Luka Debeljak, nekdanji vojaški specialec: Cilj so šibki, vodljivi ljudje in brisanje identitete naroda

Intervju: Luka Debeljak, nekdanji vojaški specialec, inštruktor streljanja, kovač nožev

Luka Debeljak je pritegnil pozornost širše javnosti, ker bo konec avgusta vodil tabor Katoliške mladine, poimenovan »katoliški vikend vojaških veščin«. Zavrača podtikanje, da gre za promocijo nasilja, agresije. Na tečajih, taborih uči ljudi o pomenu discipline, reda, samokontrole, zavedanja okolice, sodelovanja. Po mnenju Debeljaka je za pomehkuženjem ljudi interes, saj so takšni tudi lažje vodljivi in dobri potrošniki. Opozarja, da gre pri nezakonitem priseljevanju v Evropo za ljudi, katerih namen ni integracija, ampak načrtna invazija in uničenje naše kulture, identitete.

Pred kratkim je razburjenje dela javnosti sprožila ideja zavoda Katoliška mladina, ki konec avgusta načrtuje vikend vojaških veščin. Kot vodja tabora ste zavrnili podtikanja, da gre za mešanje vere in orožja, za nasilje, agresijo. Opozarjate, da bo šlo za veliko več kot za vojaške veščine, pa še pri tem bodo le airsoft replike orožja, ki so za zabavo. Vas je tak histerični odziv dela medijev in javnosti presenetil?

Zelo, tega nisem pričakoval. Gre za poletni tabor, katerega primarni namen je kvalitetno zabavno preživljanje prostega časa oziroma počitnic. Možnosti je bilo več: lahko gremo v naravo, v gozd, tam kampiramo, učimo se preživetja, orientacije. Za prvič sem se odločil, da bi se v okolici Ljubljane zabavali z airsoft puškami, pištolami, ki so replike orožja, vendar nenevarne in namenjene zabavi. Učili se bodo tudi streljanja na tarče. Vsakemu do zdaj je bilo po mojih izkušnjah to dobra zabava, to je v nas. Pripravljam sicer tudi teambuildinge, kjer sodelavci skupaj jedo, spijo, se družijo …

Omenjeni napadi na družbenih omrežjih in v delu medijev so bili zame negativno presenečenje. Zakaj uničujejo eno pozitivno zadevo? Ne gre za noben ekstremizem.

Kaj to pove o trenutni slovenski družbi? Nekateri so zavod Katoliška mladina primerjali celo z milico verskih skrajnežev.

Določena politična oziroma svetovnonazorska opcija to takoj izkoristi za promocijo sebe ali provokacijo koga drugega. Morda se to dogaja tudi zaradi prihajajočih državnozborskih volitev. Ljudje, ki dajejo ocene o nekih skrajnežih, pogosto sploh niso verni in ne vedo, za kaj gre. Imajo napačne predstave, napačne informacije. Poznam ljudi iz Katoliške mladine. So mladi, a v več stvareh so mi vzor, imajo visoke moralne standarde. Vero skušajo predstaviti mladini, organizirajo tudi Stično mladih, kamor pride več tisoč ljudi. Imajo veliko dogodkov na področju duhovnosti. Tokrat smo se prvič dogovorili za učenje veščin, kar jim bo tudi zabavno. Skupaj bo na taboru sodelovalo 14 ljudi. Obtožbe, ki ste jih omenili, so absurdne.

Poznam ljudi iz Katoliške mladine. So mladi, a v več stvareh so mi vzor, imajo visoke moralne standarde.

Zdi se mi, da sta tak buren odziv sprožili dve združeni stvari, ki motita del slovenskih levičarjev. Katoliška cerkev oziroma vera in vojska oziroma vojaške veščine. Kako bi odgovorili na opazko v zvezi s tem, da krščanstvo uči ljubezen in ne nasilja?

Naj omenim, da Slovenska vojska s tem taborom nima nič. Ljudje iščejo možnost doživetja nekoliko drugačnega načina življenja, veščin, dejavnosti. Všeč jim je, zanimivo, nekaj novega. V Sloveniji sem eden redkih, ki se ukvarja s tem. A namen ni nasilje, pač pa druženja, zabava, učenje. Ne vem, kaj je narobe z airsoft orožjem, ogromno ljudi ga je preizkusilo, pa zato niso nič bolj agresivni, samo zabava in fizična aktivnost je. Sicer pa na svojih tečajih, taborih učim ljudi o pomenu discipline, reda, samokontrole, zavedanja okolice. Sploh pa sodelovanja, saj imeti več ljudi skupaj ni enostavno. Mnoge razlike so med njimi, izkaže se, kdo ima voditeljske sposobnosti in kdo druge kvalitete. Zraven je tudi duhovnik. Kdor ima kakšne težave, vprašanja, se lahko pogovori z njim. Seveda ni nobene ovire, da se tabora ne bi udeležil kdo, ki niti ni veren. Res se sprašujem, kaj je narobe z družbo, ki problematizira, če je nekdo močan v duši in v telesu. Zakaj je to težava? Idealno je, če imaš glavo na mestu, dušo, vrednote in fizično sposobnost. Zakaj bi morali biti šibki? Mar želijo, da smo vsi mehkužci, ki se ne znajo postaviti zase?

Šestnajst let ste bili v Slovenski vojski, pripadnik Enote za specialno delovanje (ESD). Kakšna je njena funkcija?

Večina vojsk po svetu ima specialne enote za bolj kompleksne, težje naloge. Potrebuješ bolj usposobljene, izurjene ljudi, motivirane in pripravljene iti čez težje zadeve kot večina ostalih. V času miru takšne enote pogosto usposabljajo druge za tovrstno delovanje. Na primer v sklopu zveze Nato. Specialna enota je tako usposobljena, da lahko na primer 12 ljudi stori na terenu več kot nekaj sto »navadnih« vojakov. Zato je tako koristna. Glavni namen teh enot, na primer ameriških zelenih baretk, je, da gredo v določeno državo, organizirajo upor zoper kakšno nedemokratično vlado. Postaviš tabor, stvari organiziraš, izuriš domače ljudi. Namen ni v vsiljevanje nekih režimov v določenih državah, pač pa pomoč tamkajšnjim ljudem, da gredo svobodno po svoji poti. Tudi naloga slovenske vojaške specialne enote je bila takšna: na primer v Maliju smo usposabljali malijsko vojsko za boj zoper islamistične teroriste. Enako v Afganistanu: usposabljali smo njihove sile in z njimi tudi sodelovali pri nalogah zoper skrajneže, talibane, upornike. Mi smo imeli predvsem vlogo mentorja, jim pomagali. Včasih je prišlo tudi do streljanja ob zajetju kakšnih terorističnih skupin.

S kom iz drugih držav zveze Nato ste sodelovali slovenski specialci?

Z Američani. Naša enota je štela 12 ljudi, enako tudi ameriška. Poleg tega je bila še večja enota afganistanske vojske, s katero smo delali.

So izkušnje dela z ameriškimi vojaki dobre?

Odlične. Kot ljudje so mi zelo všeč. Patrioti, odprti, gostoljubni. V sebi imajo nepopustljivost, odločnost doseči cilj. Čuti se tudi, da imajo za sabo podporo cele države, doma jih zelo cenijo. Super smo se ujeli. Že pred misijo smo se usposabljali z njimi. Kulturnih razlik ni bilo veliko. V mladih letih smo tako ali tako na internetu spremljali, kako se nekje po svetu bojujejo ameriški specialci, tedaj so nam bili vzor. Vsekakor pa smo jih tudi Slovenci impresionirali. Niso si mislili, da ima majhna država, za katero prej niso niti slišali, tako profesionalno izurjene vojake. Pa tudi enako smo se z njimi znali poveseliti, narediti kakšno bedarijo v prostem času. Videti je bilo, da je pri obojih interes za nadaljnje sodelovanje. Ameriška vojska bi nas z veseljem povabila še na kakšne misije, toda slovenska politika ima povsem drug vidik. Češ, bog ne daj, da bi se šli slovenski vojaki kam izpostavljat, da se nekomu kaj zgodi … Mnogi v slovenski politiki niti ne vedo, ali so naši zavezniki ZDA ali Rusija.

Zakaj ste zapustili vojsko?

Presedala mi je rutina. Nič novega se ni dogajalo, ne moreš se razvijati, čeprav imaš ideje. Ne dobiš možnosti. Ogromno ljudi gre iz vojske ravno zato, ker je tako birokratska. Vodilni ljudje 'nimajo jajc'. Bojijo se sprememb, strah jih je za njihove položaje. Vojska bi morala delovati čisto drugače. Ni težava v vojakih, ampak v vodilnih. V življenju sem iskal višje cilje, odprl sem se za vero, to mi je manjkalo. Zdaj mi je Sveto pismo kot učbenik, s krščansko vero postajam boljša oseba. Tudi v življenju mi je lažje pri premagovanju preizkušenj.

Ljudje odhajajo iz Slovenske vojske, ker je tako birokratska. Vodilni 'nimajo jajc'. Bojijo se sprememb, strah jih je za njihove položaje.

Kaj vam je dala izkušnja specialca, kar bi radi prenesli predvsem na mlade?

Težko je to neposredno prenesti na večino ljudi. Za doseganje te ravni je potrebnega ogromno truda, odrekanja. V glavi moraš biti zelo trden, psihično močen. Prioriteta, s čimer bi se pa moral ukvarjati vsak, je šport. Vse stvari v življenju so lažje, če treniraš svoje telo. Nujne so tudi jasne vrednote: lojalnost, pogum, čast, dostojanstvo. V sodobni družbi lahko s svojim obnašanjem zelo hitro izgubiš dostojanstvo. Izpostavljamo se po socialnih omrežjih, dekleta na družbenih omrežjih lahko brez težav svoje telo prodajajo že pri 16 letih starosti. Kje je tu dostojanstvo? Tvoje telo je vse, kar imaš, je svetinja. Pomembne so tradicionalne vrednote, ki so nas pripeljale do sedanje stopnje razvoja, standarda. Trud, odrekanje, spoštovanje. Da se znaš prilagoditi. Vse to skušam učiti ljudi na tečajih. Zelo velik učinek ima tudi moje nastopanje, govorjenje, obnašanje. Ne moreš širiti vrednot, če jih sam ne živiš. V življenju sem dosegel marsikaj, a sem še vedno ponižen. Tudi ponižnosti nam manjka. Vsakemu se skušam približati, mu dati svoj maksimum pozornosti.

Na tečajih si želim dati še večji poudarek na učenju prve pomoči. Organiziram skupino nekaj ljudi, ki so res strokovni na svojih področjih. Samo še program moramo izdelati. Zakaj prva pomoč? Na primer, sredi Ljubljane se nekomu nekaj zgodi, nesreča, napad, slabost. Niti eden ne priskoči na pomoč, vsi primejo telefone in snemajo. Kje so pravi moški? Včasih so, ko sta se dva stepla, vmes stopili trije dedci in ju zagrabili. Ko nekdo napade žensko, ji nihče ne stopi v bran. Ne želim si takšne družbe. Potrebujemo odločne, močne ljudi, telesno in duhovno, ki bodo ob kriznih situacijah znali ukrepati. Tudi tvegati svoje zdravje za pomoč drugemu. Včasih smo to še imeli.

Kje so pravi moški? Ko nekdo napade žensko, ji nihče ne stopi v bran. Ne želim si takšne družbe.

Poudarek dajete tudi situacijskemu zavedanju. Za kaj gre pri tem?

Posebej v sedanjih časih je to pomembno. Ogromno ljudi sploh ne spremlja svoje okolice, ne zaveda se stvari okoli sebe. Buljijo v telefone, imajo slušalke v ušesih. Treba je spremljati, kaj se dogaja okoli tebe, znati brati telesno govorico drugih. Od tega se lahko ogromno naučiš o nekom. Kakšen je, kaj se mu v življenju dogaja, ali ima morda slabe namene. Vidiš, kdo bi lahko bil agresiven, koga nekaj na tebi moti. Zdaj je na primer v Sloveniji veliko ilegalnih migrantov. Prihajajo iz okolij, povsem drugačnih od naših, bolj nasilnih. Kako vemo, da so brez slabih namenov, saj so že v državo prišli nezakonito? Ko grem v Ljubljano, vidim vse več ljudi, ki dajejo od sebe neko negativno energijo. Čutim njihovo praznino. Ni sreče, nasmeha, pozitivnosti. Sem občutljiv na to. Če si tradicionalist, lahko zelo hitro nekje izstopaš, jim ne ustrezaš. V našem glavnem mestu se počutim vse bolj tujec. Vse redkeje slišim slovensko besedo. Tudi od ljudi, ki delajo s strankami. Če rečeš, da te to moti, si za nekatere takoj rasist, nacionalist. Težava je, da se mnogi ne želijo naučiti našega jezika. Kdor se niti jezika ne želi naučiti, gotovo ni pripravljen na integracijo. Zavrača našo kulturo.

Ogromno ljudi sploh ne spremlja svoje okolice, ne zaveda se stvari okoli sebe. Buljijo v telefone, imajo slušalke v ušesih.

V naši družbi vojakom ne dajemo prave veljave, čeprav gre za časten in težek poklic. Profesionalni vojaki bodo prvi branili domovino, če bo prišlo do agresije. Je po vašem mnenju za takšnim odnosom do Slovenske vojske agenda razvrednotenja države, naroda, identitete?

Vojska in policija sta organizaciji, preko katerih se posredno soočajo politične stranke, kar je vedno slabo. To nenehno vidimo. Žal se to počne tudi v drugih velikih sistemih, na primer v zdravstvu. Zato se skoraj nič ne spremeni. Vse se ustavi v boju levo – desno. Nekomu je v interesu, da ljudje niso povezani z vojsko. Menijo, da če do povezanosti pride, ne morejo zlorabiti vojske za svoje cilje. Vidim, da je velika večina poročanja o vojski v medijih negativnega, češ da so vojaki nesposobni, da je vojska potrata denarja, veliko je govora zoper zvezo Nato. Ljudje si tako o naši vojski ustvarijo slabo mnenje ali se iz nje celo norčujejo.

Ključni so mediji. Ti odločajo, katera stranka bo zmagala na volitvah, ali se bo kupilo nekaj za vojsko, ali se šlo recimo v kakšno drugo večjo investicijo ali ne … Imajo to moč. Ne vem, zakaj se v javnosti toliko govori, kaj vojska kupuje, ali to sploh potrebujemo, zakaj potrebujemo. O tem odločajo vojaški strokovnjaki. Če imamo vojsko, mora biti dobro opremljena in oborožena; o tem ne more odločati javnost. V širši javnosti je tudi premalo zavedanja, da je velika večina pripadnikov Slovenske vojske zelo dobrih ljudi, profesionalnih, domoljubnih, sposobnih. Problem je vodilni kader. Na vrhu se obračajo po vetru politike, ne upajo si odločno zastopati interesov vojske, delovati izključno profesionalno.

Po raziskavi o vrednotah mladih v Sloveniji, starih od 18 do 26 let, je kar 43 odstotkov anketirancev odgovorilo, da bi v primeru oborožene agresije na našo državo le-to zapustilo. 30 odstotkov bi jo branilo z orožjem, 18 odstotkov bi se upiralo na kakšen drug način. Zavest o dolžnosti branjenja domovine se očitno izgublja.

Ne vem, zakaj ljudje ne opazijo vzorca, ki se nam dogaja. Opisano je logična posledica, kako se je naša družba oblikovala posebej v zadnjih 20 letih. Padajo standardi v šolah, disciplina. Učitelji oziroma učiteljice nimajo več nobene avtoritete. Tam se začne. Domača vzgoja gre v smeri pomehkuženosti. Vse je pretežko. Nenehno se govori o pravicah, ne pa o dolžnostih. Logično je, da tu zmanjka prostora za domoljubje in zavest o potrebi po branjenju domovine, če je to treba. Hkrati nas zasipajo z multikulturnimi ideali. Medtem izgubljamo svojo nacionalno zavest in kulturo. Meje imamo prepustne, v državo nam vstopa na tisoče ilegalnih migrantov, za katere ne vemo, kdo so. Varnost se zmanjšuje. V zadnjih 20 letih se je šlo v vse večjo šibkost ljudi, vse manj se poudarjajo domoljubje, vrednote. Če bi naredili takšno raziskavo pred 30 leti, bi bili rezultati drugačni. Cilj je, da so ljudje čim bolj šibki, vodljivi, da ne razmišljajo s svojo glavo; in da se zabriše identiteta naroda, da nastane nek miks različnih etničnih skupnosti, ras. Gmota potrošnikov, ki jo lahko nadzoruješ. To se dogaja po vsem zahodnem svetu. Del te zgodbe o odsotnosti pripravljenosti z orožjem braniti domovino je tudi feminizem. Ta je iz faze boja za pravice žensk prešel v fazo splošnega problematiziranja moških, odvzemanja njihove vloge.

Težava je tudi, ker je vse manj ljudi, ki bi sploh znali z orožjem braniti Slovenijo. Ste za ponovno uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja, kar že ima vrsta evropskih držav. Zakaj je to pri nas tabu?

Mislim, da bi ponovno obvezno vojaško usposabljanje prineslo samo pozitivne stvari. Ljudje se naučijo veščin, reda, sodelovanja, življenja v skupnosti, discipline. Sem za uvedbo takšnega sistema. Lahko bi tudi omogočili možnost izbire. Na primer, kdor ne želi v vojsko, bi šel pomagat v kakšno zdravstveno ustanovo, dom starejših občanov. Mladi morajo spoznati, da vse stvari niso idealne, da se je treba za stvari tudi potruditi, potrpeti. Če bi to trajalo nekaj mesecev, ni nič slabega. Verjamem, da bi se skozi to usposabljanje tudi več ljudi odločilo za vstop v profesionalno vojsko.

Živimo v naši državi in nasploh na Zahodu v mehurčku udobja?

Gotovo. Vidimo, koliko slabega se dogaja po svetu, pojavlja se mnogo varnostnih groženj na globalni ravni. Poleg vojn v Ukrajini in v Gazi je veliko konfliktov v Afriki, Kitajska po tihem nezadržno širi svoj vpliv, nam bližnji Balkan ostaja nemiren. Mi medtem živimo v mavričnem pacifističnem svetu. Žal iz javnih medijev ne izveš skoraj ničesar ključnega, veliko pa iz podkastov, kjer nastopajo mnogi strokovnjaki z različnih področij. Nasploh največji mediji oblikujejo razmišljanje in obnašanje večine ljudi. Težko je nekomu v njegovem malem mehurčku predstaviti drugačno sliko. Poleg tega mladi nimajo pravih vzornikov. Razni vplivneži in vplivnice na družbenih omrežjih to gotovo niso, prav tako jih več ne ponuja filmska industrija. Ta promovira pomehkuženi tip moških. V ZDA se v delu medijev dogaja celo prava gonja zoper belce.

Soočeni smo s pohodom agresivnega feminizma, ideologije enakosti spolov in promoviranjem LGBTIQ+. Uvaja se oplojevanje samskih in lezbičnih žensk, s čimer otrokom vnaprej jemljejo funkcionalnega očeta. Spol se prikazuje kot stvar izbire. Kako se zoperstaviti vsemu temu?

Sam delam zoper to na svoj način, tudi preko vrednot, ki jih zastopam ter razglašam. Moški je moški, imamo drugačne lastnosti od žensk. Poznam zelo veliko žensk, ki so jim te stvari jasne, a manjka znanih ljudi, športnikov, javnih oseb, ki bi povzdignile glas. Po drugi strani je logično, da si ne upajo. Bili bi napadeni, morda bi izgubili financiranje, si nakopali maščevanje. Večina znanih ljudi, ki razmišlja drugače od prevladujoče ideologije, se samocenzurira, da si ne bi škodili. Sam pa sem si rekel, da ne bom tiho, niti če se mi zato zaprejo kakšna vrata. Delal bom, kar je prav. Na koncu imam na tem svetu le čas, ki mi je namenjen, in preživel ga bom pokončno. Če bi na volitvah zmagala kakšna stranka, ki zagovarja podobne vrednote, dobro, toda potem bi pričakoval, da bo tudi konkretno nekaj storila v tej smeri. Ne pa, da se samo govori. Razumem pa, da se kaj ne izpelje tudi zaradi vpliva iz Bruslja in denarnih tokov.

Na tem svetu imam le čas, ki mi je namenjen, in preživel ga bom pokončno.

Na vojaških misijah v tujini ste bili skupaj okoli tri leta. Kosovo, Mali, Afganistan. Spoznali ste razmišljanje ljudi v muslimanskih državah s povsem drugimi vrednotami, kot so pri nas. Kako tam gledajo na Evropo?

Predstavo imajo, da se tu cedita med in mleko. Da se za dobro življenje ni treba potruditi, delati, da so ti stvari kar dane. Domačini v Afriki in Afganistanu, s katerimi sem bil v stiku, se z globalnimi razmerami kaj dosti ne ukvarjajo, saj niti nimajo veliko informacij. Želijo si živeti v miru, na način, kot živijo že stoletja. Za nas nepredstavljivo, a zanje »normalno«. Poskus vsiljevanja našega sistema njim je nesmiseln.

Toda ko ljudje z miselnostjo iz sveta, neprimerljivega z našim, nezakonito vdirajo v Evropo, to postane težava tudi za nas.

Večina se jih ne bo integrirala, ustvarjajo se geta, to je vidno po vsej zahodni Evropi. Večina ni prišla v Evropo z namenom integracije, dela, sprejetja naših pravil, načina življenja. Imam občutek, kot da si želijo uničenja našega sistema in narediti stvari podobne, kot so v njihovih državah. To ne velja za vse, za veliko večino pa. Zdi se, kot da gre za prevzem, postopno zasedanje Evrope, naše krščanske kulture. Policija pri nas, pa tudi v drugih evropskih državah, prikriva etnično pripadnost storilcev kaznivih dejanj, čeprav vemo, da jih ljudje, ki izvirajo od drugod, storijo daleč nadpovprečno. To prikrivajo tudi mediji. Dogaja se nam načrtna invazija na Evropo, za uničenje naše kulture gre. To dovoljujejo evropski politiki po skoraj vseh državah. Evropa nima več avtoritet med politiki. Nemčija bi morala biti kot najmočnejša država prva pri zagovarjanju evropskih krščanskih vrednot, a se to ne dogaja. Sploh ni pravih voditeljev. Pojavljajo se osebki, ki služijo globalnim vodjem. Vlogo zastopanja evropskih vrednot je prevzela Poljska, ki ima tudi najmočnejšo vojsko v Evropi. Močnejšo od Nemčije in Francije. Poudariti velja, da je vojaška moč Evrope zelo šibka. Zdaj vidimo na podlagi vojne v Ukrajini: še s tako naprednimi vojaškimi sistemi ne moreš zmagati v vojni, če nimaš skladišč, polnih granat, streliva, orožja. Veliko orožja gre v Ukrajino, nam pa ga zmanjkuje. Na drugi strani se Kitajska hitro oborožuje ter po tiho z denarjem in tehnologijo prevzema svet. O tem se skoraj nič ne govori v medijih.

Vlogo zastopanja evropskih vrednot je prevzela Poljska, ki ima tudi najmočnejšo vojsko v Evropi.

Ste inštruktor streljanja in kovač nožev. Kakšna je struktura ljudi, ki jih učite streljati, in kaj je njihov glavni motiv?

Ljudje, ki imajo orožni list za nabavo in posest orožja, lahko pridejo k meni na tečaj streljanja. So v strelskih društvih, gre za športno streljanje. Učim jih varnega rokovanja z orožjem, ki ga imajo potem za rekreacijo ali tudi za tekmovanja. Moje stranke so vseh starosti, precej je tudi žensk. Slednje imajo boljši fokus od moških, pri njih je ego manj prisoten, so bolj učljive. Delam tudi z airsoft replikami orožja. To lahko preizkusi vsak, ni nevarno, vsak lahko take replike kupi v trgovini. Glede nožev: izdelujem taktične nože, ki jih lahko uporabljajo lovci, ljudje, ki jih potrebujejo za preživetje v naravi, ribiči … Nekdo pa si omisli tak nož tudi, ker je »kul«, čeprav bo z njim rezal le poli salamo.

Ste si v letošnjem poletju že vzeli dopust? Za vas najbrž to ni ležanje na plaži?

Že več let nisem imel pravega dopusta. Niti letos ne bo šlo. Veliko me kličejo na tabore za mlade. Šole, župnije, razne organizacije me vabijo, da jim predajam svoje izkušnje.

(D213: 16-20)