Lojze Peterle: Levica straši s hudičem, ker je nova vlada posegla v leta utečen finančni in kadrovski sistem. (2. del)

V drugem delu intervjuja z osamosvojitvenim predsednikom vlade Lojzetom Peterletom smo med drugim spregovorili o "grožnji avtoritarnosti" v Sloveniji, na Madžarskem in Poljskem, kompasu slovenske zunanje politike, viziji slovenske prihodnosti in retrospektivi Petrletove prehojene 30-letne politične poti.

V opozicijskih vrstah in marsikaterem mediju se širi strah, da Slovenija spreminja v neko avtokratsko družbo, kjer si oblast, oziroma vodilna stranka, skuša podrediti vse družbene podsisteme, kjer se kratijo človekove svoboščine, uničuje nevladne organizacije in kulturo, omejuje medije itd. Kako vi gledate na tovrstne očitke?

Strah se širi, ker ga sistematično širijo. Zame to ni nič novega, ker sem podoben napad 1991/1992 doživel na lastni koži. V SDZ so v “strateškem krogu”  kmalu po osamosvojitvi začeli govoriti o nevarnosti desnega avtoritarizma (Bučar - Ujetniki preteklosti). Iz iste stranke je priletela poleti 1991 za SKD (Peterleta) oznaka neoklerikalizma, pa tudi poziv “Ustavimo desnico.” Mandatarski virus znotraj Demosa se je začel, čim je bilo gotovo, da nas bo priznala Evropska skupnost. So pa z nezaupnicami formalno počakali do priznanja. Mandatarski kandidat iz SDZ je zbiral podporo že januarja 1992. Naj se spomnimo, da sem vodil koalicijo šestih strank in da je imela SKD 13 %. Kakšna grožnja za demokracijo!?

Nekaj podobnega se dogaja Janši, ki je pomagal podirati resnični totalitarizem. Izmislek o avtoritarnosti služi samo želji po ponovnem prevzemu oblasti. Levica straši s hudičem, ker je nova vlada izvedla nekaj sprememb, posegla v leta utečen finačni in kadrovski sistem. Poskrbela je za nekaj novih obrazov, ampak v tem primeru geslo o novih obrazih očitno ne deluje. Nova vlada ima pravico do sprememb. Janševa vlada  je malce posegla v strukturo moči, tudi v bližnjo okolico državnega korita. Zato ne bo konec sveta.

V Ameriki se ob menjavi predsednika zamenja okrog 10.000 ljudi. Pri nas je pa tako, da če menja “desnica”,  gre za politični pritisk, če pa menjajo “zdrave sile” je to demokratično, predvsem pa profesionalno. Tako je bilo že leta 1990.

Kaj pa vaša stranka, NSi, kako vidite njeno vlogo v vladi, delo njenih ministrov? Od kod po vaše razlika med tem, da jih javnost na lestvicah priljubljenosti politikov uvršča tik pod vrh, stranka pa se ne more odlepiti od svojih sedem odstotkov volilne podpore?

Na to vprašanje mora najti odgovor vodstvo stranke. Ministri so zastavili delo odgovorno in ambiciozno v vseh resorjih. Prispevali so k premiku Slovenije v novo razvojno dinamiko, tudi tam, kjer so zadeve dolgo stale.

Zgodovina politike, tudi SKD, kaže, da dobri resorski rezultati sami ne vodijo nujno v dober volilni rezultat. Imeli smo več let resor za infrastrukturo, poskrbeli za izgradnjo največ avtocest, telefonije in vodovodov do takrat, pa nas na naslednjih volitvah ljudje niso podprli na podlagi tega, kar smo naredili, ampak na podlagi tega, kar se je o nas govorilo.

Želim si voditeljev, ki bodo sposobni delati skupaj za skupne cilje.

Za volilni uspeh stranke je ključna podoba stranke, ki je odvisna predvsem od identitete stranke, njenega vodstva, zvestobe temeljnim vrednotam in verodostojnosti politične linije, ki ne sme postati funkcija  dnevnih političnih gesel. NSi ima še veliko volilno rezervo. Lahko jo nagovori z jasno in odločno demokrščansko linijo, ki postavlja v sredino človeka - v Krekovem in/ali Schumanovem duhu - in zato tudi krepi sredino. Geslo mora biti človek,  sredina je posledica.

Kako kot osamosvojitveni predsednik vlade gledate na obvladovanje koronavirusne situacije? Kaj je tisto, kar nam manjka, da bi nam uspevalo bolje?  

Težko bi rekel, kaj je v Sloveniji narobe, glede na to, da sprejemamo večinoma podobne ukrepe, kot drugje po Evropi, rezultate imamo pa drugačne. Ta razlika med prvim in drugim valom me skrbi. Rezultati niso odvisni samo od vlade. Sodeluje veliko akterjev, tudi taki, ki trdijo, da virusa ni ali takih, ki javno ne spoštujejo pravil. Precej situacij je, ki jih država ne more preprečiti. Ta rezultat si delimo. Vsi smo odgovorni za rezultate in posledice. Ne more pa biti pa vlada uspešna, če se dogajajo sabotaže.

Slovenija se že leta sooča z dilemo, kam se vsidrati na področju zunanje politike; z menjavo politične opcije se obračamo enkrat k Rusiji, drugič k ZDA, enkrat bi šli k t.i. jedrnim državam, drugič bi bili del višjegrajskega bloka, splet drugič bi bili le del Balkana. Kakšen je vaš pogled?

Želel bi si jasne in stabilne zunanjepolitične linije. Mi smo srednjeevropska in sredozemska država, z balkansko politično izkušnjo. Del jedrne Evrope smo kot srednjevropska država.   Kot taki imamo svoje politične, zgodovinske, kulturne in druge izkušnje. Biti v jedrni skupini ne pomeni, da se odpoveduješ svoji identiteti. V zadnjih letih sem se trudil, da bi se več pogovarjali o tem, zakaj je srednja Evropa drugačna. In v marsičem sem celo uspel. Razlike, ki jih mnogi tako poudarjajo, niso omejene na Madžarsko in Poljsko. Očitno je, da gre za razlike v razumevanju temeljnih vrednot, kot so identiteta, kultura, družina …

Orban je nedvomno eden najbolj uspešnih premierjev v Evropi.

Večinski del srednje Evrope se je uprl ideološkemu glavnemu toku. To, kar je bilo nekako samoumevno v Evropi, danes ne deluje več, zato se je treba o stvareh pogovarjati. Orbana so na primer zelo napadli zaradi njegovega odnosa do migracij, a danes je njegovo stališče prevladujoče in odpira razpravo, ki prej ni bila mogoča. Potrebujemo veliko več pogovora in Slovenija ima izredno priliko, da v ta pogovor prinese prave elemente. Pa ne samo v času, ko bo predsedovala.

Mnogo kritik leti na Poljsko in Madžarsko, češ da sta avtokratski. Kako vi gledate na družbeno-politično situacijo v teh dveh državah? Po čemer bi se Slovenija lahko zgledovala po njima, od česa pa bi se morala distancirati?

Orbana poznam od leta 1989, ko je bil še liberalec. Njegov problem je, da je proti levici na Madžarskem premočno zmagal. Od takrat je za levico strelovod. Po socialistični vladi je podedoval Madžarsko na kolenih in jo uspešno  dvignil na noge. Nedvomno je eden najbolj uspešnih premierjev v Evropi. Na Madžarskem je vpeljal precej sprememb, s katerimi je posegel tudi v stare strukture, ki so veljale za večne. Kadar se kdo na bivšem komunističnem terenu uspešno loti tega, si nujno prisluž slabšalno etiketo. Gotovo se ne strinjam z vsem, sem pa z Orbanom sedel skupaj kot podpredsednik Evropske ljudske stranke in nimam podlage, da bi ga prišteval k avtokratom. Seveda, če zmagaš z dvotretjinsko večino, lahko vladaš drugače, kot če imaš samo tretjino.

Mislim, da bi veljalo pogledati, kaj je Orban storil na vrednotnem področju in v čem se ne strinja z glavnim evropskim ideološkim tokom. Nastopa z zelo jasno govorico glede temeljnih vrednot, kot so identiteta, kultura, družina, tudi o krščanstvu se je izrazil. Demografske prihodnosti svoje države ne želi reševati z migranti, ampak s podporo družinam. In v tem je uspešen.

Večkrat v pogovoru ste se že tega dotaknili, a nikoli niste bili konkretni: Kaj je tisto, s čimer se pri Orbanu, Kaczynskem ali pa pri Janši ne strinjate?

Ne bi šel v konkretne zadeve, ki so od enega do drugega različne. Eno je temeljna politična linija, drugo je vprašanje, kako moč izražaš. Mislim, da je pomembno, kako moč izražaš in uveljavljaš. Tukaj smo tudi pri vprašanju kulture. Kadar imaš veliko moč, si lahko tudi velikodušen, bolj vključevalen.

Kakšne so vaše želje za Slovenijo prihodnosti, reciva čez tri desetletja?

Želim si Slovenije z močnim veseljem do življenja. Želim si zdrave Slovenije v zdravem okolju. Želim si za rast zedinjeno in sožitno Slovenijo, v kateri bo različnost bogatila in ne delila. Ne maram razdeljene, polarizirane Slovenije, ujetnice preživelih ideologij, nasprotij in starih etiket. Želim si Slovenije, ki bo ponosna na svojo državnost in bo razvijala kvalitetno medsebojnost, temelječo na spoštovanju dostojanstva vsakega. Želim si vesele in kulturne Slovenije. Želim si voditeljev, ki bodo sposobni delati skupaj za skupne cilje. Samo Slovenija s sproščenim ozračjem lahko krepi našo ustvarjalnost na gospodarskem, kulturnem, znanstvenem in drugih področjih. Samo tako smo lahko vsi “naši”.

Kako po treh desetletjih gledate na svojo politično pot? Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za politiko? Katerih stvari na njej se spominjate z veseljem in ponosom, katere pa z grenkobo, z željo, da bi morda kaj storili drugače?

Poti v politiko ne obžalujem. Vesel in ponosen sem, da smo Krščanski demokrati pred 30 leti presenetili in znotraj Demosa zmagali in uspešno odigrali svojo politično legitimacijo doma in v svetu. Hvaležen sem vsem, ki so nam takrat zaupali.

Levica straši s hudičem, ker je nova vlada izvedla nekaj sprememb, posegla v leta utečen finačni in kadrovski sistem.

Žal mi pa je, da je čas Demosa trajal relativno kratko. Če bi želeli več demokratične preobrazbe, o kateri sva prej govorila, bi morali Krščanske demokrate podpirati, ne pa ustavljati. Krščanski demokrati nismo imeli nobenih problemov z razumevanjem evropskih vrednot in načel.

V politiko sem šel z velikimi ideali, včasih pa tudi tako idealistično, da mi kdo reče, da sem bil naiven. Nekaterim sem preveč zaupal. A če bi se v času osamosvajanja ukvarjal s tem, kdo dela proti meni, bi verjetno trpel glavni cilj. Vesel sem, da smo doživel nasmeh zgodovine.

Morda nekoliko bolj osebno – kako vi doživljate in se soočate s trenutno zdravstveno krizo in številnimi omejitvami?

V tem poskušam videti tudi pozitivno plat. Imeti čas za premislek, za poglobitev, refleksijo, je velika stvar. Marsikaj sem premislil, zapisal, komuniciram na več ravneh, se udeležujem pogovorov … ne bi rekel, da mi je dolgčas. Imam več časa za družino. Skušam se navaditi, da sem doma in ne ves čas v političnem aktivizmu. Omejitve spoštujem, mi pa težave dela prepoved potovanja med občinami.

Kako ste se pripravljali na božič?

Tako kot običajno, le da imamo tokrat v hiši več zdravstvenih izzivov, vključno z mojim. Tako bo kakšna potica manj, a  praznovanje ne  bo manj veselo. Zelo sem vesel, da bomo praznovali z vso družino. Seveda je dedi poskrbel za jaslice.