Mag. Leon Valenčič: Premier Golob obljublja nemogoče, brez jedrskih in termo elektrarn nas čaka kamena doba

Foto: Matevž Cerar
POSLUŠAJ ČLANEK
Cene elektrike gredo v nebo, premier Robert Golob pa napoveduje, da bo Slovenija draginjo napadla s solarizacijo. A kot opozarja strokovnjak za energetiko mag. Leon Valenčič, za visoke cene ni kriva vojna, ampak zgrešena energetska politika. Sončne celice oz. kot jim pravi sam, »sončnice« pa ne del rešitve, ampak jedro problema.

Z njim smo pregledali situacijo na trgu električne energije in analizirali posamezne vire energije ter preverili scenarije, kaj nas čaka, če bomo nadaljevali energetsko politiko, kot je trenutno zastavljena. Njegove napovedi so še kako resne, že za bližnjo prihodnost.

Premier Robert Golob je prejšnji mesec v intervjuju za Odmeve dejal, da bo srednjeročni odziv na draginjo gradnja sončnih elektrarn. Dostop do teh bi omogočili tretjini slovenskih gospodinjstev, s čimer bi postavili za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih. Je tehnično sploh možno v treh letih solarizirati tretjino slovenskih gospodinjstev?

Nemogoče.

Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike.

Zakaj bi v tem primeru vsi ostali brez elektrike?

Sonce ponoči ne sveti in zima je v naših krajih zato, ker je takrat sončno obsevanje minimalno, približno desetkrat manjše kot na vrhuncu poletja. Omrežje pa potrebuje konstantno napetost, kar pomeni, da morajo biti viri elektrike in poraba usklajeni.

Po principu samooskrbe, kakršnega imamo pri nas, pa bi se pozimi vsi ogrevali z isto elektriko, ki jo poleti proizvajajo, pozimi pa potrebujejo. Fizikalno to ne zdrži. Zato je gradnja sončnih elektrarn enostavno metanje denarja stran.

Če bi se vendarle lotili takšnega projekta, o kakšnem strošku govorimo?

Samo sončni paneli bi stali približno milijardo evrov. En kilovat sončne elektrarne stane približno tisoč evrov, Golob pa govori o tisoč megavatih, torej milijarda. Ampak so samo paneli. Pa ta milijarda ni koristno naložena. Gre za milijardo, ki bi jo vložili v škodo omrežja, saj sončnice poleti proizvajajo viške, s katerimi nimamo kaj početi, in bi morali elektrarne pravzaprav zato stalno ugašati, pozimi in ponoči pa itak ne delajo.

Pa bi bilo mogoče iz teh viškov, ki jih imajo sončne elektrarne poleti ustvarjati denimo vodik, metan ali kakšen drug sintetični plin, ki bi ga potem lahko uporabljali v prometu, ali pa za ustvarjanj elektrike, ko sonce ne sveti?

Leto ima malo manj kot 9.000 ur. Sončna elektrarna deluje približno 1.000 ur v letu, viške pa ustvarja približno 300 ur na leto. Sam proces proizvodnje metana iz elektrike in potem nazaj elektrike iz metana ima približno 80 % izgubo. Če upoštevamo še vse stroške in energijo, da ta sistem deluje, smo že samo pri energijski bilanci v minusu. Že zgolj energetsko je ta rešitev povsem nesmiselna. Predstavljajte pa si, da zgradite in obratujete tovarno, ki deluje samo 300 ur na leto. Ekonomsko, energetsko in ekološko je to povsem nesmiselno.

Včasih smo razumeli, da je elektrika žlahtna oblika energije. Elektriko je vselej treba pridobiti iz nekega drugega vira in to v vsakem trenutku točno toliko, kolikor je v tistem trenutku potrebujemo. Mi pa smo takšni idioti, da bi iz te žlahtne energije delali primerne energente in potem iz njih nazaj elektriko. V tem ni kančka zdrave pameti.

In naj dodam, da bi bil takšen proces pridobivanja elektrike vsaj dvajsetkrat dražji od trenutnega.

Pravite, da so sončne elektrarne škodljive za omrežje. Pa obstaja kakšen primer, ko pa bi jih vendarle bilo smiselno postaviti? V kakšnih pogojih so smiselne?

Takšni primeri skorajda ne obstajajo. Morda bi bilo smiselno v primeru kakšne planinske koče, ki je postavljena daleč od električnega omrežja in deluje samo v poletni sezoni. Ampak to se splača le v primeru, da smo res daleč od električnega omrežja in bi bil priključek nanj predrag.

V tem primeru govorimo o pravi samooskrbi, ki pa se ne izplača nikomur, ki je blizu omrežja. Poleg investicije v sončne panele potrebujete tudi baterije, agregate, …

Kaj točno imate v mislih s pravo samooskrbo, poznamo še kakšno drugačno?

Prava samooskrba je, da nisi priklopljen na omrežje in vso elektriko za lastno porabo proizvajaš sam. Sončna elektrarna ti poleti lahko dela energijo čez dan, z viški, ki jih shraniš v baterijo lahko pokriješ potrebe v nočnem času. Ampak že, če je par dni poleti oblačno, potrebuješ agregat na gorivo, pozimi pa ga potrebuješ v vsakem primeru. Velika cisterna goriva je tako nujno potrebna. Kot rečeno, sončna elektrarna deluje približno 1000 ur na leto, tri četrtine tega časa v poletni polovici leta.

Postavitev sončne elektrarne na streho je z energetskega vidika bolj ali manj brez veze. Ima pa smisel iz finančnega vidika glede na to, kako samooskrbo razumemo v Sloveniji.

Pri nas kdor postavi sončno elektrarno, takrat ko sončnica dela elektriko le to oddaja v omrežje, ko pa ne dela, elektriko iz omrežja prejema. Izravnava se v povprečju sliši super, problem pa je, da mora omrežje enako napetost zagotavljati ves čas, sončna elektrarna pa elektriko pogosto proizvaja takrat, ko je nihče potrebuje, ko pa jo res potrebujemo vsi, pa sonce ne sveti.

Ko v komplet dodamo še toplotno črpalko, ki pride zraven, dobimo uporabnike, ki štiri do petkrat bolj obremenjujejo omrežje kot običajni uporabniki, elektrika pa je zanje praktično zastonj. Do ostalih uporabnikov omrežja to vsekakor ni pravično.

Foto: Peter Merše


Kakšne pa so skupnostne sončne elektrarne, o katerih govori Robert Golob? Pomeni to blok ali vas s poljem baterij in sončnimi paneli na strehi?

Tukaj ni govora o baterijah, zgolj o sončnicah na prej omenjen način parazitiranja na omrežju. Razlika je v tem, da namesto na strehe sončne celice postavimo na degradirana območja. Sicer pa je sistem enako problematičen, sploh pozimi, saj ko sonce ne sveti elektriko odvzema iz omrežja.

Na to idejo o skupnostnih elektrarnah so prišli predvsem zato, ker je naše distribucijsko omrežje prešibko in ni narejeno za proizvodnjo elektrike. Zato se že zdaj pojavljajo omejitve, ko so ljudje, ki bi radi postavili sončno elektrarno na svojo streho, zavrnjeni.

Komu je v interesu tak sistem, ki je škodljiv za omrežje?

Trgovcem je v interesu prodajati sončnice in ker je v celi Evropi to zdaj moderno, ni bilo težko spisati takšne uredbe tudi pri nas.

Kaj pa hranilniki energije. Lahko z njimi premostimo čas, ko obnovljivi viri ne dajejo elektrike?

Pri baterijah lahko govorimo o hrambi elektrike za nekaj minut. Niti ne za ure, kaj šele dneve. Nekoliko bolj smiselne so črpalne elektrarne, kakršno imamo v Avčah. Ampak, da bi se pri slovenski porabi kaj poznalo, bi jih potrebovali nekaj sto. Za pokritje 500 megavatov sončnic, kar je polovica Golobove napovedi, bi potrebovali dvesto takšnih akumulacijskih elektrarn.

Za to nimamo niti dovolj prostora, niti dovolj pretoka v slovenskih vodotokih. Pa če odmislimo, da je že tehnično to nemogoče izvesti, je to tudi nesmiselno. Takšni zalogovniki bi morali delovati na sezonski ravni, saj bi to pomenilo, da jih poleti polnimo in pozimi praznimo. Strošek za izgradnjo elektrarne, ki se enkrat na leto na polni in izprazni je enormen.

Avče temeljijo na tem, da se polnijo in praznijo na dnevni bazi. Letni cikel je neskončno drag. Pri sončnicah pa bi potrebovali sezonsko hrambo. Da ne govorim, da ni niti kapacitet, zmogljivosti in materiala, da bi to lahko dosegli.

Kaj pa drugi obnovljivi viri energije? Koliko svojih potreb lahko pokrijemo z vetrom, biomaso, hidroenergijo?

Z vetrom je pri nas revščina. Poleg tega niti vetrnice, niti sončnice ne nadomestijo niti ene resne elektrarne, torej termo ali jedrske, saj morajo te še vedno delati elektriko, ko sonce ne sije in veter ne piha. Poleg tega, da jih ne nadomestijo, jih še silijo v manj optimalno delovanje, zaradi česar so manj ekonomične in povzročajo večje izpuste. Glede na to je sončnice in vetrnice nesmiselno postavljati.

Perverzija biomase, torej kurjenja biogoriv je to, da kurimo hrano. V teh primerih večinoma ne gre za odpadke, ampak za hrano, pšenico, koruzo, … Ob tem da dve milijardi ljudi skoraj strada, še štiri pa tudi ne jedo najbolje, je kurjenje hrane v bioplinarnah etično nesprejemljivo. Hidroenergija pa je smiselna, ampak je pri nas že izkoriščena približno v 90 %.

Foto: Matevž Cerar


Pa bi bilo morda vsaj z ekološkega vidika smiselno, da vsaj del leta , ko so na voljo, proizvodnjo pokrijemo z obnovljivimi viri, v preostalem času pa denimo še naprej uporabljamo klasične, oz. kot jim pravite, resne elektrarne?

Sončnice pokrijejo 10 % leta, vetrnice približno 20 %, ampak to skupaj ni niti 30 %, ker se del tega časa prekriva. Pa že pri tem govorimo o skupni proizvodnji energije, kar je absurdno, ker je treba energijo zagotavljati takrat, ko jo v omrežju potrebujemo, ti viri pa nikoli niso stalni in prilagodljivi. Prav tako je iluzija, da se veter in sonce dopolnjujeta. Ko nastopi temno zatišje, torej čas brez sonca in brez vetra, nimaš elektrike, če nimaš resnih elektrarn.

S tem, ko rečem, da če nimamo resnih elektrarn, nimamo elektrike mislim resno, saj ko se sesuje sistem, se ne postavi kar tako nazaj. Pa tudi sicer je gradnja elektrarn samo za nekaj mesecev, ko nimaš elektrike iz obnovljivih virov, povsem nerentabilna.

V zvezi s tem bi omenil še dodaten absurd te politike ki nas sili še v električno ogrevanje, kamor spadajo tudi toplotne črpalke. To pomeni dodatno ogromno povečanje porabe v treh zimskih mesecih. Samo zaradi tega bi potrebovali  nekaj elektrarn, ki bi delale samo v zimskih mesecih.

Še premogovne elektrarne se ne splača postaviti samo za tri mesece, kaj šele jedrske.
Dodaten absurd politike, ki nas sili v električno ogrevanje, je, da to pomeni dodatno ogromno povečanje porabe v treh zimskih mesecih. Samo zaradi tega bi potrebovali  nekaj elektrarn, ki bi delale samo v zimskih mesecih.

Hidroenergija je po vaši oceni že 90 % izkoriščena pri nas. Kaj pa ideje o majhnih elektrarnah, kot nekakšnih mlinih, ali žagah na manjših vodotokih?

Te ideje so zamrle že pred več kot tridesetimi leti. Male hidroelektrarne niso koristne, ker nimajo akumulacije. Za proizvodnjo elektrike potrebuješ akumulacijsko jezero, da vodo skozi turbino spuščaš takrat, ko elektriko potrebuješ. Poleg tega da nimajo perspektive, pa so tudi ekološko sporne in jih imamo v Sloveniji v resnici že dovolj.

Geotermalna energija je vir, ki še ni zelo izkoriščen. Koliko je v tem potenciala?

Geotermalna energija je uporabna za ogrevanje vode, za proizvodnjo elektrike pa ne. Za ustvarjanje elektrike potrebujete zelo visoke temperature, ki jih naša geotermalna voda ne dosega. Tako bi morali dodajati ogromno goriva, poleg tega pa so vrtine tudi zelo drage.

Kaj nam torej preostane, če želimo doseči podnebne cilje razogljičenja in ne ostati brez elektrike?

Slovenija bi, če bi se res želela razogljičiti, potrebovala štiri fleksibilne jedrske elektrarne in to v naslednjih tridesetih letih. Pri tem moram poudariti, da ekonomika jedrske elektrarne temelji na tem, da deluje čim bolj enakomerno skozi vse leto. Za ogrevanje na elektriko, ki traja tri mesece na leto in kompenziranje nihanj sončnic, jedrska elektrarna ni primerna.

Vsi bi radi elektriko za te konice uvažali. Ampak pri tem se je treba zavedati, da že zdaj na trgu z elektriko vlada pomanjkanje. Za to pomanjkanje ni kriv Putin, saj se je začelo že prejšnjo pomlad. Zato pa so cene elektrike takrat začele naraščati in so zdaj takšne kot so.

Francija, ki je veljala za izvoznico elektrike, je zadnje leto neto uvoznica. V tem času so uvozili za okrog osem tisoč megavatov elektrike, kar pomeni porabo štirih do petih Slovenij.

Foto: Peter Merše


Kaj pa je povzročilo to pomanjkanje prav v tem zadnjem času?

V Franciji so imeli so nekaj težav s svojimi nuklearkami, ki so tudi že vse stare vsaj trideset let.

Pomanjkanje je nastalo zaradi zablojene politike. Ta prepoveduje gradnjo resnih elektrarn in celo predpisuje njihovo zaprtje. Po vsej Evropi ugašamo premogovne in jedrske elektrarne ter gradimo sončnice, ki elektrarne sploh niso. Istočasno pa bi radi elektrificirali vse, od prometa do ogrevanja, pa še sintetična goriva bi proizvajali zraven. Vse brez resnih elektrarn. O takšnih absurdih govorimo. Težko razumem, da smo takšni idioti, ljudje pa temu še ploskajo.
Po vsej Evropi ugašamo premogovne in jedrske elektrarne ter gradimo sončnice, ki elektrarne sploh niso. Istočasno pa bi radi elektrificirali vse, od prometa do ogrevanja, pa še sintetična goriva bi proizvajali zraven. Vse brez resnih elektrarn.

Jedrski elektrarna Krško življenjska doba poteče leta 2023, podaljšamo jo lahko do leta 2043. Bi se kljub temu, glede na izkušnje, že danes morali lotiti gradnje nove, da bi jo takrat lahko začeli uporabljati?

V resnici s tem že kruto zamujamo. Eno bi morali že imeti pripravljeno. Pri tem ena sploh ne reši našega problema. Kot rečeno, če z razogljičenjem mislimo resno, bi morali do zaprtja obstoječe v Krškem imeti zgrajene štiri nove, vsakih pet, šest let eno novo. Pri tem nam dejstvo, da bi morale biti fleksibilne, pokvari ekonomiko teh elektrarn. Konkretno že zamujamo.

Ampak že za gradnjo ene bi morali investirati približno 10 milijard evrov, kolikor so trenutne ocene. Si to sploh lahko privoščimo, kaj šele štiri?

Težko. Cena se giblje med 5 in 10 milijard evrov na blok. Ampak tudi, če jih zgradimo po ceni 10 milijard na blok, bo to še vedno ceneje kot če gradimo sončnice in vetrnice. In za razliko od teh bo elektrika iz nuklearke vsaj uporabna. To ni hec. Evropo bo igranje s sončnicami stalo več kot prva in druga svetovna vojna skupaj.

Problem je, ker bo elektrike zmanjkalo in je ne bo mogoče dobiti niti iz uvoza. Mi pa se pogovarjamo o referendumu o nuklearki. Edino smiselno vprašanje tukaj je, ali ljudje želijo elektriko po pametni ceni, ali pa bi bili rajši brez. Pri tem še aktualni, ki se ji izteče življenjska doba prihodnje leto, le te še nismo podaljšali.

Če pa ne mislimo resno z razogljičenjem, potem pa lahko postavimo še štiri ali pet elektrarn na premog. Premog je tako in tako gorivo prihodnosti.

Brez enih ali drugih pa nas čaka kamena doba. Ne srednji vek, ampak kamena doba.

Zakaj je bilo pred štiridesetimi leti možno ugodno postaviti jedrsko elektrarno, danes pa so tako nerentabilno drage?

Tehnologija se je razvila pred približno petdesetimi leti in potem so postavili večino reaktorjev, ki danes delujejo v Evropi. Prvi cikel elektrarn so zgradili, ponekod so ocenili, da ne potrebujejo novih, drugod so se jedrski energiji odpovedali in ta industrija je enostavno propadla. S tem pa se je izgubilo tudi znanje.

Prav zato imajo na Finskem in v Franciji težave pri gradnji dveh elektrarn, ki sta trenutno v gradnji. Ne znajo ju dokončati, ker tega znanja in ljudi, ki so ga imeli, ni več. Trenutno samo Rusi in Kitajci še znajo zgraditi reaktor za pametno ceno. Madžari zdaj gradijo z Rusi, Britanci pa s Kitajci. Evropa in ZDA pa sta to znanje uničili.

Foto: Matevž Cerar


Pa se kaj dela na tem, da bi ga pridobili nazaj?

Na Finskem in v Franciji se trudijo, pa ne znajo končati. Že več kot deset let popravljajo, pa še vedno ni vse v redu. Zato tudi govorimo o tako astronomskih cenah. Ampak ob vseh srhljivih cenah so te še vedno nižje od gradnje vetrnic in sončnic.



V drugem delu intervjuja o tem koliko rezerv imamo še pri varčevanju, kaj nas čaka na področju ogrevanja in prometa ter kaj se utegne zgoditi, če bi elektrike dejansko zmanjkalo in bi evropsko omrežje odpovedalo. Preberite:

Rudarjenje surovin za izdelavo sončnih celic je zelo umazano, pa tudi ogljični odtis ni zanemarljiv

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01