Martin Golob: Prepričan sem, da bo po epidemiji težko kdo rekel, da hodi k maši iz navade (1. del)

Pred veliko nočjo, ki jo bomo že drugič praznovali v epidemioloških razmerah, smo se pogovarjali z Martinom Golobom, župnikom v Grosupljem, vlogerjem in enim prvih duhovnikov, ki so v začetku epidemije začeli s prenosi svetih maš.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o prihajajočih praznikih, in njihovem praznovanju v epidemioloških razmerah. Spregovorili smo tudi o pastorali v epidemiji na splošno, izzivih, ki jih prinašajo spletni prenosi svetih maš, priložnostih pastorale na spletu, in njegovi vlogi duhovnika-influencerja.

Smo v Velikem tednu. Na Veliki četrtek se je znova zaprla država. Kako boste vi osebno praznovali Veliko noč v teh razmerah?

Jaz bom praznoval. Na Veliko noč bom nehal s postnim obdobjem. Komaj čakam. Imel sem 40 dni brez alkohola. Privoščil si bom kakšen kozarec dobre kapljice. Vsekakor bo veselo. Epidemija gor ali dol, Kristus vstane! In to praznujemo na tak način, kot bo pač možno znotraj ukrepov, ki bodo veljali. Morda bo potrebno malo iznajdljivosti, ampak vidimo, da to tudi že znamo, glede na to, da smo lani že praznovali na podoben način.

Malo sem radoveden, kakšna navodila bomo dobili [pogovor je potekal pred izdajo zadnjih navodil škofov, op.a.]. Ko bomo dobili navodila, bom potreboval kakšno noč, da prespim, da zapisano lahko spremenim v prakso, ampak potem pa kar gre.

Kaj vam pomeni Velika noč?

Zame je Velika noč največji krščanski praznik. No tudi sicer je. Velika noč je zame praznik odrešenja. Pomeni, da sem odrešen. Jezus je zame premagal smrt, da jaz nisem več suženj smrti. Do je velika stvar. Če ne bi bilo velike noči, ne vem, kaj bi pridigal kot duhovnik na pogrebih. Lahko bi rekel: Bil je fajn, priden možakar, ampak zdaj je pa to to. Ker pa verjamem, da je Jezus vstal od mrtvih in da je smrt premagana, da je to življenje, ki ga živimo nekaj začasnega, lahko na pogrebu rečem: Z Micko, od katere se poslavljamo, se bomo še srečali. Ne samo v spominu, ampak v večnem življenju. V veliki noči je ključ tega. Tukaj najdemo odgovor, kaj narediti s trpljenjem. Lahko ga darujem, dam za večje stvari. Sam sem duhovnik, ker se je zame redovnica Vida Peterlin 20 let darovala na postelji z multiplo sklerozo.

Velika noč je korenina vsega tega, kar kristjan živi, moli, premišljuje, deluje, prejema. To je to.

Letošnja velika noč je že druga »koronska« Velika noč. Kaj se je slovenska Cerkev ali pa kaj ste se vi v tem času naučili? Kaj je letos drugače, kot je bilo lani, ko se je sredi postnega časa epidemija šele začela in smo se v tem času šele navajali na prve prilagoditve?

Zelo pogrešam občestvo. Vedno bolj spoznavam, da Cerkev živi iz zakramentov in tukaj smo zelo prikrajšani. K sreči imamo zdaj možnost vsaj prejema svetega obhajila. V zadnjem času smo lahko tudi krščevali, imeli poroke, vse, kar je bilo dovoljeno. Drugi val je bil v tem smislu vseeno lažji od prvega, ne vemo pa še, kaj bo prinesel naslednji. Epidemija močno tolče po občestvenosti in prejemanju zakramentov.

Sveta maša, ki jo prenašam po televiziji je lepa in sem navdušen nad odzivom in številom, ampak vem, da to ni to. Zelo se potrudim in mi vzame kar nekaj časa za pripravo, ampak to še zdaleč ni tisto, kar doživi človek, ki skupaj z brati in sestrami pride pred oltar in prejme sveto obhajilo. Jaz ne morem obhajila poslati po televiziji, da bi prišlo kot nek cd-rom. To ne gre. Naučil sem se, kako dragocen dar je evharistija.

Zelo pogrešam občestvo. Vedno bolj spoznavam, da Cerkev živi iz zakramentov in tukaj smo zelo prikrajšani.

Upam, da se tudi kot Cerkev učimo, da bi bolj spoštovali zakramente, ki jih imamo. Kot pravi kardinal Sarah, je to zdaj neke vrste post, ki malo dlje traja. Sušno obdobje, v katerem se prečiščuje tudi Cerkev in naša vera. Prepričan sem, da bo po epidemiji težko kdo rekel, da hodi k maši iz navade. Tradicija se ruši, ostala pa bo osebna vera. Bogu hvala pa imamo elektronske medije, da sem vsaj prek njih blizu ljudem in jih tako nagovarjam, vzpodbujam in povezujem.

V župniji bomo praznovali podobno kot lani. Vabim pa ljudi, da se tudi doma čim bolj skušajo vživeti v praznik. Recimo, da si na veliki četrtek doma ljudje umivajo noge drug drugemu, ali pa, da si postavijo kakšen križ za križev pot. Naj si postavijo v svoji sobi kakšen lep križ, ki ga bodo poljubili namesto tistega v cerkvi. Za vigilijo naj si pripravijo posebno svečo, ob kateri bodo skupaj z duhovnikom klicali Kristusova luč in si tako še doma ustvarijo bogoslužje.

Ljudje smo simbolna bitja in to potrebujemo. Če se nič ne pripravimo na veliko noč, bo to dan kot vsak drug. Če pa se potrudimo, da pridemo do zakramentov, je pa druga teža praznika.

Vzpodbujate ljudi tudi, da da obhajajo besedno bogoslužje denimo okrog svoje družinske mize namesto spremljanja prenosa? Imate kakšna navodila za kaj takšnega?

Takšnih navodil nisem zasledil. Kaj bo pa v prihodnje pa ne vem.

Od začetka recimo nisem imel verouka prek Zooma, ker je oktobra izgledalo, da bo trajalo 14 dni, potem pa se je teh štirinajst dni zavleklo. Takrat sem pisal staršem, da naj doma molijo z otroki, ker je to najlepši verouk. Še posebej, če oče povzame kakšno besedo iz Svetega pisma. To sem zelo vzpodbujal. Mislim, da je zelo dragoceno, da otrok vidi svojega očeta moliti.

Bili ste eden prvih duhovnikov, ki je začel s prenosi preko spleta, kasneje tudi televizije. Kako je maševati pred prazno Cerkvijo in hkrati množico ljudi, ki spremlja prek video-povezave? Prejšnjo veliko noč vas je spremljalo več deset tisoč vernikov. Kakšen občutek je to?

To je en poseben občutek. V tem obdobju sem tudi sam zrastel. Hvaležen sem, da imam ob sebi ljudi, ki mi zelo iskreno povedo, kaj delam prav in kaj narobe. Nikoli prej se nisem toliko pripravljal na sveto mašo kot se zdaj. Nikoli prej tudi nisem tolikokrat maševal kot zdaj. Vsak dan imam po dve maši, ob petkih, sobotah in nedeljah pa po tri. Ta čas epidemije pomeni zame zelo duhovno življenje.

Ne ukvarjam se s tem, koliko ljudi me gleda in kdo gleda te prenose. Zdi se mi pa, da imam pred sabo zelo preprosto, dobro in globoko verno ljudstvo. To začutim po prošnjah, ki mi jih posredujejo. Ena velika hvaležnost veje iz tega občestva in čutim, da me imajo zelo radi. In tudi jaz imam njih zelo rad, čeprav jih fizično ne poznam.

Se je pojavila kakšna nevoščljivost, zavist ob teh številkah? Ste kdaj čutili kakšno »fovšijo« zaradi tega?

Ne. Nisem začutil česa takega. Sosednji župnik Jožef Plut recimo tudi prenaša svete maše in me vzpodbuja. Tudi jaz podpiram druge duhovnike pri tem. Nekaterim sem pomagal ali pa jim svetoval, kako vzpostaviti povezavo. Občudujem starejše duhovnike, ki se res zelo trudijo. Nekaj je, če nekdo od naju ki drugače razumeva logiko teh prenosov, postavi telefon in začne oddajati. Za duhovnika pri sedemdesetih letih je to težje, pa vseeno naredijo zelo lepo. Želim si, da bi ljudje bili s svojimi župniki. vsaka družina rada vidi notranjost svoje domače cerkve.

Želim si, da bi ljudje bili s svojimi župniki. vsaka družina rada vidi notranjost svoje domače cerkve.

Moja zgodba je res nekoliko drugačna. Sam sem se že dve leti pred tem veliko pojavljal v medijih in socialnih omrežjih, kjer imam že od prej eno maso ljudi, ki me spremlja. Nemogoče je to primerjati z drugimi duhovniki, ki nimajo te predzgodbe. Veliko pa mi pomeni, da me mnogi duhovniki pri mojem delu podpirajo. Večkrat me pokličejo in se mi zahvalijo, da tudi verniki z njihove župnije spremljajo moje nagovore.

Veste, saj ne gre za to, da bi si koga lastil. Vsi se trudimo oznanjati istega Boga, ne gre, da bi si med seboj konkurirali.

V drugem valu je bilo vodstvo Cerkve na slovenskem bistveno bolj zadržano do prenosov sv. maš po spletu, sprva so jih celo prepovedali. Kako si razlagate ta odnos do prenosov maše v času omejitev?

Jaz jih razumem in mislim, da je bilo to pametno, ker je vzpodbudilo razmislek. Sveta maša je zakrament, kjer občestvo sodeluje pri Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju, kar se dogaja na oltarju. To je tako velika skrivnost. Ni to dramska igra, predstava ali pa oddaja. Prava sveta maša je v navzočnosti vernikov.

Skrb tako mojih predstojnikov kot tudi mene je pedagoška skrb. Da bi se ne preveč polenili in si rekli, da ni problema, da med mašo še malo kuhamo in pospravljamo in je to to. To ni to.

Veliko družin prenos maše spremlja tako, da je to res obred. In otroci sodelujejo zraven in zvonijo in pojejo in je tišina in premišljujejo. Jaz jim dam še malo domače naloge in jo dejansko naredijo. Mislim, da je teh več kot tistih, ki mašo poslušajo »malo za zraven«. Vem pa tudi, da maše ali pa nagovore poslušajo nekateri tudi med tekom naslednji dan zjutraj. Kar je pa spet bolje, kot da bi poslušali nek rompompom. Čeprav niso pri maši, se pa Božja beseda vseeno tudi na tak način širi in se zasidra v nek košček srca.

Tista dva dni, ko so bili prenosi prepovedani sta bila nam vsem v razmislek, potem pa so škofje dovolili prenose in zelo cenim njihov odziv. Mislim, da je pomembno, da se ohranja neka svetost.

Je bil temu namenjen tudi komentar, da boste pridni, ki sta ga zapisali na Instagram, ko so bili prenosi znova dovoljeni?

Ja (smeh). To je tako, ko otrok vse obljubi, samo da lahko naredi, kar mora.

Priporočila za obhajanje velikonočnih praznikov (še pred popolnim zaprtjem) je marsikdo označil za precej neživljenska in težko izvedljiva. Boste vi uspeli slediti vsem priporočilom?

Do zdaj sem še vsem priporočilom sledil. Sem dobil že več obiskov inšpektorata. Mislim, da nima smisla goljufati in delati po svoje. Duhovniki smo nenazadnje tudi zgled. Se pa strinjam, da je zelo stresno dobivati nenehno nova priporočila. Včasih me kličejo ljudje, pa še sam ne vem, kako in kaj. Ko dobim s škofije nove napotke, rabim dva, tri dni, da malo prespim, potem pa izvedem tako, da ustreza naši župniji. Župnije se tudi med seboj razlikujejo.

Osebno so mi zelo tuje prijave za sveto mašo. Sem že imel skušnjavo, da bi naredil kar licitacijo, da pride k maši kdor več da (smeh). Ali pa bog ne daj, da bi postavil varnostnika pred cerkev, ki bi pošiljal ženico, ki pride z berglo domov, ker je ena preveč.

Sicer pa se mi zdi, da so ta priporočila vendarle podana z nekim razumom. Včasih imamo s kakšno zadevo problem, ampak potem se pa kar nekako navadiš. Trenutno stvari kar dobro tečejo. Ljudje razumejo in spoštujejo smernice. Nikogar ne srečam več brez maske, čistimo cerkev, razkužujemo.

Zna Cerkev v zadostni meri izkoristiti možnosti za oznanjevanje, ki jih prinaša svetovni splet? Sami ste eden vidnejših duhovnikov in eden redkih, ki se poslužuje spletne pastorale. Kje vidite priložnosti, ki so še neizkoriščene?

Jaz bi si želel, da bi nas bilo več duhovnikov, ki bi se ukvarjali s tem. Za oznanjevanje moramo uporabiti, kar nam je na razpolago. Socialna omrežja so vrhunska zadeva. Lahko jih kritiziramo in odganjamo mladino od njih, ampak s tem ne bomo nikamor prišli. To je boj Don Kihota, ki se bori proti mlinu. Lahko pa postaneš veter, ki žene ta mlin. Sveti duh dela povsod, tudi preko tega. In dobim odziv.

Zavedam pa se, da se bom tudi sam nekoč izpel. Tudi mene bo povozil čas in tudi jaz bom nekoč »stara šola«, tako da upam, da se mi še kdo pridruži. Po drugi strani pa je tudi tako, da se Cerkev kar precej pojavlja na socialnih omrežjih. Kar nekaj je tudi medijev, recimo Aleteia. Tudi na Youtube je kar nekaj kanalov in se to kar gleda. Nas ni tako malo. Vedno pa je prostor za izboljšavo.

Vas kdaj skrbi, da bi ta spletna duhovnost zamenjala prejemanje zakramentov?

Trudim se, da prek spletnih nagovorov dajem vsebino, ki vodi k zakramentom. Da se ne ustavimo tukaj. Vsakomur svetujem, da je cilj vsega skupaj Jezus Kristus, do njega pa se pride prek zakramentov. Nekateri se žal zadovoljijo samo z duhovnim nagovorom.

Smo pa tudi ljudje različni. Nekateri potrebujejo bolj močno hrano, drugim zadostuje že bolj lahka. Ne moremo od vseh pričakovati istega. Smo si različni in tudi dojemanje duhovnega sveta je različno. Verjamem, da tudi Bog to razume. Od mene se pričakuje več kot od nekoga, ki samo v avtobusu spotoma sliši Božjo besedo, pa prej ni bil nič povezan s Cerkvijo. Za takšnega je že to lahko veliko. Mogoče pa bo koga tudi to razmišljanje vzpodbudilo. Mi damo seme, rast je pa potem v Božjih rokah.

Vaše vsebine na internetu dobijo po več deset tisoč ogledov. Ste neke vrste duhovnik-influencer. kako doživljate to vlogo? Vas skrbi, da bi vam kdaj to prišlo pod kožo?

S tem se sploh več ne ukvarjam. Na začetku me je to malo bremenilo. Moja prva vloga je biti duhovnik in oznanjevati. Za ta namen pa uporabim tisto orodje, ki ga imam na voljo. To, da je čim več ogledov je nekaj nujnega za oznanjevalca. Si želim, da bi jih bilo čim več. Ampak ne za ceno sporočila.

Vaši vlogi v glavnem ciljajo na mladinsko populacijo?

Eno in drugo. Želim nagovoriti čim širšo skupino. Ciljam pa predvsem obrobne. Tiste, ki so rekli, »Imam vse narejeno, ampak s Cerkvijo nimam več nič.«

Se vam kdaj zgodi, da vam kdo očita, da prav zaradi tega koga ne nagovarjate?

Tega mi ni še nihče očital. Večkrat dobim očitek, da sem populist. Če to pomeni, da sem ljudski, vzamem to kot kompliment.