»Veste, jaz sem žleht« pravi mož, ki jasno pove, kar misli. Svoje dolgoletne izkušnje dela z otroki, starši in učitelji specialni pedagog Marko Juhant prenaša naprej.
S predavanji in delavnicami po vsej Sloveniji in tujini specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s svojim znanjem pomaga mnogim. Avtor knjig Družinska zakladnica, Varuh otrokovih dolžnosti, Pogrešani napotki, Pogovori in drugih je jasen, praktičen in konkreten.
Prav zato je idealni sogovornik o težavah, ki pestijo slovensko šolstvo. Predlagal je nekatere rešitve, spregovoril tudi o pomenu vzgoje in razlikah med javnim in zasebnim šolstvom.
Otroci ne nosijo nobene odgovornosti, učitelji skrbijo tožbe
V javnosti je pred tedni odmevalo nasilno dejanje osnovnošolca nad učiteljico, ki se je težje poškodovala. Poročil o vse težjem obvladovanju otrok, vzgojnih težavah in izgubi učiteljske avtoritete je vse več. Kaj je po vašem mnenju šlo narobe v odnosu med otroci, starši in šolo?
Otroci so danes pod nadzorom in pod odgovornostjo odraslih. Vedno je nekdo odrasel odgovoren, če se otroci stepejo; v šoli šola oz. učitelji, doma starši, na poti šofer kombija in tako naprej. Vedno je nekdo, ki jih ščiti, zato ne doživijo posledic lastnih ravnanj.
Odrasli, ki so vključeni v reševanje nasilja, pogosto nimajo prakse. Radi bi delali red med nasilneži, a poznajo samo svojega otroka, ki ni nasilen. Ne vedo, da je otrok lahko drugače vzgojen in funkcionira drugače.
Avtoriteta je tesno povezana s pravicami. Učitelji nimajo avtoritete, ker nimajo pravic. V slovenskem šolskem sistemu pa ima učenec pravice, starši in učitelji pa le dolžnosti. Žal smo že tako daleč, da se danes se učitelji mnogokrat ne ukvarjajo s tem, kaj bodo poučevali, ampak kako bodo poučevali, da ne bo kakšne tožbe.
Avtoriteta je tesno povezana s pravicami. Učitelji nimajo avtoritete, ker nimajo pravic. V slovenskem šolskem sistemu pa ima učenec pravice, starši in učitelji pa le dolžnosti.
Problem je zanič ministrstvo, ki nima strokovnjakov z uporabnim znanjem
Kako to spremeniti?
S spremembo načina ocenjevanja. Učitelj bi moral imeti popolno avtonomijo pri ocenjevanju, saj ima strokovni izpit. Je strokoven in odgovoren. Ko bo imel učitelj prav, bo rešenih 90 % težav z disciplino pa tudi s starši, ki ne sodelujejo s šolo.
Starši sami po sebi niso problem. Problem je zanič sistem, ki ga določa ministrstvo. Torej je zanič ministrstvo. Tam ni strokovnjakov, ki bi imeli v tej situaciji uporabno znanje.
Kakšna je po vašem mnenju vloga šolskega sistema pri vzgoji. Je šola dolžna vzgajati otroke?
Napisal sem knjigo Pogrešani napotki. Prvi napotek je »Vzgajaj, izobrazba ni dovolj.« Z izobraževanjem lahko dobite doktorja znanosti, ki bo še vedno navaden bumbar, ker se mora oblikovati tudi kot osebnost. Stopnja izobrazbe pri iskanju službe odpre samo vrata pri vratarju, kasneje sledijo individualni pogovori, na katerih delodajalec išče osebo. Vsaka firma potrebuje specifično znanje, tega te bodo priučili, če si prava oseba. To pa ni stvar, ki jo da šola sama po sebi. Starši morajo vzgajati, šola lahko samo še kaj doda. Osnova mora priti iz družine.
Starši računajo, da bosta otroka vzgajala učiteljica in trener
Kaj če staršev ni doma in se z otrokom ne ukvarjajo?
Potem naj nimajo otrok ali pa naj jih dajo tistim, ki si jih željo. Starši imajo pravico do otroka, ko pa se otrok pojavi, nastopijo njihove dolžnosti. Pravica je neodtujljiva, dolžnosti so pa žal lahko odtujljive, jih pač ne opraviš.
Danes je uspešna družina tista, ki ima čas zase. V našem svetu pa ata gre na košarko, mama na pilates, otroka pa pošljejo nekam s poti. Potem so pa kakor srečni. Računajo, da bosta otroka vzgajala učiteljica in trener.
Danes je uspešna družina tista, ki ima čas zase. V našem svetu pa ata gre na košarko, mama na pilates, otroka pa pošljejo nekam s poti. Potem so pa kakor srečni.
Selekcija staršev je velika prednost zasebnih šol
Ogromno predavate na šolah. Kako ocenjujete slovensko javno šolstvo v primerjavi z zasebnim?
Mislim, da na večini privatnih šol kurikulume bolje uresničujejo. V zasebnem šolstvu je tudi večji interes obdržati učenca. To pomeni tudi s starši delati drugače, kot v javnih šolah.
Menite, da bi morala država enako financirati zasebno šolstvo kot financira javno?
Ne, to je velika prednost, ki omogoča naravno selekcijo staršev in otrok. Ko se otroci zavedajo, koliko starši žrtvujejo za njihovo izobraževanje, bo njihov odnos do šole in do izobraževanja drugačen, kar je dolgoročno spet dobitek. Ni vse za vse in tudi ne sme biti, sicer je popolnoma razvrednoteno.
Mladina brez ciljev in vrednot, ki sebe postavi za center sveta
Kje vidite razlog za brezbrižnost in brezciljnost mladine?
Saj mladi niso brezbrižni in brezciljni. Res pa je, da mnogi starši ne opravljajo svoje vloge. Otrokom ne privzgojijo delovnih navad. Mladina ne obvlada nobenih orodij. Morda samo tiste v Microsoft Office, pa še tiste slabo.
Omogočene so jim vse stvari, vse lahko popravijo. Nikoli nobena stvar ni dokončna in nobena meja in pravila več ne veljajo. Včasih smo imeli en čas pozimi in poleti, danes sta dva, včasih si šel izpit za avto lahko delat pri osemnajstih letih, danes ga lahko delaš pri šestnajstih. Tudi idolov nimajo.
Kaj naj torej naredi mlad človek? Svetilnika, usmeritve za življenje nima, ograje, ki bi ga odbila, ko zaide tudi nima, nihče mu ne reče ne. Tako naredi edino logično stvar: sebe postavi za center sveta.
Zakaj se po vašem mnenju mladi iz evropskih držav pridružujejo Islamski državi?
Tam jim prikažejo vrednote in cilje, ki so jasni. To mladi iščejo.
Dotaknili se bomo tudi novega družinskega zakonika, spregovorili o ženskah ki so: “pripravljene poteptati vse svoje vrednote, da bi dokazale svoj prav,” ter o posledicah permisivne vzgoje na odraščajočo mladino
»V Sloveniji je “marš skozi inštitucije” uspel. Vzpostavljena je skoraj popolna kulturna hegemonija. Pravim skoraj. Le na področju medijev trd(n)a ideološka struktura ni povsem monolitna, tudi po zaslugi Domovine.
Bolj natančno in pogosto sem vas začel spremljati, ko ste se “zapičili” v mojo zgodbo. V prenovitev (beri ukinitev) oddaje Male sive celice in vzročno-posledično moje obglavljenje na Rtvslo.
Bravo fantje! V člankih, ki ste jih objavili, ste napovedali mojo odstranitev in razkrili bistveni del ozadja, ki je k temu pripomoglo. Manjka le par detajlov in zgodba bo popolna.
V trpkem slovenskem vsakdanu, ko se kriminalne politične afere vrstijo druga za drugo, je obglavljenje nekega tv voditelja v neki otroški tv oddaji minorna zadeva. Vendar je to slovenski sindrom! Perfidna odstranitev vseh , ki nis(m)o na “liniji”.«
Domovina, zato vas podpiram moralno in materialno!
Prosimo vas, da podprete Domovino tudi vi.
Za podporo Domovini kliknite na spodnji gumb. Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico “Moja Domovina.je Slovenija”.
Hvala! (akcija se zaključi 16. 6.)
Učiteljski strokovni izpit nima nobene veze s stroko. Je le kup prava, ki omogoča prevelikemu številu pravnikov delovna mesta. Motite se, ko trdite, da učitelj nima nobenih pravic. Ima jih in zelo dobre! Težava so ravnatelji, ki učiteljem pri uveljavljanju pravic ne dajo opore. Ravnatelji pogosto zaradi strahu pred tožbami staršev (vzrok je, da ravnatelji držijo odgovornost za pravni red v šoli) zavzamejo obrambni položaj in se postavijo na stran staršev. Pravilno bi bilo, da bi v takem primeru zakonsko podkovan učitelj ravnatelja in starše postavil na svoje mesto ter vztrajal pri svojem – navsezadnje učitelj dela za ministrstvo in ne ravnatelja! Realno stanje pa je na žalost tako, da se učiteljem ne da ukvarjati še s poučevanjem ravnateljev in raje prikimavajo, starši dosežejo svoje, otroci ne dobijo lekcije… Vse je v samozavesti učitelja. In še nekaj. Nobena fakulteta ti tega ne da. Učitelj je rojen in ne naučen.
Kar se pa tiče ministerstva se z avtorjem strinjam. Sami od učiteljev zahtevajo učne priprave za vsako učno uro… Že vredu ampak najprej počistite pred svojim pragom ter pripravnikom npr. pripravite zbrano gradivo ne pa da reveži najprej iščejo zakone po pravnem informacijskem sistemu, jih nato zberejo in obdelujejo po katalogu. Prosim poglejte si samo kataloge in groza vas bo:
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/kadri/tif/Katalog_znanj_za_strokovni_izpit_januar_2016.doc
To je daleč od opravljenega dela, ki bi ga ministrstvo moralo narediti. Medicinski kadri imajo veliko lažjo nalogo pri opravljanju strokovnega izpita, ker so jim na ministrstvu pridni ljudje zbrali gradiva:
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/strokovni_izpiti/Prirocnik_za_zakonodajo_maj_2009.pdf
Verjamem, da je potrebno pohitriti proces opravljanja učiteljskega strokovnega izpita in naj ministrstvo že kaj naredi. Naj zberejo gradivo. To je njihova naloga. Potem bi komentiral prenovo šolstva, ki je bila očitno narejena zgolj zaradi pridobivanja financ. Dejstva? Še danes nimamo učbenikov, ki bi jih ministrstvo moralo priskrbeti že kako leto pred prenovo, da bi učitelji ocenili ali so ustrezni ali ne. Kako naj organiziramo učimo, če se pa v strokovnih aktivih na šolah ne moremo niti zmeniti, kdo bo pri svojem predmetu obdelal katera poglavja v knjigi, ko pa knjige ni!? In to par let po prenovi!? Posledično se dogaja, da se vsebine podvajajo, dijakom pada motivacija… Zato ministrstvu polagam na srce. Opravite svoje delo in mi bomo svojega.
Spet drugi aspekt so tehniške vsebine za katere se učbenikov in detailnih načrtov ne splača pisati. Naj navedem primer. Pojavi se nova tehnologija in po enem letu se z njo seznani angleški avtor, ki v enem letu napiše knjigo za katero v Sloveniji izvemo eno leto kasneje. Odločimo se, da bomo knjigo prevedli, kar nam pobere npr. dodatno leto. Nato knjigo apliciramo v šolski sistem, kjer učitelji potrebujejo vsaj dve leti, da osvojijo nova znanja in jih prenesejo na dijake. Zavemo se, da je preteklo 5 let, da je učbenik že zastarel, da so na tržišču že nove tehnologije in stran smo vrgli ogromno denarja/energije. Tu je potrebno uvajati seminarje strokovnjakov iz firm in ne iz CPI (Centra za Poklicno Izobraževanje), kjer se ponovno pasejo ljudje iz ministrstva.
Javno sem se izpostavil, ker se nihče drug očitno ne. Glede na to da sem mlad učitelj se sprašujem, kje so vsi učitelji svetniki, mentorji in drugi, ki bi morali tu čivkati namesto mene…
Avtoriteta ne pride iz strahospoštovanja, vzgled daje avtoriteto. Morda pa v tem grmu tiči zajec gospod Juhant.
Oboje.
Vzgled in tudi spoštovanje.
Za tiste otroke ki so napacno vzgajani je strahospostovanje zadnja moznost.
Bolje da to opravi učitelj pri otrku kot pa policija pri odraslem.
Nov zakon, dirigiran iz Bruslja pa bi rad dosegel prav to slednje. Razsulo družbe in okrepitev socialnih in represivnih sluzb. Torej pod krinko manj nasilja doseci kaps in vec nasilja. In tako lažje vladati. Vlaaaadati.
Šola je trokomponentni sistem. Je vodstvo, ki ga ustoličuje politika in je popolnoma levo usmerjeno. Potem so učitelji, mešana družba, ki jo je težko kontrolirati. Pred vsem neobvladljivi bi postali,če bi imeli avtoriteto, kakršna učitelju pripada. Da jim režim, kajti naše šole so režimske in kovnice režimskih idiotov, lahko vlada so na pomoč poklicali učence, ki imajo mnogo več pravic, kot učitelji. Učenci so tudi mnogo bolj vodljivi, saj jim režim vedno lahko nudi popustke in jih s tem uperijo proti učiteljem, če bi si ti umislili kaj ,kar bi omajalo ideološko podstat nešega komunističnega šolstva.
Tako šolski sistem producira vedno več nezaposljivih ljudi. Ti so toliko retardirani,da jih še kounistični sistem, ki nam vlada ne more zaposliti.
Žiga Lausegger: “Učiteljski strokovni izpit nima nobene veze s stroko. Je le kup prava, ki omogoča prevelikemu številu pravnikov delovna mesta. ”
Žigov pogled na svet, je pogled skozi motno steklo, njegovo razmišljanje je razmišljanje nepoznavalca dejanskih razmer na šolskem vzgojnoizobraževalnem trgu. Strokovni izpit je še kako povezana s stroko. Tudi pravniki morajo opraviti pravosodni izpit (če želijo delati na sodiščih, notarijatih itd.), zdravniki specializacije itd. Prav tako ne drži, da se učitelj rodi in ne naredi. Učitelj skozi leta učenja zori, nekateri bolj, drugi manj, tako kot v vsakem poklicu. Tudi otroci ne bodo ostali otroci skozi vso življenje, ampak jih življenjske izkušnje izoblikujejejo v neke spet: bolja ali manj stabilne, čustveno inteligentne osebnosti itd. Skratka, brez predznanja in izkušenj se še na noge ne moreš postaviti, kaj šele da si sposoben daljšega teka. Glavna težava se skriva že v naši ustavi, po kateri je osnovno šolstvo obvezno in žal, učenca, ki lahko krati drugim otrokom njihovo osnovno pravico do kakovostnega pouka, ne moreš niti za določen krajši čas izključiti iz/od pouka, kaj šele šole in ga čez čas, ko vzrok povzroči vzgojno posledico, ponovno vključiti nazaj. T. i. kazni v najširšem pomenu sodobni vzgojno-izobraževalni sistem namreč ne sme poznati, saj naj bi za otroka pomenila izjemen čustveni stres, katerega naj učitelji otroku raje prihranijo do 18. leta. Pa je to “normalno”?
Če preskočim: že Boter Mesec je rekel Zvezdici Zaspanki: “Kazen mora biti vzgojna”. Kako, če pa več ne poznamo pravno vzdržne kazni? Če ni vzgojne kazni, potem ne moremo izoblikovati občutka odgovornosti. Kaj mi pa moreš? Samo telefon dvignem, pa boš videl? Vzemi mi ga, če upaš? In še bi lahko naštevali. Torej vaša reakcija na cesti, ko bo vam “mulc” odrezal jezik z: “Jebi se stari!” Kdo bo nosil odgovornost, krivdo, če naslovljenec ne bo sposoben zadržati dlani, ker ga na to ni nihče pripravil, usposobil, pravi čas priučil?
Skratka težav ne bomo rešili na ulici, ne za šankom v bližnjem baru, ampak jo je treba začeti reševati pravi čas z vsemi udeleženci: družina, šola, lokalna skupnost, država. Skupaj smo močnejši, pametnejši, vendar moramo zares začeti delovati skupaj, zdaj.
Poznam ogromno učiteljev, ki imajo avtoriteto .. in obenem enake pravice kot vsi ostali učitelji.