Marjan Pogačnik, ena od anomalij slovenskega sodstva

Dolgoletni avtoritarni predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik glede na svoje ravnanje nikoli ne bi smel voditi ne tega sodišča, ki je največje okrožno sodišče v državi, ne najmanjšega okrajnega sodišča. Njegova zasidranost na enem od najbolj vplivnih položajev v sodnem sistemu potrjuje prepričanje, da je sodstvo v rokah klike, ki ji ni v interesu krepitev pravne države, pač pa si prizadeva za ohranjanje struktur, ki pravno državo zanikajo. 

Slovensko sodstvo ni deležno visokega zaupanja javnosti, kar kažejo tudi mednarodne raziskave. Lani izvedena »Zaznana neodvisnost nacionalnih pravosodnih sistemov med splošno javnostjo« v sklopu raziskav Evrobarometer na ravni Evropske unije kaže za Slovenijo precej slab rezultat. Raziskava se je osredotočila na sodstvo kot ključen del pravosodja. Pri postavki, kako javnost zaznava neodvisnost sodnikov, smo se lani odrezali občutno slabše kot v letu 2023. Gre za padec za kar osem odsotnih točk, pri čemer nas je pri tem prehitela le Češka (padec za 11 odstotnih točk). Udeleženci raziskave so bili med drugim vprašani, kako ocenjujejo pravosodni sistem v svoji državi glede neodvisnosti sodišč in sodnikov. Slovenija je med 27 državami EU zasedla ne ravno obetajoče 18. mesto. Delež tistih, ki vidijo postavko neodvisnosti sodnikov precej slabo in zelo slabo, je kar 45-odstoten.  

Toda Slovenija še slabše kotira na lestvici Rule of Law Index 2024 (indeks vladavine prava) v sklopu ameriške analize Projekt svetovne pravičnosti (World Justice Project). Posebej slab rezultat so glede naše države zabeležili na področju kazenskega pravosodja. Med 107 državami si delimo 43. mesto – skupaj z Bahami, Poljsko, Urugvajem in Barbadosom. Dodati velja, da smo v skupini razvitih držav Evropske unije, Združenega kraljestva, ZDA, Kanade in Norveške glede stanja kazenskega pravosodja šele na 25. mestu med 31 državami. Ne gre sicer zgolj za oceno delovanja sodstva, pač pa tudi policije in tožilstva. 

Pri postavki, kako javnost zaznava neodvisnost sodnikov, smo se lani odrezali občutno slabše kot v letu 2023. Gre za padec za kar osem odsotnih točk. 

Pogačnik s sodniki »kot s psi« 

Toda sodstvo se ni sposobno znebiti gnilih jabolk med sodniki, da ta ne bi okužila vseh »v košari«. Žal se zdi, da je obratno: bolj okužen si, višje v hierarhiji sodne uprave prilezeš. Ne gre zgolj za formalno hierarhijo, pač pa se dobro ve, kateri sodniki oziroma sodnice so »pravi, naši«, bolj enaki kot ostali, vredni zaupanja, če je zaželena takšna ali drugačna sodba.  

Poosebljenje gnilobe najbolj vplivnega dela sodstva sta sedanji predsednik Vrhovnega sodišča RS Miodrag Đorđević in predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik. Đorđević je na položaju dobri dve leti in šestletnega mandata niti ne bo zaključil, saj bo letos dopolnil 70 let (starostna omejitev za upokojitev sodnikov). Omeniti velja, da je povsem neodgovorno kandidirati za funkcijo, vedoč, da boš lahko na njej le polovico mandata. A Đorđević zdaj celo kandidira za funkcijo ustavnega sodnika. Ni izključeno, da ga bo predsednica države Nataša Pirc Musar državnemu zboru predlagala v izvolitev. Saj je vendar »pravi, naš«.  

Vprašanje pa je, koliko časa bo na čelu Okrožnega sodišča v Ljubljani ostal notorični dolgoletni šef tega sodišča Marjan Pogačnik. Zanj je nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić dejal, da ravna s sodniki na okrožnem sodišču kot s psi. Pogosto naj bi nezakonito posegal v njihovo delo in pritiskal nanje. Pogačnik glede na svoje ravnanje nikoli ne bi smel voditi ne tega sodišča, ki je največje okrožno sodišče v državi, ne najmanjšega okrajnega sodišča. Dokazi za to se kopičijo, on pa ostaja. 

Miodrag Đorđević zdaj celo kandidira za funkcijo ustavnega sodnika. Ni izključeno, da ga bo predsednica države Nataša Pirc Musar državnemu zboru predlagala v izvolitev. Saj je vendar »pravi, naš«. 

Zaušnica Evropskega sodišča 

Težave z njim so k sreči prišle do Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Slednje je že decembra lani ugotovilo hude kršitve na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Na ESČP so v zvezi z znanim primerom, ko je šlo za izredno grob in za otroke frustrirajoč odvzem treh otrok materi, ugotovili, da so na okrožnem sodišču kršili pravice otrok in da mati brez zakonitega razloga ni smela imeti stikov z njimi (oni pa ne z njo). Poleg tega je glede na odločbo ESČP Marjan Pogačnik kot predsednik sodišča kršil zakonodajo pri načelu zakonitega (naravnega) sodnika, torej da sodnici, ki je odločala, zadeva ni bila dodeljena na zakonit način.  

Spomnimo: šlo je za odmeven primer odvzema treh otrok leta 2020. Izvršitelj je v večurnem postopku (odredbo za odvzem je dala sodnica), pri katerem so bili navzoči tudi policisti in socialni delavci, otroke na silo vzel materi. Otroci so nato od očeta večkrat pobegnili k materi. Šele konec leta 2023 so se lahko na podlagi začasne odredbe vrnili k njej. Tožbo proti Sloveniji je na ESČP v svojem imenu in v imenu otrok vložila mati.  

Dokončna odločitev o skrbništvu in stikih še vedno ni sprejeta. Sodnica, ki je primer obravnavala, ni bila izbrana v skladu z načelom o naključni dodelitvi zadev. Skrajno cinična je bila izjava z okrožnega sodišča, da razumejo sodbo ESČP glede neupravičene prepovedi stikov matere z otroki kot »pozitiven prispevek k dvigu varstva otrokovih pravic«!? Glede na sodbo ESČP je Slovenija materi kršila pravico do poštenega sojenja ter pravico do zasebnega in družinskega življenja. Naši državi so zaradi nepremoženjske škode odredili plačilo 7.000 evrov odškodnine, otrokom pa skupno 20.000 evrov. Vsem štirim pripada še dodatnih 7.000 evrov ter materi 2.500 evrov za sodne stroške. 

Ugotovitve vrhovnega sodišča  

Za potrebe tega članka izpostavimo kršitev pravil o naključnem dodeljevanju zadev. Pravica do zakonitega (naravnega) sodnika je opredeljena v 23. členu ustave (pravica do sodnega varstva), ki določa, da se udejanja s pravili, vnaprej določenimi z zakonom in Sodnim redom. V opisanem primeru je torej Pogačnik kot predsednik okrožnega sodišča materi odvzetih otrok kršil z ustavo zagotovljeno pravico. Kljub temu je predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević o Pogačniku zatrdil: »do nadaljnjega uživa moje zaupanje«. To seveda pomeni: ne samo da zaupanja ni vreden Pogačnik, pač pa ga ni vreden niti Đorđević, ki ga ščiti.  

Konec marca je zoper Pogačnika »udarilo« še vrhovno sodišče (s to odločitvijo Đorđević ni imel nič, gre za kazensko zadevo). Vrhovni sodniki so pri Pogačniku ugotovili še eno kršitev pravil pri dodeljevanju zadev sodnikom. V senatu, katerega predsednik je bil vrhovni sodnik Mitja Kozamernik (sklep je kot poročevalka pripravila vrhovna sodnica Barbara Zobec), so soglasno ugodili zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Miloš Milović. Razveljavili so pravnomočni sklep, s katerim je bila Miloviću zavrnjena možnost prestajanja alternativne kazni.  

O primeru sojenja Milošu Njegoslavu Miloviću smo v Domovini v zadnjih mesecih že veliko pisali. V širši javnosti je postal znan po spornem neformalnem svetovanju premierju Robertu Golobu pri vzpostavitvi posebne varnostne službe zanj. Sicer pa je bil ta nekdanji policijski specialec (odlikovan za zasluge v času osamosvojitvene vojne) kar sedem let vodja varnosti nekdanjega premierja Janeza Drnovška. Po odhodu iz sistema državne uprave je kot zunanji svetovalec sodeloval z več energetskimi podjetji. Leta 2023 je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pomoči pri zlorabi položaja v zvezi s fiktivnim poslom med podjetjem SŽ – ŽGP (gradbeno podjetje Slovenskih železnic) ter podjetjem NB Inženiring. Šlo je za neupravičeno izplačilo 390.000 evrov od SŽ – ŽGP firmi NB Inženiring, pri čemer naj bi Milović pomagal. V času tega izplačila (leta 2008) je bil zaposlen kot pripravnik v Odvetniški družbi Čeferin. Pripravnik je bil formalno (njegov mentor je bil Aleksander Čeferin, sedanji predsednik Evropske nogometne zveze Uefa), dejansko pa naj bi imel vlogo svetovalca uprave. Bil je tudi družinski prijatelj Čeferina, toda ravno slednji je bil po besedah Milovića »oče« omenjenega kriminalnega posla. Njega pa naj bi Čeferini s pomočjo vpliva na tožilstvu in v sodstvu potisnili v vlogo storilca. Med drugim smo objavili prisluhe, ki potrjujejo resničnost teh navedb. Obsojen je bil na leto in pol zapora ter denarno kazen 15.000 evrov. Pisali smo tudi o tem, da je zelo vplivni Aleksander Čeferin lani kar dvakrat preprečil – cenzuriral, da bi slovenski mediji objavili Milovićeva pojasnila glede omenjenega kriminalnega posla. 

Sporen razpored sodnikov 

Avgusta lani so Milovića zaprli, potem ko so mu na Okrožnem sodišču v Ljubljani zavrnili prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni. Tako je odločil okrožni sodnik Ciril Keršmanc, ki je dobil zadevo v odločanje protizakonito, v skladu s »pravili«, ki jih je v nasprotju z Zakonom o sodiščih in Sodnim redom določil Marjan Pogačnik. Dodajmo, da je Keršmančevo zavrnitev prošnje za alternativno prestajanje kazni potrdilo tudi višje sodišče.  

V skladu z Zakonom o kazenskem postopku sicer o predlogih za alternativno prestajanje kazni odloča predsednik senata, ki je izdal sodbo na prvi stopnji. Ker se je sodnica, ki je bila predsednica senata, vmes upokojila, bi se morala zadeva dodeliti v reševanje drugemu sodniku na podlagi 15. člena Zakona o sodiščih in 156. člena Sodnega reda. Omenjeni člen Zakona o sodiščih določa, da se zadeve dodeljujejo posameznim sodnikom po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov. Torej naključno. Na enak način se glede na 16. člen tega zakona dodeljujejo tudi zadeve, v katerih je bil sodnik izločen ali jih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti. Na okrožnem sodišču pa so drugega sodnika dodelili napačno. Sklicevali so se namreč na 165. in 166. člen Sodnega reda, ki govorita o dodeljevanju v nujnih in izjemnih primerih. Uporabili so določbo iz dokumenta »Razpored sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023«, ki ga je podpisal Pogačnik. V razporedu je med drugim zapisano, da se rešene zadeve, ki po odhodu sodnika niso bile predodeljene drugemu sodniku, pa je pri njih treba opraviti še kakšno procesno ali drugo dejanje, dodelijo vodji oddelka (kazenski oddelek je vodil Keršmanc), v njegovi odsotnosti pa namestniku vodje.  

Kršitev ustave in zakona 

Kot so zapisali vrhovni sodniki, je bilo odločanje o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni res nujna zadeva, ni pa šlo za izjemen primer. Upokojitve sodnika (v tem primeru sodnice) namreč ni mogoče šteti za nepredvideno odsotnost oziroma izjemen primer. Keršmanc torej v konkretnem primeru ne bi smel odločati, pač pa bi moral biti primer dodeljen naključnemu sodniku (glede na začetnice priimka) na podlagi splošnih določb 15. in 16. člena Zakona o sodiščih in 156. člena Sodnega reda. Ob tem so na vrhovnem sodišču poudarili, da dodelitev zadeve na podlagi Pogačnikovega razporeda sodnikov ne zagotavlja naključnosti izbire sodnika. Letni razpored mora biti kot podzakonski akt skladen z določbami Ustave RS, Zakonom o sodiščih in Sodnim redom.  

Neskladnost določbe razporeda sodnikov z zakonom oziroma ustavo se kaže v tem, da ne razlikuje med vsebinskimi in nevsebinskimi (administrativnimi) odločitvami. Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni (o tem, ali bo nekdo moral v zapor ali ne) ni zgolj administrativno oziroma tehnično opravilo, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na številne obsojenčeve ustavne pravice, opozarjajo. Zaradi vsega navedenega je vrhovno sodišče sklep, s katerim je bila Miloviću zavrnjena možnost prestajanja alternativne kazni, razveljavilo in vrnilo okrožnemu sodišču v ponovno sojenje. Seveda pred zakonito (naključno) izbranim sodnikom. Zaradi te odločitve je bil Milović prejšnji mesec izpuščen iz zapora in čaka na novo odločitev.  

Zakon o sodiščih med drugim določa, da predsednika sodišča razrešijo s funkcije, »če krši ali dopusti kršenje predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev«. Pri Pogačniku je bilo to v zadnjih mesecih ugotovljeno že dvakrat. 

(D202: 30-33)