Ona sme

Pregovori so nastali iz opazovanja okolice, ljudi, vremena, odnosov in posledic, da bi ljudem dajali neke preproste smernice za življenje. Včasih držijo, včasih ne.

Spomnimo se vročine minulih dni. Na kaj bi pomislili, ko bi vam sredi dneva nekdo rekel, da »od viška glava ne boli«? Seveda boli. In to zelo. Od viška sonca, od viška stresa, hrupne glasbe, slabih novic, spanja, napora, škodljivih substanc …

Radi imamo sonce in potrebujemo ga. Toda ko je premočno, ko izsuši polja in pridelke na njih, ko so rečne struge suhe in se ustavljajo elektrarne, ko ljudje umirajo, si želimo, da bi sonce bolj zmerno izkazovalo svojo moč. Potem prosimo za dež, ki ga nujno potrebujemo. Če pa ta pride z neurjem in točo, če zapade v takih količinah, da poplavlja ter s seboj odnaša imetje in življenja, komaj čakamo sonce.

Hrano potrebujemo, v užitek je, če je dobra. Toda če je je preveč, škoduje našemu zdravju, razpoloženju, pa tudi odnosu do sebe. Ko človek dela, mu to daje občutek sposobnosti in vrednosti, s tem zasluži za preživetje, razvija nekaj novega in krepi ustvarjalnost. Ko pa so zahteve po storilnosti prevelike, se pritisk poveča in škoduje telesnemu in duševnemu zdravju. Tudi počitek in prosti čas nujno potrebujemo, da si naše telo odpočije, da se posvetimo sebi in bližnjim. Ko pa ta preide v brezdelje, človek začuti v sebi praznino, brezvoljnost, izgubi smisel.

Ko je nečesa preveč, ko nismo v ravnovesju, nam to škodi. V vsem je pomembna prava mera. Tako je z ljudmi in z vsem, kar je naravno.

Kaj pa na ravni države? Enako. Tudi za državo bi bilo zdravo, če bi bila moč levih in desnih bolj enakomerno razporejena, in še bolje, če bi bilo več sodelovanja. To bi pomenilo zdravo demokracijo, uravnoteženost levega in desnega pola. To bi odpiralo vrata enakopravnosti, o kateri je toliko leporečenja. Po vsem, kar spoznavamo posebej v zadnjih mesecih, pa je jasno, kako škodljivo je za državo, če je ta desetletja v rokah levih.

Sistem, ki so ga desetletja gradili – na začetku prikrito, zadnja leta pa vedno bolj vehementno in vsem na očeh – ima resnično mafijske značilnosti. Ko se razkrivajo povezave od nekaterih uradnikov na ministrstvih in občinah, županov, policistov in varnostnih služb, večinskih medijev, izobraževalnega sistema do odvetnikov in tožilcev ter celo do ustavnega sodišča, je jasno, da ne moremo več govoriti o naključjih, ampak o načrtno zgrajenem omrežju.

Manifestacija tega se že nekoliko bizarno, a zelo povedno razgalja tudi v zadnjih dneh. Sago o prometni nesreči predsednice republike Nataše Pirc Musar in njenih sopotnic spremljamo kot nekakšno limonado. Morda smo si še do pred kratkim predstavljali, da tak razvoj dogodkov sodi le v poceni španske nadaljevanke. Ne, temu smo priča tudi v Sloveniji, v samem političnem vrhu. Informacije, ki so po neuradnih kanalih prodrle v javnost, so se izkazale za resnične, (skoraj) vsaka uradna izjava v povezavi z nesrečo pa je bila lažna. Ni bilo sopotnic, potem so bile; najprej nobene, potem ena, nazadnje dve; najprej je bila privezana in potem ni bila; bil je samo zlom ključnice, nato se na odpustnici prikaže še pretres možganov; ni bila prehitra vožnja, nato se odkrije, da je bila (50 km razdalje v 20 minutah, večji del po lokalnih cestah in s prečkanjem državne meje); potem voznik, ki naj bi bil vrhunski profesionalec z integriteto, pa ga je tožilstvo že preiskovalo zaradi drog; ena od sopotnic najprej tuja državljanka, potem ruska, ki je menda tudi slovenska (kar se je predsednica šele pozneje spomnila) in je povrhu vsega enkrat že pobegnila s kraja, kjer je povzročila nesrečo s smrtnim izidom … Kaj točno se je dogajalo, verjetno ne bomo nikoli v celoti izvedeli. In niti ni potrebe. Te laži, ki so se vrstile skoraj iz ure v uro, so že dovolj, da lahko z vso pravico dvomimo v vsako besedo predsednice. Izrečeno do zdaj in od zdaj dalje. Ali jo lahko spoštujemo? Jo imamo za verodostojno? Ji zaupamo kot vrhovni poveljnici Slovenske vojske? Nam je lahko v čem zgled?

Ker je sistem, ki stoji za njo, tako močan in tako interesno prežet, si gospa vse to lahko dovoli. Ker imamo državo dvojnih meril; eni lahko, drugi ne. Merila seveda postavljajo tisti prvi; ki smejo vse, za dovolj zlagano interpretacijo pa skrbijo večinski mediji, ki so del istega omrežja. Bo Nataša Pirc Musar prevzela odgovornost za prikrivanje? Bo odgovornim izrečena kazen za kršenje prometnih predpisov? Kaj bi se zgodilo, če bi bil v tej nesreči udeležen in morda huje ali celo smrtno ponesrečen nek naključen potnik ali celo več njih? Takšna hitrost je smrtna grožnja tudi vsem drugim udeležencem v prometu ...

Predstavljajte si, da povzročite takšno nesrečo. Koliko kazni skupaj bi dobili? Kaj vse bi vas izprašali? Čez kakšna testiranja bi morali iti? Kakšne prepovedane substance bi vam našli? Bi še imeli vozniško dovoljenje? Koliko let bi se vlekel proces pred sodiščem?

Če je Nataša Pirc Musar predsednica države, še ne pomeni, da ji je vse dovoljeno in da ji moramo vse oprostiti. Veliko je stvari, ki bi nas morale skrbeti: od povezav, ki jih ima predsednica z Rusijo in Rusinjami, do vrednostno načelnih, ko nam prikriva in laže, obenem pa ne zamudi priložnosti, da nas vehementno in arogantno podučuje – zavedajoč se, da nam prodaja zgodbice za drugorazredne ...

Pa naj še kdo reče, da od viška glava ne boli. Od viška arogance, laži in sistemske korupcije nas vse boli glava. Pa še kako. Ampak k zdravljenju in vzpostavljanju ravnovesja lahko veliko prispevamo tudi mi sami. Naslednje leto so predsedniške volitve, še prej pa lokalne ...

(D264, 3)