Mark Boris Andrijanič: Včasih imam občutek, da v Sloveniji nimamo vlade, ampak resničnostni šov radikalcev, koristolovcev in diletantov

Mark Boris Andrijanič, Foto: Tomo Strle
POSLUŠAJ ČLANEK
Skoraj leto dni po zaključku ministrovanja smo z nekdanjim ministrom za digitalno preobrazbo Markom Borisom Andrijaničem pogledali situacijo v slovenskem političnem prostoru.

Mineva skoraj leto dni od zaključka ministrovanja, vmes ste imeli z ženo tudi pravljično indijsko poroko, kaj sledi zdaj?

Prav zaradi najine velike indijske poroke in kopice zanimivih projektov je bilo zadnje leto prav tako intenzivno kot prejšnje. Največ sem se posvečal svetovanju ukrajinski vladi glede kibernetske odpornosti, kjer smo dosegli velike premike. Od predsednika Volodimirja Zelenskega sem zato prejel posebno nagrado, na kar sem zelo ponosen. Kmalu po zaključku ministrovanja sem bil imenovan tudi v upravni odbor Evropske agencije za inovacije, kjer skrbim za to, da bi bil evropski inovacijski ekosistem konkurenčen tistim iz ZDA in Kitajske.

Nedavno pa sem se pridružil startupu na področju umetne inteligence Kumo, ki ga je ustanovil dr. Jure Leskovec, sam pa sem podpredsednik za mednarodne trge. Gre za podjetje s sedežem v Silicijevi dolini, ki želi demokratizirati dostop do najbolj zmogljivih oblik umetne inteligence, ki jih danes lahko uporabljajo zgolj največja tehnološka podjetja. Hvaležen sem, da sem lahko del ekipe, ki jo sestavljajo vodilni strokovnjaki na področju teh tehnologij.

V čem se indijska poroka razlikuje od slovenske?

Predvsem je mnogo večja. Indijske družine so večje od naših in povabljen je širši krog ljudi, tudi takšnih, ki jih praktično ne poznaš, a so tako ali drugače povezani z družino. Življenje tam se vrti okoli porok, skoraj vsak vikend se udeležiš kakšne.

Če je pri nas velika poroka, če je povabljenih 100, 120 ljudi, jih na manjšo indijsko poroko pride vsaj 500. To je dogodivščina, ki traja več dni, v njej pa se prepletajo tako tradicionalni običaji kot moderna zabava z bolivudskimi plesi. Prav ta mešanica starodavnega in sodobnega me je še posebej navdušila. Vsakega od treh dni zaznamuje druga barva, drugi običaji. In če preživiš vse tri dni, si srečno poročen.

Z ženo sva hvaležna številnim prijateljem iz Slovenije in tujine, ki so naju spremljali v Indiji. Mislim, da smo se vsi vrnili domov z nepozabno izkušnjo. Seveda je bila tudi najina slovenska poroka prekrasna, a indijska je bila res nekaj posebnega. 

Mark Boris Andrijanič, Foto: Tomo Strle


Kako gledate na delo in dosežke vlade približno po enem letu vladanja?

Včasih imam občutek, da v Sloveniji nimamo vlade, ampak resničnostni šov. V njem imajo glavne vloge radikalci, koristolovci in diletanti. Slednjih je največ, prvi pa so žal najuspešnejši. Zdi se, da ni scenarija ali programa, in da se več ukvarjamo s tem, kaj se dogaja med rjuhami premierja kot z razvojem države. Imam občutek, da po eni strani korakamo v socializem – z novimi davki, sovražno retoriko do podjetnikov in delovnih ljudi, po drugi pa v kameno dobo – s ponovnim uvajanjem papirnatih računov, štempljanjem in drugo birokracijo.

Slovenija več kot očitno nazaduje, medtem pa gre svet z velikimi koraki naprej. Boli me, ko gledam, kako nas danes prehitevajo države, s katerimi se niti ne želimo primerjati. Drugod po Evropi vlade ne počivajo, ampak izvajajo širokopotezne reforme, ki prinašajo nova delovna mesta in razvoj celotne družbe. Želel bi si, da bi našega premierja dobrobit ljudi skrbela vsaj toliko kot pravice živali.
Slovenija več kot očitno nazaduje, medtem pa gre svet z velikimi koraki naprej. Boli me, ko gledam, kako nas danes prehitevajo države, s katerimi se niti ne želimo primerjati.

Čemu pripisujete velik volilni uspeh, ki ga je vendarle dosegel Robert Golob? So ga na to mesto pomagale pripeljati kakšne poteze prejšnje vlade? Kaj je ključno za izjemen volilni uspeh trenutne koalicije?

Odgovorov na to vprašanje je več. Prejšnja vlada vsekakor ni bila popolna. V izjemno težkem času pandemije so bile storjene tudi napake. Te niso bile dramatične ali usodne, so pa bile vidne. Večjo vlogo pri tem uspehu pa je verjetno igrala sprega dela medijev in civilne družbe, ki je bila v resnici udarna pest opozicije. 

Pri nas nismo imeli običajne politične tekme, temveč pravo politično vojno, v kateri so bila dovoljena skorajda vsa sredstva. Najbolj sem bil razočaran, da je opozicija rušila praktično vsak ukrep vlade za zajezitev pandemije. To se ni dogajalo niti v politično najbolj razklanih državah, pa naj gre za Poljsko ali Veliko Britanijo. 

Hkrati pa so bili ljudje naveličani pandemije in omejevanja družbenega življenja, pa čeprav ga je bilo pri nas manj kot drugod po Evropi.  

Če bi bili v vlogi vodenja vlade oz. sodelovanja v njej, kaj bi naredili drugače kot v prejšnjem mandatu? Katerih napak ne bi ponovili?

Veliko manj bi se ukvarjal z močno spolitiziranimi temami, kot sta STA in delegirani tožilci. Čeprav smo bili na udaru z vseh strani, bi morali včasih narediti tudi kakšen korak nazaj. V življenju je tako, da moraš včasih popustiti tudi, ko imaš prav. Poleg tega bi zahteval politično odgovornost od ministrov, ki so delali velike napake. Tukaj mislim v prvi vrsti na ministra Vizjaka, ki bi po propadlem referendumu moral oditi.

Vse to pa ne pomeni, da ni vlada kljub izjemno težkim razmeram opravila izjemnega dela. Ne glede na vse sem hvaležen za to priložnost in ponosen vse, kar smo dosegli. 

Kje vidite priložnost za to, da bi pomladni, desno-sredinski pol razvil kontinuiteto na oblasti, da bi bil zmožen odvoditi vlado dva mandata? Kaj bi bilo ključno spremeniti, da bi to bilo možno, denimo do prihodnjih volitev?

Slovenija potrebuje zdravo desno in zdravo levo sredino. Na levi smo še daleč od tega. Tam trenutno prevladujejo ekstremni pogledi, ki s socialdemokratskimi politikami in tradicijami nimajo kaj dosti skupnega. Ne morem razumeti njihovega trdovratnega zavračanja Pahorjeve sredinske politične zapuščine. To ni problem samo levega pola, ampak celotne države, saj je leva stran pri nas izrazito dominantna.

Desna sredina zagotovo potrebuje prevetritev v smislu programskih poudarkov in tudi ljudi. Nekaj takšnih procesov je že v teku, a potrebnega bo še veliko dela in vztrajnosti za preboj onkraj dobre tretjine volilnega telesa. 

Ne bo šlo niti brez premisleka, ali Slovenija vendarle potrebuje tudi nekoliko bolj liberalno stranko po evropskem zgledu, ki bi nagovarjala še posebej mestna okolja. Takšno liberalno opcijo smo nekoč že imeli v obliki Državljanske liste. V zrelih evropskih demokracijah so takšne sredinske stranke naravni partnerji krščansko-demokratskih strank.

Mark Boris Andrijanič, Foto: Tomo Strle


Katere programske poudarke bi bilo po vašem mnenju treba prevetriti?

Desnemu polu se lahko očita marsikaj, a pomanjkanja kvalitetnih programov prav gotovo ne. Nova Slovenija ima vrhunski program na področju gospodarstva, sociale in zdravstva, tudi SDS ima močna vsebinska izhodišča na vseh ključnih področjih. A bistveno je, da se večji poudarek nameni politikam, ki so ključne za prihodnji razvoj države, ne pa zgodovinskim in ideološkim temam, ki so preverjeni recept za volilni neuspeh. 

Mislim, da bi morala desna sredina pripraviti ambiciozno vizijo prihodnosti Slovenije, ki bi jo sooblikovali strokovnjaki z vseh vetrov. Slovenija, tako kot Evropa, potrebuje novo razvojno paradigmo, k njenemu oblikovanju in uresničevanju pa moramo pritegniti naše najuspešnejše gospodarstvenike, znanstvenike in druge strokovnjake, ki jih imamo doma in v tujini. S takšno pozitivno vizijo in ekipo kredibilnih posameznikov bo mogoče prepričati tudi tiste sredinske volilce, ki jih trenutni programski poudarki desne sredine ne zanimajo ali pa jih celo odbijajo.

Dobra plat lanskega poraza je, da je za takšen preporod na voljo kar nekaj časa, ki pa ga ne smemo izgubljati s prepiri, kakršnim smo danes priča. To se mi zdi neproduktivno tako za desno sredino, kot za Slovenijo. Prav je, da imamo dve stranki, ki razmišljata različno, narobe pa je, da se bolj kot z napakami vlade ukvarjata druga z drugo.
Prav je, da imamo dve stranki, ki razmišljata različno, narobe pa je, da se bolj kot z napakami vlade ukvarjata druga z drugo.

Kako to doseči? Kako preseči ta nesoglasja na desnem polu?

Trenutne napetosti lahko razrešita samo Janez Janša in Matej Tonin, zato bi si želel, da se o tem čim prej pogovorita na štiri oči. Tudi znotraj vlade so bila velikokrat različna mnenja in polemične debate. Ko pa smo se poenotili, smo navzven delovali usklajeno. Janša in Tonin sta takrat praktično vsak dan izjemno učinkovito reševala takšne in drugačne konflikte, zato sem prepričan, da lahko brez večjih težav rešita tudi tega.

V vladi je dinamika vendarle drugačna, saj so ostali vendarle podrejeni predsedniku vlade. Je v opoziciji ta dinamika možna, glede na to, da se skuša NSi pozicionirati samostojno?

Tudi znotraj vlade se je NSi pozicionirala kot samostojen, a kredibilen partner. Tako je tudi prav, saj gre za zrelo stranko, ki ima jasen program in močno ekipo. Tekom mojega sodelovanja v vladi nisem bil priča niti enemu sestanku, kjer bi prevladal argument moči. Vsa odprta vprašanja smo reševali tekom številnih usklajevanj. Odločitve so se zato sprejemale soglasno, praktično nikoli s preglasovanjem. Nesoglasja je torej možno rešiti brez tega, da se nekoga postavi v podrejen položaj. Nenazadnje potrebujemo obe stranki in vsaka mora odigrati svojo vlogo za skupen uspeh.

Z Anžetom Logarjem sta bila ministrska kolega, potem je dosegel velik uspeh na predsedniških volitvah. Lahko to zgodbo preslika še na kaj drugega? Kaj potrebuje za še kakšno zgodbo o uspehu?

Z Anžetom se dobro poznava. Bil sem ponosen na njegov uspeh na predsedniških volitvah, ki je bil v marsikaterem pogledu zgodovinski. Takrat sem ga tudi z veseljem podprl. Mislim, da je Anže nekdo, ki nas odlično zastopa v tujini, hkrati pa nas zna povezovati in združevati doma. To se mi zdi izjemnega pomena v ozračju ostrih delitev in negativizma, ki smo mu priča v Sloveniji.

O njegovih načrtih ne bi špekuliral. Bolj kot se bo angažiral v slovenski politiki, bolj bom vesel.

Mark Boris Andrijanič, Foto: Tomo Strle


Ta vlada je začela z visoko podoro, zdaj je v veliki meri del te podporo izgubila. Ostaja ji vendar trdna parlamentarna večina. Kakšno prihodnost napoveduješ tej vladi? Bo zdržala do konca mandata?

Prej kot za vladno ekipo, bi si upal trditi, da bo do konca mandata zdržala ta koalicija. Drži pa, da od visokoletečih besed o reformah ni ostalo praktično nič. Verjetno bomo še naprej spremljali pompozne novinarske konference, na katerih se bodo napovedovale nove in nove spremembe ter drzne časovnice, kaj dosti pa se verjetno ne bo zgodilo.

To je žalostno, saj Slovenija zamuja morda eno zadnjih priložnosti za razvojni preboj. Evropa že danes zaostaja za Ameriko in Kitajsko, ko gre za tehnološki razvoj, mi pa zaostajamo še za Evropo. Tako smo v dvojnem zaostanku, ki ga s takšnim pomanjkanjem idej, poguma in operativne sposobnosti ne bo mogoče preseči. Če pa se že sprejemajo kakšni ukrepi, gredo običajno v napačno smer. Peljejo nas daleč stran od evropske in uspešne Slovenije, ki si jo mladi tako zelo želimo. 

Na začetku mandata sem imel mnogo večja pričakovanja predvsem od predsednika vlade. Želel sem mu veliko uspeha, saj bi bilo to nekaj dobrega za celotno državo in vse nas. A najprej me je razočarala njegova izjemno šibka ministrska ekipa, kmalu pa se je izkazalo, da tej državi bolj kot Robert Golob vlada Levica. Na začetku mandata smo bili ena redkih evropskih držav z vlado, ki vključuje radikalno levico, danes pa smo edina evropska država z vlado, ki jo takšni radikalci de facto tudi vodijo.
Na začetku mandata smo bili ena redkih evropskih držav z vlado, ki vključuje radikalno levico, danes pa smo edina evropska država z vlado, ki jo takšni radikalci de facto tudi vodijo.

Omenjate, da Evropa zaostaja za ZDA in Kitajsko – zakaj ima Evropa tako togo ureditev, ki zavira razvoj in prek različnih birokratskih ovir onemogoča prihod novih tehnologij? Zakaj smo Evropejci tako zategnjeni?

Mislim, da je Slovenija še nekoliko bolj zadrta kot preostala Evropa. Smo država majhnih in velikih monopolov, pa naj gre za energetska podjetja, taksiste ali nekatere medije. V prejšnji vladi smo se proti takšnim monopolom vsaj poskušali boriti, zdaj pa nam vladajo. Njihov glavni interes je status quo ne glede na ceno, ki jo zato plačujemo državljani v obliki izgubljene prihodnosti naslednjih generacij.

Evropa ni en sam trg, ampak je v številnih pogledih še vedno skupek 27 tržišč, med katerimi so številne jezikovne in druge razlike. To je še posebej očitno na digitalnem področju, kjer se mlada zagonska podjetja izjemno težko širijo po Evropi, saj si ne morejo privoščiti armade odvetnikov, prevajalcev in drugih svetovalcev. Skupna evropska pravila igre so seveda nujno potrebna, upreti pa se moramo nepotrebni birokraciji, ki duši naš razvoj.

V ZDA imaš 300 milijonski trg z enotnimi pravili, enim jezikom in kulturo, ki je bistveno bolj naklonjeno podjetništvu in inovacijam. Pri nas je poleg že omenjene regulatorne džungle problem tudi pomanjkanje investicij. Za dobre ideje je mnogo težje dobiti financiranje kot v ZDA. Mnoga obetavna podjetja se zato selijo čez lužo, kjer jih sprejmejo odprtih rok.

Tretji razlog pa je v odnosu do tveganja. Pri nas je še vedno prisoten velik strah pred neuspehom. Poslovni neuspeh je v Sloveniji in Evropi stigma, ki te zaznamuje za vse življenje, v Ameriki pa je to zgolj epizoda, ki jo lahko že kmalu presežeš. Američani razumejo, da pot do uspeha skoraj vedno pelje preko neuspehov. Zato tudi raje tvegajo, kar se velikokrat bogato obrestuje.

Imamo pa v Evropi tudi majhne in agilne države, ki so zmagovalci 21. stoletja. Estonija je znana kot najbolj digitalizirana država, Švedska je dala svetu izjemna tehnološka podjetja, kot je Spotify. Tudi Češka in Poljska izjemno napredujeta, prva nas je po BDP na prebivalca tudi že prehitela. Poseben primer je Ukrajina, ki ji je v času vojne uspelo bolje digitalizirati državo kot večini držav tekom desetletij miru.

Prav z Ukrajinci in Estonci pravkar vzpostavljamo mednarodno organizacijo Digitality s sedežem v Bruslju, ki bo pomagala pri razvoju in vpeljevanju najnaprednejših rešitev na področju e-uprave. Med drugim bomo pomagali državam v razvoju, da prevzamejo tehnološke rešitve iz Estonije in drugih digitalno naprednih držav.

Tudi Slovenija ima marsikaj za pokazati, še posebej na področju umetne inteligence, a nas drugi prehitevajo po levi in desni.
Očitno je bil res glavni cilj moje naslednice in te vlade nasploh, da se poruši vse, kar je bilo prej narejenega. Ko jim je to uspelo, pa je zazevala velika praznina, ki je čedalje bolj zgovorna. Sedaj najbrž tudi sami spoznavajo, da je graditi mnogo težje kot rušiti.

Pod prejšnjo vlado smo zagnali cel kup programov s strateškimi partnerji, kot so Google, NVIDIA, Izrael in Finska. Sprejeli smo tudi že vse potrebno za odprtje razvojno-gospodarskega predstavništva v Silicijevi dolini, ki bi podpiralo naša tehnološka podjetja, inovacije in talente. Od vsega tega žal ni ostalo nič. Z odprtjem takšne tehnološke ambasade pa nas bo v kratkem prehitela tudi Romunija. 

Mark Boris Andrijanič, Foto: Tomo Strle


Očitno je bil res glavni cilj moje naslednice in te vlade nasploh, da se poruši vse, kar je bilo prej narejenega. Ko jim je to uspelo, pa je zazevala velika praznina, ki je čedalje bolj zgovorna. Sedaj najbrž tudi sami spoznavajo, da je graditi mnogo težje kot rušiti. Slovenija zato stopica na mestu ali pa celo polzi nazaj.

Bi Slovenija sploh lahko bila konkurenčna, če bi odprla ambasado v Silicijevi dolini, z našim sistemom davkov, birokracije?

Z davčnim sistemom, kot ga imamo po novem, ne bomo pridobili nikogar, niti če reklamiramo Slovenijo na svetovnem nogometnem prvenstvu. Mi smo izpeljali davčno reformo, ki je razbremenila plače za vse, tudi in predvsem za tiste, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost in so še posebej mobilni. Na področju digitalnih tehnologij se za talente bori ves svet, zato smo naredili kar nekaj korakov v izboljšanju davčnih pogojev in zmanjšanju birokracije. 

Pomemben premik smo dosegli tudi pri spodbujanju solastništva zaposlenih z razumnejšo davčno obravnavo delniških opcij, kar je ključno za zagonska podjetja. Večine teh pridobitev danes ni več, tako da nas čaka v naslednih letih ogromno dela. Da bi pritegnili čim več slovenskih talentov nazaj v domovino, smo načrtovali tudi uvedbo posebne pisarne, ki bi jim nudila karierno, pravno in birokratsko podporo pri tem prehodu. 

Slovenija lahko ponudi ogromno, od neokrnjene narave, lepih mest, dobrega šolstva in varnosti. A potrebujemo reforme in ambicijo, da želimo postati ena najuspešnejših držav v Evropi. Sicer pa se bomo sčasoma prelevili v muzej na prostem, mladi pa bodo še naprej odhajali.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike