Martin Golob: Mladim moramo najprej pokazati, da jih imamo radi (2. del)

Foto: Rok Mihevc, Radio Ognjišče
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred Veliko nočjo, ki jo bomo že drugič praznovali v epidemioloških razmerah, smo se pogovarjali z Martinom Golobom, župnikom v Grosupljem, vlogerjem in enim prvih duhovnikov, ki so v začetku epidemije začeli s prenosi svetih maš, pa tudi duhovnikom, ki ga "ima kamera rada".

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o prihajajočih praznikih in njihovem praznovanju v epidemioloških razmerah. Spregovorili smo tudi o pastorali v epidemiji na splošno, izzivih, ki jih prinašajo spletni prenosi svetih maš, priložnostih pastorale na spletu in njegovi vlogi duhovnika-influencerja.

V drugem delu smo spregovorili o sodelovanju z mediji, mladinski pastorali, odhajanju mladih iz Cerkve po birmi in dilemi med modernostjo in tradicionalnostjo v Katoliški cerkvi.

Večkrat se pojavljate v medijih in to v zelo pozitivni luči. V medijih so duhovniki redko pohvaljeni. Če se že pojavijo, je po navadi v ozadju kakšen škandal. Kako doživljate to pozornost medijev in kako jo uspete obrniti v pozitivno smer? Kako uspete tudi v medijih, ki so Cerkvi tradicionalno nenaklonjeni izžarevati pozitivno vlogo duhovnika?

Tudi mediji ste ljudje. Meni je bilo vedno lepo srečati kateregakoli novinarja. Danes ste že četrti. Pred tem pogovorom sem imel tukaj že POP TV, Kanal A in še eno drugi oddajo. To je pač vaša služba. Za vsakim medijem je človek in ta je tisti, ki ga sprejmem. Skušam biti iskren. In če je človek normalen do drugega človeka, se takoj vzpostavi drugačen odnos. Sam občudujem delo novinarjev in se zavedam, da to delo ni vedno enostavno.

Moj nastop je pa odvisen tudi od tega kako živim. Trudim se živeti preprosto in to tudi izžarevam. Pa moliti je treba. Veliko molim, tudi za novinarje. In za to, da bom pametno odgovarjal, da Sveti duh deluje tudi v teh pogovorih. Pa ni pomembno, ali je novinar, s katerim se pogovarjam veren ali neveren. Vem, da tudi veliko ljudi moli zame in na to se zanesem.

Z mediji sem vedno sodeloval, ker se mi zdi, da sem jim dolžan dati odgovor, če me nekaj vprašajo, še posebej, če gre za moje področje. Hkrati pa mediji meni omogočajo, da opravljam svoje delo. Ko sem bil pri Zvezdani Mlakar, sem ji rekel: »Hvala, ker ste mi omogočili največjo prižnico.« Toliko ljudi, kolikor jih lahko nagovorim v eni oddaji, jih ne morem dobiti v cerkev. Pred seboj imam redko toliko ljudi, kot jih posluša Denisa Avdića. Ne gre za to, da bi se tam pojavil. Gre za to, da želim to izkoristiti, da nekaj sporočim. In sem hvaležen, da mi dajo to možnost.
Toliko ljudi, kolikor jih lahko nagovorim v eni oddaji jih ne morem dobiti v cerkev

V marketinškem poslu so ljudje pripravljeni dati veliko denarja, da spregovorijo sekundo na enem močnem mediju. Če pa medij mene povabi, se bom pa potrudil, da bom šel in spregovoril. Saj ni treba veliko. To je ta logika. Jaz kot duhovnik pa tudi nisem rezerviran samo za tistih nekaj starih mam v cerkvi, ampak sem duhovnik za vse. Kot Jezus, ki je vstal za vse, ne samo za tiste tri, ki so stali pod križem.

Razumem, da je svet kdaj hud na Cerkev, ker smo vse sorte ljudje. Razumem, da ni naravno slediti Jezusovim naukom, pozabiti sebe in se nekomu dajati, ko narava stremi k temu, da samo sebe ohranja.

Foto: Rok Mihevc, Radio Ognjišče


Veljate za precej uspešnega na področju mladinske pastorale. Kaj »pali« pri mladih? Kako se danes približati mladim?

Naravnost. Radi imajo iskrenost. Biti moraš pošten. Cele znanosti in študije delamo glede mladinske pastorale, ampak včasih čisto preveč kompliciramo. Biti moraš z njimi, da jih sprejmeš takšne, kot so, in da začutijo, da jih imaš rad. Včasih imamo občutek, da moramo pri njih spremeniti to in ono. To ne gre prvo uro. Najprej jim je treba pokazati, da jih imamo radi.

Misijonarji so nam lahko za dober zgled. Misijonar z ljudstvom najprej živi, potem z njimi dela in šele ko dobi zaupanje, lahko začne oznanjati. Mati Terezija je tako počela, da se je najprej razdajala in potem so začeli prihajati k njej. To je proces, ki ne deluje na ukazovanje. »To moraš, onega ne smeš«, to samo odbija. Smernice že daješ, ampak najprej morajo začutiti, da si njihov.

Na župniji želim živeti med in z ljudmi. Z njimi in med njimi. To velja tako za mladino kot za vse druge. Če si z njimi, bo počasi že nekaj ratalo.

Na kaj bolj stavite? Najprej pridobiti mlade tako, da resnico zavijemo v lep celofan in ga počasi odvijamo, ali »na hard«, odkrito in iskreno, brez zavijana v celofan?

Mislim, da mora biti eno in drugo. Preveč celofana ni dobro. Včasih sem mislil, da to deluje. Danes pa vidim, da najbolj deluje naravnost. Mladi imajo radi tudi meje, znotraj katerih se lahko počutijo svobodne. Za mladinsko pastoralo ni dovolj samo druženje. Se naveličajo. Družijo se lahko povsod. Kdaj pa kdaj že rabijo tudi druženje, ampak vsebina je tista, ki vleče.

To sem spoznal tako preko vlogov kot tudi kot duhovnik. Vsebina je tista, ki naredi skupino. Če jim rečem, naj se dve uri samo družijo, vidim, da se ne znajo. Potrebujejo, da si jim oče, ki jih vodiš. Potrebujejo tudi meje, predvidljivost.
Za mladinsko pastoralo ni dovolj samo druženje. Se naveličajo. Družijo se lahko povsod. Kdaj pa kdaj že rabijo tudi druženje, ampak vsebina je tista, ki vleče.

Sam uporabljam program Life teen. Se je prijel tudi zdaj, ko se dobivamo preko Zooma. Redno jih prijaha na srečanja okrog 20. Pred epidemijo jih je bilo še več. Realno sliko bom pa videl, ko se zadeve odprejo.

Zakaj danes sorazmerno malo mladih ostane v Cerkvi po birmi?

To je velika skrb vseh nas. Verjamem, da še vedno ostanejo del nas, le da jih malo manj vidimo. Še vedno pa so Cerkev, ker Cerkev sestavlja vsak, ki je krščen. Tukaj imam več razlag. Nekateri mladi potrebujejo to, da okusijo, kar je okusil izgubljeni sin, da gredo v svet. Naša naloga pa je, da molimo zanje, da bodo imeli toliko pameti, da se vrnejo k Očetu. Mnogi se vrnejo. Ali pri krstu, ko dobijo svoje otroke, ali kako drugače.

Drugo je to, da iščejo. Človek je iskalec, in ko se mu po birmi, ko dobi sporočilo: »zdaj si pa frej«, odpre svet, gre raziskovat. Neroden je tudi sistem, da je birma istočasno kot valeta. Potem pa to povežejo. Konec osnovne šole, konec verouka, konec Boga in konec zakramentalnega življenja.

Opažam tudi, da med počitnicami dajo otroci tudi Boga na počitnice. V prejšnji župniji sem imel verouk tudi med počitnicami. S tem sem želel nakazati, da vero živiš tudi med počitnicami. Ne gre, da bi dali vero in Boga na pavzo. To je kot bi bil jaz podnevi župnik, ponoči pa zakonski mož. To ne gre.

Mogoče imajo tukaj pravoslavni kristjani bolje premišljeno, ko imajo birmo že takoj pri krstu in iz tega ne delajo velike drame in velikih mejnikov, ampak ves čas živijo zakramente v vsej polnosti. Ta mejnik z birmo lahko ustvari to logiko, da je potem konec. Tudi s pripravami na birmo včasih to še poudarjamo. Damo vedeti, da bo zdaj nekaj velikega – kaj bo pa za tem velikim? Ne usmerja se dovolj v to, kaj bo pa po birmi.

Sam sem po duhovniškem posvečenju vozil isti avto, jedel isto hrano, nosil iste obleke. Sprememba je znotraj. To je treba razumeti. S tem se ne konča naše duhovno življenje.

Foto: Rok Mihevc, Radio Ognjišče


Tradicionalisti pravijo, da je težnja po »sledenju času« od 2. Vatikanskega koncila dalje razlog za prazne cerkve ter da bi jih napolnila le vrnitev k tradicionalizmu. Se strinjate z njimi, oz. kaj so po vaše razlogi, da je aktivnih vernikov v zahodnem svetu, tudi v Sloveniji, vse manj?

Na misel mi pride naslov knjige Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja. Sam sem jo imel na maturi. Ta naslov mi pogosto daje misliti. Lahkost bivanja, ki jo zagovarja moderni svet, postaja neznosna. Mlad človek stremi po nekem redu. Imam občutek, da je danes več porok, kot jih je bilo pred 10 leti. Iščejo neko resnost, trdnost.
Lahkost bivanja, ki jo zagovarja moderni svet, postaja neznosna. Mlad človek stremi po nekem redu.

Sam ne vidim problema v 2. Vatikanskem koncilu. Problem je v nas, ki ga ne znamo živeti. Koncil ima še veliko neizkoriščenega prostora. Problem je, da ne živimo odrešenja v vsej polnosti. Kristjani smo pogosto kristjani velikega petka, nismo pa kristjani velike noči. Tudi zakramente živimo tako. Mi smo včasih nerodni in se ne znajdemo v življenju zakramentov.

Nekaterim pomagajo obredi v tridentinski obliki, ker se v tem bolj znajdejo. Ampak sam vidim v Drugem vatikanskem koncilu veliko delo svetega duha. Smo pa še v obdobju, ko ga še nismo v celoti zaživeli.

Kako potem gledate na te pozive, da bi se uvedlo ženske duhovnice, deklice ministrantke, …

Mislim, da je prav, da je duhovništvo takšno kot je. Ne gre za to, da bi izločili ženski spol, kaj šele, da bi ga imeli za manj sposobnega. Tako pač je. Sem tudi zagovornik tega, da so ministranti fantje, za punce je pa prostor v zboru. Na izlet pa peljem oboje. Prav je, da so ministranti fantovska družba. Če punce pridejo zraven, se fantje kar malo umikajo.

Po drugi strani pa slišimo pozive k ponovni uvedbi prejemanja obhajila samo kleče na usta, ukinitvi kitar in bobnov v bogoslužju. Kje vidite optimalno razmerje med temi klici?

Da bi bila velikonočna vigilija v spremstvu kitare si tudi jaz ne predstavljam. Ali pa vstajenjska aleluja. Tudi zdaj pri prenosih uporabljamo orgle in ljudske pesmi. Tukaj tako paše. Vedno pa je potrebno imeti določeno širino. Nič ni narobe, če so kdaj pri maši tudi kitara in bobni. Tudi lepe ritmične duhovne pesmi pašejo v kontekst. Tudi to ima globoko sporočilo. Paše in je lepo. Treba je imeti malo širine. Marsikaj je dano od Boga.

Kakšni spomini vas prevzemajo ob pomenu Velike noči?

Še iz otroštva imam zelo lepe spomine na Veliko noč. Kot otroci smo se zelo pripravljali na ta praznik. Veliko se je dogajalo. Ko sem bil ministrant, smo se že uro in pol prej dobili pred cerkvijo, da nas je župnik učil, ker je za velikonočne praznike vedno nekaj drugače kot za običajne nedelje.

Spomnim se blagoslova ognja in kako smo ga nosili od hiše do hiše, kar je bilo spet posebno doživetje. Za Veliko noč smo doma vstali že ob pol štirih, da smo do pol sedmih opravili vse delo v štali, da smo šli potem lahko k procesiji v župnijsko cerkev. Ati, še pred njim pa stari ata, je nosil bandero. Kljub kmetiji in delu smo imeli zelo lepo praznovanje.

Kasneje, v semenišču, mi je bilo lepo biti za Veliko noč v Ljubljani. Rajši kot za božič. V četrtek zvečer sem sodeloval pri nadškofovi maši, potem nas je pa po molitvah prošt Jožef Lap povabil na svoj vrt. Prišli so še drugi kanoniki in smo se imeli tako luštno, tam nekje do polnoči. Potem pa strogi post na veliki petek.

Tudi ko sem postal duhovnik, je bilo praznovanje Velike noči nekaj posebnega. Še posebej v Bohinju, ko hodiš v velikonočni procesiji po cesti v Srednji vasi, delalo se je jutro, gore so bile že vse obsijane s soncem, v zraku pa vonj pomladi in vonj snega, ki je takrat še vedno po gorah. To je čarobno. Tukaj, kjer sem pa zdaj, je pa že zelo pomladno, vse se prebuja in nas navdaja z upanjem.

Foto: Rok Mihevc, Radio Ognjišče


Kakšno sporočilo imate za bralce ob veliki noči?

Če sem za Božič govoril predvsem o upanju, govorim danes o veselju. Kristjan, mi smo odrešeni! Zastonjsko smo dobili novo življenje. Vse, kar delam slabo mi je izbrisano, če se kesam. Zastonjsko sem postal dedič nebes. To mi je podarjeno. To je tako velika stvar.

Nekdo je zame trpel, da lahko jaz živim. Če bi to vsaj malo ozavestili, kako velik dar nosimo, kako lepo je biti kristjan, kako dragocene stvari se dotikamo in jo prejemamo? Če se tega zavedamo, potem problem okrog epidemije povsem zbledi. Velikonočni kristjan je nekdo, ki se zaveda, da je Jezus zame premagal smrt in sem to dobil kot dar.

Preberite še prvi del intervjuja z Martinom Golobom: Prepričan sem, da bo po epidemiji težko kdo rekel, da hodi k maši iz navade
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike