

Torej zavračata očitek, da ste tudi vi del neuspešnega trenda novih obrazov?

Pred volitvami leta 2018 ste bil tudi vi kot še predsednik SMC del antijanša koalicije. Obljubili ste, da z njim v vlado ne greste.

Takrat ni bilo nobene takšne koalicije. Moja argumentacija je bila popolnoma drugačna, kot je argumentacija sedanje vlade pa tudi predhodne. Obe nastopata podobno, uporabljata izraze, kot sta fašizem ali janšizem in samo še prilivata olje na ogenj v že tako ali tako razdvojeni Sloveniji. Gre za neproduktiven ideološki boj. Jaz sem zadevo zastavil drugače.

Dejal sem, da dokler gospod Janša ne spremeni načina svojega političnega delovanja, ne vidim možnosti sodelovanja. Do njega in njegove stranke sem bil večkrat tudi zelo kritičen, vendar nikoli žaljiv. Leta 2014 je bil gospod Janša pravnomočno obsojen, bil je nekaj časa tudi v zaporu, tako da je bila situacija specifična.

Tudi v nadaljnjih letih, vse do danes, gospod Janša in SDS svojih praks, ki so v marsikaterem vidiku nedemokratične, nista spremenila, kar se je pokazalo tudi, ko je leta 2020 gospod Janša prevzel vodenje vlade. Vendar pa nikoli nisem izključeval možnosti koristnih projektnih povezav in sodelovanja z SDS, če bi šlo to v korist Slovenije. O takih posamičnih vsebinskih zadevah, npr. o fiskalnem pravilu, smo se zato tudi v času moje vlade večkrat pogovarjali o možnem sodelovanju s celotno takratno opozicijo, torej tudi z SDS.

Zdi se, da javnosti Golobova retorika »čiščenja janšistov« dolgo časa ni motila. Zakaj se je po vaše šele zdaj začela zgražati?

Gospod Golob je imel v prvem letu vladanja precejšnjo podporo v mnogih vplivnih medijih. Pomagala so mu tudi interesna in druga ozadja. Osebno sem pričakoval, da bo Golobova vlada v nekaterih vidikih bistveno boljša od Janševe. Tako je na primer Janševa vlada izvajala radikalno kadrovanje po načelu »naši« in »vaši«. Žal se z Golobovo vlado to ni spremenilo, samo mediji so o tem bistveno manj poročali in ustvarjali o sedanji vladi tudi v nekaterih drugih vidikih podobo, ki ni ustrezala realnosti.

Pod takšnim medijskim vplivom ter ob nekakšni potrpežljivosti do začetnega obdobja vladanja je prišlo do vidnega razočaranja javnosti nad vlado šele v zadnjem času.

 

Mediji so o sedanji vladi ustvarjali podobo, ki ni ustrezala realnosti.

Boste rekli, da SMC ni kadroval?

V tem pogledu smo bili pogosto razočarani, saj se tisti, ki so bili iz drugih strank, pa smo jih pustili na položajih, večkrat niso izkazali za lojalne državi in državljanom ter kot korektni do naše konkretne vlade in še manj do SMC. Škodovali so nam z izdajanjem informacij in propagandno dejavnostjo v ozadju. Verjetno bi rabil vsaj še en mandat, da bi lahko v tej smeri naredil splošen pozitiven premik. Toda Slovenija mora iziti iz tega trajnega in skrajnega ideološkega spopada. To je tudi velik problem Golobove vlade. Namesto, da bi umirjala razmere, ki jih je prejšnja vlada razburkala, deloma pa seveda tudi takratna opozicija v parlamentu in izven njega, ki v tem pogledu prav tako ni brez krivde, je ta vlada še okrepila ideološki spopad in državljane še dodatno razdvojila.

Hude napake predsednika vlade in padec javne podpore bi morala biti priložnost za krepitev opozicije. Je Janez Janša s svojimi pozivi k (legalnemu) oboroževanju to priložnost spet zapravil?

Ne vem, koliko je v tem pristopu Janeza Janše racionalnega in koliko iracionalnega. S temi pozivi, ki jih tudi sam zavračam, ker so nevarni, krepi pripadnost najbolj zvestih privržencev, ki so pogosto tudi sami radikalizirani. So ljudje, ki si želijo takšne retorike in praks, zato je v teh Janševih pozivih precej tovrstne racionalnosti. Ampak to je dokaz, da neka zmerna stranka, kot je bila pod mojim vodstvom SMC, ki si je prizadevala umirjati škodljive strasti, ne more sodelovati z gospodom Janšo, razen seveda v kakih posamičnih vsebinskih primerih oziroma projektih.

Če bosta ta vlada in opozicija še nadaljevali z radikalnimi, predvsem neproduktivnimi ideološkimi stališči, se bo ta kriza še poglobila in kot narod bomo ideološko popolnoma razklani. Znašli se bomo v nenehnem spopadu med dvema političnima skrajnostma z vsemi negativnimi in celo nevarnimi posledicami.

Kako težak nasprotnik je SDS v opoziciji? Kakšne so vaše izkušnje?

SDS je zelo težak nasprotnik, ker gre za konsolidirano, izkušeno in notranje skrajno disciplinirano stranko. So spretni, znajo presenetiti nasprotnika, delovati tudi grobo, tako v javnosti, kot v zakulisju. S pomočjo vseh možnih metod zbirajo informacije in ustvarjajo dezinformacije ter jih v »pravem času« plasirajo v javnost. Kar se tiče političnih igric, sta SDS in SD najbolj izkušeni stranki v slovenskem političnem prostoru. Kar je razumljivo glede na njuno politično kilometrino. Toda dejansko je tako, da je sicer opozicija lahko zelo glasna in z raznimi manevri meče vladi polena pod noge, vendar pa nikoli ne more biti vladi tako škodljiva, kot ji je lahko koalicijska stranka oziroma partnerica.

Meni in naši vladi so, denimo, SD kot koalicijska stranka, večkrat namenoma povzročali velike težave. Nekoliko manj Desus, večkrat pa sta obe stranki pri tem tudi sodelovali, npr. pri oviranju zdravstvene reforme ali pri spodbujanju sindikatov javnega sektorja k skrajno pretiranim finančnim zahtevam nasproti vladi. Učbeniško rečeno je šlo za politično slabitev SMC, ki je vodila vlado. Številnim članom SMC sta se zato predvsem SD, v manjši meri pa tudi Desus, močno zamerila. S takšnim ravnanjem sta obe stranki delali škodo ne le SMC in vladi, pač pa tudi sebi, kar je leta 2018 pokazal volilni rezultat.

Sicer je opozicija lahko zelo glasna in z raznimi manevri meče vladi polena pod noge, vendar pa nikoli ne more biti vladi tako škodljiva, kot ji je lahko koalicijska stranka oziroma partnerica.

Strokovnjaki so si dokaj enotni, da je zmagovanje strank, sestavljenih le nekaj tednov pred volitvami, odraz nezrele demokracije. Kdo je vam tako na hitro sestavil stranko?

Pa se zmagovalno stranko res da narediti na svojo pest, brez »žegna iz Murgel«? Ali pa so to zgolj »zgodbe s Trstenjakove«?

Žegen iz Murgel je Stranka Mira Cerarja imela, ker jaz sam živim v Murglah (smeh). Iz zanesljivih virov vam lahko povem, da smo zelo vznejevoljili tiste akterje in centre moči, ki se jim je zdelo ali se jim še vedno zdi, da morajo neposredno vplivati na vsako levosredinsko oblast oziroma na politično dogajanje v državi. Tudi zato smo bili že od začetka močno na udaru. Za svojo samostojnost smo plačali visoko ceno. Tudi mediji nam z neresnicami in manipulacijami niso prizanašali.

Po drugi strani pa je pri strankah, ki jih interesne skupine in kapitalska ozadja pomagajo postaviti, običajno tako, da jih nekaj časa pustijo kolikor toliko mirno delovati, potem pa se jim sami začenjajo odrekati in jih spodnašati. To vidimo tudi zdaj.

Robert Golob je med vrsticami večkrat ciljal na stare strukture, ki naj bi ga rušile. Tudi vi ste govorili o stricih iz ozadja. Ste imeli v mislih Milana Kučana?

Ko se govori o stricih iz ozadja, se praviloma misli na tiste, ki so vplivni mnenjski voditelji, kadrovniki, praviloma tudi bivši politiki in še kaj na levem političnem polu. Z osebnimi povezavami ter zakulisnimi igrami vplivajo na politiko, večinoma pa se držijo v ozadju. Seveda ima tudi desnica svoja interesna in kapitalska ozadja, ki delujejo verjetno v marsičem na podoben način. Žal pa smo Slovenci ujeti v skorajda že tragikomičen osebni in ideološki spopad le nekaj posameznikov, ki jih vsi zelo dobro poznamo. Ti so bodisi v ospredju bodisi v ozadju, vsekakor pa Sloveniji ne dovolijo, da bi zadihala s polnimi pljuči. V tem pogledu še kako rabimo nove obraze, ki se bodo osredotočili na prihodnost in ne na preteklost.

V drugem delu intervjuja z dr. Mirom Cerarjem, ki ga bomo objavili jutri, o tem, ali lahko Robert Golob preživi na mestu predsednika vlade, pa o Janezu Janši, Zdravku Počivalšku, o tihih dogovorih, da bi v mandatu 3. Janševe vlade prevzel vodenje parlamenta, pa o platformi Anžeta Logarja in njegovih možnostih, da v slovenski politiki kaj doseže.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27