Matt Fradd, najslavnejši katoliški youtuber na svetu: Kristus ni pravljica, ki jo slovenski starši pravijo svojim otrokom, da bi se lepše obnašali

Foto: Urban Šifrar
POSLUŠAJ ČLANEK

V Ljubljani se v zadnjih dneh mudi verjetno najslavnejši katoliški youtuber na svetu, Avstralec Matt Fradd. V svojem podkastu Pints With Aquinas, ki ima več kot pol milijona naročnikov, se v dolgih, sproščenih debatah, pogosto ob pivu in cigari, z dobro izbranimi gosti pogovarja o najrazličnejših teoloških in družbenih temah, ki jih vedno vodi katoliška vera, njen nauk in seveda učenje velikega cerkvenega očeta Tomaža Akvinskega, kot daje vedeti naslov.

V Slovenijo je prišel na povabilo Katoliške mladine in Založbe Družina ter včeraj (v petek, 12. 4.) v telovadnici Zavoda sv. Stanislava nagovoril okoli 600 ljudi, odgovoril pa je tudi na nekaj vprašanj Domovine. Objavljamo intervju in pišemo o dogodku.

Ena od pomembnih tem, ki ste se ji začeli posvečati že zgodaj, je zasvojenost s pornografijo. Kaj bi sporočili možem in ženam, ki se z njo borijo danes?

Prva stvar, ki se je moramo zavedati, je, da je pornografija grda in dela moške šibke. In ne bi si smeli želeti biti šibki. Morali bi biti močni in nadzorovati svoje strasti. Spoznati moramo, da je zares pogubna za nas. Na mnoge načine, oropa nas moškosti in vodi lahko v mnoge negativne posledice, ki so bile dobro dokumentirane, vodi pa lahko tudi v pekel.

Zato je prva stvar, ki jo mora človek storiti, če se je želi osvoboditi, prepoznati, kako resno je. Ne moreš si misliti, češ da je pri zmerni uporabi v redu ali kaj podobnega. Vedno je zla in napraviti moramo trdno odločitev, da se bomo tega znebili in storili vse, kar je v naši moči. Tudi mlade ženske, ki se soočajo s tem, morajo prepoznati isto – da bo uničila vašo čudovito ženskost.

In kaj storiti? Torej, priznamo, da je slaba. Gremo k spovedi in se pokesamo svojih grehov. Potem storimo vse v naši moči, da ne pridemo v bližnjo priložnost za greh. To lahko pomeni ne imeti pametnega telefona ali pa mu blokirati spletni dostop, imeti osebo, ki nas spremlja, na katero se lahko zanesem, včasih tudi terapije, da spoznam, zakaj se vedno znova vračam k tej stvari, ki jo sovražim.

Obstajajo tudi dobre stvari na spletu – ustvaril sem 21-dnevni program za moške, imenovan Strive21.com. Podobno obstaja tudi za ženske, program se imenuje Magdala Ministries in ga močno priporočam, je pa še mnogo stvari, ki bi jih lahko rekli. Rane, ki smo jih morda sprejeli, niso bile zadane čez noč, za ljudi naše generacije je običajno, da smo bili priča pornografiji, ko smo bili zelo mladi. In to je nekaj, kar nas je kot stalna dieta spremljalo vsa ta leta. Zato je treba veliko časa, da se »odnaučimo« in spremenimo svoje navade ter vedenje. Zato moramo biti potrpežljivi sami s sabo – s celim svetom, ampak predvsem sabo. Vsak dan moramo začeti delo na novo in nikdar obupati ter zaupati, da je Bog usmiljen in ljubeč ter nas ne bo zapustil. 

Mnogi mladi prepoznavajo problem, ki ga ima Katoliška cerkev trenutno z liturgijo, zdi se jim, da je obred izpraznjen velikega dela lepote in smisla. Kakšno rešitev vidite vi?

Da, najprej bi rekel, da moramo svoje duhovnike in škofe pohvaliti, kadar nekaj delajo dobro, spoštujejo liturgijo in jo pobožno darujejo, pohvaliti bi jih morali za to in jih spodbuditi, naj nadaljujejo.

Mislim, da imate prav. Živimo v sekularni, modernistični družbi in hrepenimo, da bi bila naša lakota po Bogu vzeta resno. Želimo imeti kraj, kjer lahko tako rekoč poljubimo tla in iskreno častimo s svojo tradicijo. Včasih moramo biti morda bolj potrpežljivi, kot bi si želeli. Morda želimo obhajilne mizice, ad orientem in gregorijanski koral. Morda se to ne more zgoditi čez noč zaradi stanja v naši župniji, a morda obstajajo nekatere stvari, s katerimi lahko začnemo. In, kot rečeno – takrat je pomembno spodbuditi naše duhovnike. Ti prejemajo mnogo kritik in se močno trudijo, da bi vse ohranili srečne. Težko mora biti zanje, ko jim ljudje neprestano govorijo, da nekaj delajo narobe in jih kritizirajo. A vsi vemo, kako je, ko nas nekdo spodbudi. Čutimo se motivirani za nadaljevanje v pravi smeri in duhovniki niso nič drugačni. 

In ne bi smeli zbežati, kajne?

Ne, seveda ne. Ne smemo zapustiti Cerkve. Včasih postanemo frustrirani in nam prekipi, ker živimo v kaotičnem svetu. Tu so vojne in govorice o vojnah. Grozljive stvari prihajajo od Evropske unije, katere parlament je volil za vključitev splava med temeljne pravice. To je demonsko. In ko vidiš kaj takega in čutiš, da nimaš nobenega nadzora, je to strašljiv kraj za življenje.

Skušnjava je, da bi pograbili oblast na nenaraven način in da bi to lahko pomenilo, da moramo zapustiti Cerkev in najti čisto liturgijo in čisto Cerkev in čisto duhovništvo z dobrimi, svetimi ljudmi. Ne bi bilo dobro, če bi bili to mi? A težava je, da smo vsi grešniki. Če zapustiš Cerkev v iskanju druge skupnosti, ta ne bo popolna in boš ravno tako doživel deziluzijo ter šel drugam in spet drugam. Tudi če bi našel popolno skupnost, ne bi bila več popolna, ko bi se ji enkrat pridružil ti, ker si beden. 

Ta potrpežljivost je zahtevna. Mnogim od nas se zdi, kot da živimo v veliki soboti. Preprosto ne vemo in čakamo. Želimo rešitev, želimo, da Kristus vstane od mrtvih. Želimo slavo, želimo zmago. A čutimo sramoto. Ampak, pomislimo na našo Sveto Mati, ko drži zlomljeno telo svojega sina. To ni videti veličastno, ni videti kot karkoli, ampak kot da smo izbugljeni. A ravno to je tisto, v kar zaupamo, da je to Božja Cerkev in da jo bo on poživil. Mi bi se morali ukvarjati s tem, da se pokesamo lastnih grehov, rastemo v svoji svetosti ter se s tem več ukvarjati kot s tem, ali so papež ali pa naši škofje dovolj sveti za nas. Verjetno so. Gotovo je to pomembno, ampak nadzor imamo le nad sabo ...

Gotovo ste videli že veliko spreobrnjenj in dejavnikov, ki so ljudi pripeljali do spoznanja Jezusa Kristusa. Mnogi mladi kristjani pri nas hodijo v Cerkev le zavoljo družine ali tradicije in, če ne prej, izginejo po birmi, nikdar pa v veri ne grejo globlje. Kaj bi morali storiti zanje?

Včasih se mi zdi, da z odraščanjem dobimo občutek, da je krščanstvo le ena od tradicij naše države in našega ljudstva. Ampak z njim ne smemo delati, kot da gre za tip hrane, ki jo jemo, slog glasbe ali kaj podobnega. Naša religija ni na istem nivoju. In tako Kristus ni pravljica, ki jo slovenski starši pravijo svojim otrokom, da bi se lepše obnašali. Kristus je druga oseba Svete Trojice, učlovečeni Bog, ki je prišel, da bi nas rešil pekla, in le v njem lahko najdemo srečo. Le vanj lahko položimo svoje upanje in na koncu nismo razočarani. Morda moramo spoznati, da nas vse stvari, na katere se obrnem oin niso Kristus, vedno pustijo nezadovoljne, kljub obljubam sveta. Samo Kristus nas bo osrečil in potešil našo žejo. Mi pa se obračamo na druge stvari, ki nas, če niso krepostne ali dobre, pustijo razočarane. Zato lahko rečemo, da Bog želi od tebe, da hrepeniš po več, ne manj, ampak več. Le v njem so lahko tvoja hrepenenja zadovoljena. 

Mladim bi torej morali to pokazati?

Da. Mislim, da je pomembno pokazati razumskost naše vere in da imamo dobre razloge, da verjamemo, da Bog obstaja. Dobre razloge imamo za prepričanje, da je ateizem zmoten. Dobre razloge imamo za prepričanje, da je Bog razodel sebe v zgodovini, da so Evangeliji zanesljivi, da je Kristus resnično vstal od mrtvih. Da je to, kar Cerkev uči glede stvari, ki so še danes nepriljubljene, res pot do razcveta človeka. In tako dalje.

Matt Fradd, ki je grkokatoličan in sicer letos z ženo in štirimi otroki živi v avstrijskem mestu Gaming, kjer na univerzi predava filozofijo človeške osebe, je močno prepoznaven tudi med slovenskimi katoličani. Zaradi velikega zanimanja so morali organizatorji dogodek prestaviti na večje prizorišče, ki je bilo na koncu zapolnjeno praktično do zadnjega kotička. Večer je povezoval Benjamin Siter, začel pa se je s Fraddovim pričevanjem, v katerem je orisal svojo zgodbo spreobrnitve.

Kot mlad fant je Matt v nasprotju z družinskim običajem nehal hoditi k sv. maši in ugotavljal, da vera pravzaprav nima smisla. Življenje pa se mu je spremenilo na Svetovnem dnevu mladih v Rimu, ko je ob srečevanju s katoličani z vseh koncev sveta prosil Boga, naj mu pokaže, ali je resničen, in spoznal osebo Jezusa Kristusa ter se vrnil v Avstralijo povsem prenovljen – kot »eden tistih kristjanov, ki so tako srečni, da ti je slabo«.

Kot je poudaril, je ugotovil, da so odgovori, ki jih na ključna življenjska vprašanja – kdo sem, zakaj sem tu, kam grem ... – ponuja ateizem, pravzaprav obupni. Prav Katoliška cerkev, z vsem, kar veruje od prvih stoletij naprej, pa je tista, ki daje življenju pomen in ima resnico. Kljub vsem škandalom, ki jo spremljajo in lahko prihajajo iz župnije, iz Vatikana, iz dejanj papeža ... popolna skupnost ne more obstajati, ker bi jo vsak od nas, ko bi se ji pridružil, pokvaril. »Ne moreš zapustiti Petra zaradi Jude. Še več, ne moreš zapustiti Petra zaradi Petra,« je zatrdil Fradd.

Foto: Urban Šifrar

Na njegovo željo so bili med in po dogodku na voljo duhovniki za sv. spoved, h kateri je govornik prisotne ves čas (uspešno) spodbujal, prav tako je pred oder postavil ikono Kristusa in nagovore začenjal z molitvijo. Uvodnemu pričevanju so sledila vprašanja publike. Kako je lahko Fradd sprejel vero v resnično navzočnost Jezusa v sveti hostiji? Dejal je, da je bilo zanj pri takšnih vprašanjih vedno pomembno ugotoviti, kaj je verovala prva Cerkev, kaj so verovali Peter in drugi apostoli, ki so vero prejeli neposredno od Kristusa, Boga in človeka – in glede vere v to, da je posvečeni kruh resnično Kristusovo telo, je veljala med verniki popolna enotnost vse do 12. ali 13. stoletja, ko se je začel pojavljati nekakšen protoprotestantizem.

Poslušalce je zanimalo Fraddovo mnenje o tradicionalni latinski maši. V naši družbi hrepenimo po tem, da bi bila naša lakota po Bogu vzeta resno. In kadar je liturgija površna, kadar je bolj podobna slabemu koncertu, kadar se mašnik obnaša bolj kot komediant kot pa kot duhovnik, smo prizadeti. Prav je, da smo, meni Fradd, saj »mi želimo poljubiti tla, ga počastiti, poklekniti na tla in prejeti Kristusa, ker nam pomeni tako veliko«, zato se mu zdi vse večja priljubljenost tradicionalne svete maše razumljiva. Sam je grkokatoličan in se torej udeležuje vzhodne liturgije, a če bi moral izbirati med tradicionalno latinsko mašo in mašo po novem obredu, bi izbral prvo, je dejal.

Spregovoril je tudi o tem, kako se soočiti s sušo v duhovnem življenju (z vztrajanjem v molitvi), kako svoje otroke učiti o spolnosti (najprej tako, da se z njimi letom primerno pogovarjamo), kaj storiti, če družina ovira tvojo poklicanost v duhovništvo (ne oziraš se na to), v tretjem delu večera pa je poslušalcem namenil izjemno odločen in močan govor o resnosti duhovnega boja, s katerim bi se moral soočiti vsak izmed nas. Po koncu si je Fradd vzel kako uro časa za podpisovanje knjig, ki so ob tej priložnosti izšle pri Družini, in pogovore s svojimi sledilci. 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00