Mamljivost instant uspeha: stranke kot je NSi bodo trpele, dokler ne dobimo zrele demokracije

Zadnje dni lahko v mnogih medijih prebiramo raznovrstne insajderske informacija o preigravanjih v Novi Sloveniji. In čeprav določeni politiki pisanje Domovine včasih skušajo diskreditirati s tem, da smo portal te stranke, imam ob prebiranju novic občutek, da na Domovini še najmanj vemo, kaj se znotraj NSi dogaja.

Ampak to je manj pomembno. Predpostavimo, da so znotrajstrankarski pomisleki o tem, ali na državnozborske volitve s sedanjo predsednico ali kakšnim novim obrazom, realno dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da dobrih sedem odstotkov Ljudmile Novak v predsedniški tekmi ni doseglo pričakovanj nje same, kot tudi ne večine strankinega vodstva.

Ali je Novakova res zatajila ali je njihovo razočaranje zgolj posledica previsokih pričakovanj, je drugo vprašanje. Dejstvo ostaja, da Ljudmila Novak ta trenutek Novi Sloveniji zagotavlja svojih sedem, osem odstotkov in nič več (ter nič manj) kot to. Preboja med velike z njo na čelu nedvomno ne bodo dosegli.

A ključno vprašanje, ki si ga strankini strategi morda premalo resno zastavljajo je, ali je v obstoječih političnih okoliščinah v Sloveniji sploh realno, da ta preboj dosežejo s komerkoli drugim. Oziroma drugače, je stanje demokracije v državi na zrelostnem nivoju, ki bi omogočal volilni triumf stranki, kot je Nova Slovenija?

Kaj jih dela drugačne

V čem so pravzaprav krščanski demokrati drugačni od SMC in Pozitivne Slovenije, strank, ki sta dobili zadnje dvoje volitev? Zagotovo bi mnogo manj vašega časa potratil z iskanjem podobnosti, a poskusimo morda zgolj z dvema bistvenima razlikama.

Prva je v tem, da je NSi politična združba ljudi, ki jih povezujejo skupne vrednote, medtem ko sta drugi dve produkt interesov; materialnih, kariernih, kakršnihkoli že.

In drugič, NSi sodi med stranke, grajene iz korenin, od spodaj navzgor, PS in SMC pa ravno obratno – od izpostavljenega voditelja navzdol; kot da bi v naravnem redu rastlina najprej dobila cvet, šele nato pa bi ji zrasli listi, steblo in korenine.

S politološkega stališča zame v Sloveniji obstajajo le tri resne stranke; Socialni demokrati, Slovenska demokratska stranka in Nova Slovenija. Pogojno še Slovenska ljudska stranka, če je ne bi tako hudo zašuštrali. Vse drugo je instant izrodek nezrelostne demokracije, ujetniki katere bomo, dokler bodo na volitvah prosperirali razni politični analfabeti tipa Janković, Cerar ali Šarec.

S tem jim ne odrekam strokovnosti na njihovih področjih, a ena večjih napak, ki smo jo v razvoju naše mlade demokracije storili, je, da smo omalovaževali in depolitizirali politiko. Rečeno drugače, po (kariernih) politikih smo tako dolgo pljuvali, da so ljudje začeli voliti nepolitike ali pa ostajati doma.

A politika je obrt kot vsaka druga in za kvalitetno upravljanje z državo so potrebni karierni politiki, ki skozi dolgoletni politični proces razvijejo veščine svojega posla.

Politika je obrt kot vsaka druga in za kvalitetno upravljanje z državo so potrebni karierni politike, ki skozi dolgoletni politični proces razvijejo veščine svojega posla.

Bi pustili, da vas namesto zdravnika operira poklicni igralec?

Resda včasih z njo nismo zadovoljni, a nezadovoljni smo tudi z otroško srčno kirurgijo v UKC Ljubljana, pa to še ne pomeni, da bomo v njej zdravnike zamenjali s podjetnikom, pravnikom in poklicnim igralcem, ter jim v roke porinili skalpel, naj operirajo naše otroke.

Tako bi morali razmišljati tudi o politiki, če se želimo enkrat za vselej rešiti upravljanja države po principu »operacija uspela, pacient umrl«.

Šele ko bomo državljani volili politike iz strank z vrednotami, tradicijo in kilometrino, bomo naredili pomemben korak v smeri zrele demokracije.

Preživeti obračun ...

A v slovenski politični realnosti se včasih zdi, da to še ne bo kmalu. Zato ne čudijo pomisleki v resnih strankah nad trnovo potjo, ki so si jo zadali ter jih mami instant formula tekmecev, ki čez noč uspejo podvojiti ali potrojiti rezultat, ki si ga sami težko prigarajo na terenu.

NSi denimo že leta svoje mlade člane izobražuje na politični akademiji, kjer pridobivajo potrebna znanja in veščine. Te nadgrajujejo z izkušnjami v politični praksi. Podobno karierne politike vzgajajo tudi v ostalih resnih strankah. Dolgoročno je to edina pot do slovenskega Sebastiana Kurza, ki se ga sedaj tako goreče išče. Če bodo vztrajali na svoji poti, njihov čas še pride.

Res pa ta ne bo napočil že čez nekaj mesecev, ko se bo v najbolj kaotičnih in nepredvidljivih volitvah do sedaj kot v kakšnem obračunu pri O. K. Corralu na življenje in smrt pomerilo teh par resnih strank in okrog deset prostih strelcev, ki si želijo njihovih poslanskih stolčkov.

Verjamem, da bomo po tem velikem čiščenju političnega prostora kanček bližje demokratični zrelosti, ki gre v prid resnim in ne instant političnim projektom. Takrat bo čas za organske spremembe tudi v strankah, kot je NSi. A ne po formuli novih obrazov, temveč po postopku zrele kontinuitete, ki na vrh lahko pripelje le izgrajenega kariernega politika.