Miki Muster je umrl, Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik živijo naprej

Milena Miklavčič
5

Če sem iskrena, takrat, ko odide med angele človek, ki ga vsi poznamo, pa ni pomembno ali v dobrem ali slabem, se v trenutkih, ko sem sama, pogosto sprašujem, koliko sem ga poznala, se je sploh kdaj dotaknil moje duše, bo v meni ostala za njim sploh kakšna sled?

Nekaj pa moram reči, preden nadaljujem: boli me srce, ko ob takšnih priložnostih na socialnih omrežjih sledim tistim kraticam R.I.P., ki čisto nič ne pomenijo! Teh suhoparnih in neosebnih kratic si nihče, ki odide nad zvezde, ne zasluži! Če ne moremo (nismo sposobni, nimamo časa) izraziti svojega sožalja vsaj z enim stavkom, eno mislijo, tudi RIP-ati ni treba! Ne nazadnje ”rip” pomeni tudi ”razburkan pas vode, kjer se mešata dva toka”.

Miki, ki se ga danes spominja vsa Slovenija, me spremlja že od otroštva naprej. Ljerki, najini skupni prijateljici, sem pogosto naročila, naj mu pove, kako zelo mi je pri srcu. Njen mož Joži in Miki sta bila oba otroka Prekmurja. Ljerka je o enem in drugem znala povedati nešteto zgodb. Včasih se je zato zdelo, da sedi z nama za mizo, posluša in se tiho smehlja.

Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so bili za mojo dušo in za mojo generacijo prav posebni junaki. Dogodivščine so bile napete, iskrive in zabavne, obenem pa tudi poučne.

Legendarni, a tudi prepovedani Zvitorepec

O svojem otroštvu bi vam lahko pripovedovala različne zgodbe. Kot otroci smo morali nabirati borovnice. Z izkupičkom smo si kupili šolske potrebščine, tisti, bolj pridni pa tudi kolo.

Moja sestra Andreja je bila bolj pridna od mene. Medtem ko se je ona veselo prevažala po cesti gor in dol s svojim ponijem, sem čepela v sobi in z vso strastjo prebirala Zvitorepca. Kupovala sem ga od prve številke naprej, in zanj mi nikoli ni bilo škoda težko prigaranega denarja! Spominjam se, kako hudo mi je bilo, ko je potem kar naenkrat nehal izhajati. Šele dosti kasneje sem izvedela, da je oblast Zvitorepca za nekaj časa prepovedala.

Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so bili za mojo dušo in za mojo generacijo prav posebni junaki. Dogodivščine so bile napete, iskrive in zabavne, obenem pa tudi poučne. Danes si težko predstavljamo, kakšen užitek je bil, ko smo se lahko z njihovo pomočjo umaknili pred vojnimi filmi in knjigami, ki so ponujali heroje, kateri so ”reševali” svet z nasiljem, puško in streljanjem. Miki nam je preko stripov želel nevsiljivo povedati, da obstajajo še druge vrednote, drugi svetovi, ki so prav tako zanimivi in polni domišljije.

Zaklad, ki ga nihče ne bere

Ko se oziram nazaj, v preteklost, si upam reči, da so nas njegovi junaki tudi vzgajali. Bili so vzorniki, ki so nam bili za zgled s svojo dobroto, pogumom, tovarištvom. Nam je lahko dal še več, kot to?

Kje so Zvitorepci končali, ko sem šla od doma, ne vem. Verjetno je ata z njimi podkuril peč? Nanje sem se spomnila, ko so začeli segati po knjigah moji otroci. To so bili še krasni časi: zvečer, po Mikijevem Cik-caku so zlezli pod odejo in prisluhnili pravljici. Na pamet so znali njegovo reklamo za ”Viki kremo” in za ”visoki C”.

Potem sem nekoč v neki knjižnici naletela na že precej razmajano knjigo Dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Izdala jo je Delavska enotnost leta 1986. ”Kar vzemite jo, ni je treba vračati!” je dejala knjižničarka, ”tako in tako je nihče več ne bere.’‘Ostala sem brez besed, četudi bi jo najraje objela, tako me je osrečila! Knjigo imam še zmeraj, in ker so dialogi napisani z velikimi črkami, se danes iz nje učijo branja vnuki.

Ko so otroci odrasli in ko je ”visoki C” izginil s TV ekranov, sem na Mikija čisto pozabila.

Leta 2012, ko je Boris Oblak, tudi sam karikaturist, v Poljanah organiziral Prvi festival karikature, je povabil tudi legendarnega Mikija. Takrat nam je med drugim povedal, da je bistvo karikature, da biča napake v družbi. Klošar, ki spi pod mostom, ne more biti osrednji junak karikature, ampak tisti, ki je njegovo nesrečo zakrivil.

Kmalu zatem sem spoznala Ljerko, naletela pa sem tudi na Mikijeve politične karikature. Bila sem presenečena, kako pronicljivo je znal izpostaviti nadute in ohole oblastnike, ki so Slovencem s pomočjo svojih valptov pili kri. Nekateri politiki, kako pričakovano, so bili celo užaljeni, tožili so ga!

Knjiga karikatur bi morala biti prav tako nekje na knjižni polici, a je ni več. Nekomu sem jo, kot kaže, posodila, pa jo je ”pozabil” vrniti! A jo bom dobila nazaj! Moram jo! Tudi njegove karikature bodo tako kot Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja – večne! Večno pa bo ujet tudi pridih izprijenosti časa, dogodkov in posameznikov, ki ga je vtkal v marsikatero karikaturo, narisano v poznih zrelih letih.

5 KOMENTARJI

  1. MILENI POHVALO ZA LEPO PREDSTAVITEV MIKIJA MUSTERJA. SVOJCEM PA ISKRENO SOŽALJE !

    Bil je velik in delaven Slovenec, ki ga je Jugoslovanski čas imel bolj ob strani. Prav zaradi tega je bil nekaj časa v tujini, kot delovni migrant in se je občasno vračal domov k družini. V Nemčiji so ga spoštovali, doma pa je preveč izstopal v “dobrem smislu”, toda ker je takrat veljala URAVNILOVKA na vseh področjih, je to veljalo tudi za delovne posameznike. In tako so predvsem dobri delavci občasno poiskali delo v tujini. Škoda, da se podobna negativna selekcija vrši tudi danes.

    Toda taki ljudje kot je Muster, nikoli niso mrtvi, kajti živijo v naših spominih. To nam lepo pove slovenska pesem, ČASA NESMRTNOSTI, ki pravi : ” Le v svojih delih sam boš živel večno ! “.

  2. Prav gotovo za Mikijem Mustrom iskreno žaluje več ljudi kot za komerkoli, tudi za Avsenikom (o Šugmanu pa raje ne bi). Zato mislim, da bi absolutno moral imeti državni ali vojaški ali kako se že pravi pogreb. Seveda, če bi imel režim sploh še kaj miselnega stika z narodom. Pa se bojim, da ga nima.

  3. Marko, hvala za točen podatek.
    Iz tega lahko razbereme, koliko vrlin je imel v sebi Miki Muster. To je; DELAVNOST, DOMOLJUBJE in LJUBEZEN do DRUŽINE, ker je vsak teden opravil tako dolgo pot Munchen – Ljubljana – Munchen.

  4. Iz nostalgije sem si šla pogledat na Youtube posnetke reklame za Visoki C in za Cik-Cak (zajčki). Spomnim se, kako je najstarejša hčerka vsak večer s takim veseljem čakala “kalame” (reklame), zajčke in vedno veselo vzkliknila: Je, zajcki se peljejo z autobusom ninat!
    Naj spoštovani gospod Miki Muster počiva v miru!
    Hvaležni smo mu za njegovo neprecenljivo delo, za vse njegove prispevke, ki nam jih je zapustil!
    Svojcem izrekam iskreno sožalje!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime