Vir: peterle.eu

Bil je predsednik prve slovenske vlde, ki je pred tremi desetletji izpeljala osamosvojitev. V teh 30 letih je bil aktiven tako v slovenski notranji politiki, kjer je bil predsednik Krščanskih demokratov, dvakrat zunanji minister in poslanec, kot tudi na evropskem parketu, kot evropski poslanec in podpredsednik Evropske ljudske stranke.

Ob 30-letnici slovenske države smo z Lojzetom Peterletom osvetlili ta zgodovinski dogodek ter ga postavili v luč trenutne zdravstvene in politične situacije v državi.

Intervju pripravljamo ob 30-letnici plebiscita o slovenski samostojnosti, a proces za razpis plebiscita se je začel že prej; s prepričljivo zmago Demosa na volitvah aprila 1990. Premier ste postali v negotovih časih, demokratična preobrazba države, ki ste si je želeli, vam z razpadom koalicije tako ni popolnoma uspela. Kako danes, bolj z razdalje, gledate na tisti čas?

Na tisti čas gledam širše; pomembno vprašanje je, kako smo Slovenci do plebiscita sploh prišli in nam je to pot po stoletjih sanj, pričakovanj in želja uspelo. Prepričan sem, da ne bi bilo plebiscita, če ne bi Demos aprila 1990 z državotvornim programom zmagal. Ta zmaga je pomenila izpolnitev notranjepolitičnih pogojev za samostojnost. Za izvedbo osamosvojitve je bila bistvena izvršilna oblast.  Take situacije dotlej ni bilo nikoli v zgodovini.

V Demosu smo, še preden je bil formalno ustanovljen, govorili o tem, da je treba pripraviti novo ustavo in jo potrditi s plebiscitom. Tega smo se v vladi  tudi držali. Ko pa so poslanci zakomplicirali ustavno pot, je postalo jasno, da po tej poti ne bomo pravočasno prišli do rezultata. Potem je prišlo do odločitve v Poljčah.

Ko smo prevzeli vlado, smo doživeli čestitko JLA z odvzemanjem orožja slovenski Teritorialni obrambi. Morali smo se pripraviti na najslabši  scenarij in se pripraviti na obrambo. Bilo je pomembno, da smo pred plebiscitom slovenski javnosti pokazali postroj Slovenske vojske.

Bi lahko rekli, da ste bili pred 30 leti v politiki vsi enotni in ste vsi zavzeto delali za osamosvojitev? Je bilo tako ali je to bolj mit, ki služi določenim političnim namenom danes?

Na prvih demokratičnih volitvah aprila  leta 1990 smo imeli projugoslovansko linijo starih političnih sil, ki so si želele Slovenije v nekoliko drugačni Jugoslaviji in imeli smo Demos z jasno idejo samostojne in demokratične Slovenije. Ta razlika je bila očitna tudi še 6. decembra, a bistven element takratne politične enotnosti je bil v tem, da smo se dogovorili, kako gremo na plebiscit, kar ni pomenilo, da smo bili vsi za samostojnost. Zanjo so na terenu agitirale samo Demosove stranke. Do sporazuma, ki so ga podpisali vsi predsedniki parlamentarnih strank in poslanskih skupin, smo prišli po mučnih pogajanjih, polnih nezaupanja. Je pa to prispevalo k izredno močnemu rezultatu plebiscita.

Ko je svojo voljo izrazilo skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev oz. se je za samostojnost izreklo 95 odstotkov vseh, ki so šli na plebiscit, je to dejstvo dalo pod vprašaj vse druge izbire, predvsem pa ideje, da bi kdo potegnil z Beogradom. Obkrožiti ZA ni bilo dovolj, voljo je bilo treba udejanjiti. Demosova vlada je  prevzela operativno breme osamosvajanja in ga tudi izpeljala.

Še vedno govorimo o zgodovinski enotnosti slovenskega naroda. Tako prepričljivega izida niste pričakovali niti vi. Kaj bi po vaši oceni slovenski narod poenotilo oz. združilo danes?

Takrat nas je na ljudski ravni poenotila ideja samostojnosti. Sam ločim med tem, kar se je zgodilo na plebiscitu, torej, ko so se ljudje jasno izrazili, in politično (ne)enotnostjo. Predvsem ob sprejemanju osamosvojitvenih zakonov s področja obrambe je v parlamentu prihajalo do nagajanja. Nekatere zakone smo spravili skozi z minimalno večino. Tudi na državnem radiu smo poslušali: »Dober dan, žalost. Travo bomo jedli.« Čisto brez tveganja se osamosvojitve ni dalo izpeljati.

Kot predsednik vlade sem enotnost na ljudski ravni čutil zopet v času vojne. So pa že tedaj nekateri razmišljali, kako bi čim prej spodnesli Demosovo vlado, češ »sedaj imamo pa vojno«. Res pa ta politična borba nikoli ni šla v take ekstreme, kot gre danes.

Težko rečem, kaj bi nas poenotilo danes, ko o bistvenih vprašanjih ni dialoga. Boj proti virusu nas ni, doživeli smo celo sabotiranje vladnih ukrepov v prid zdravju.

Govorili ste o nagajanju pri sprejemanju zakonov o obrambi. Kako danes gledate na – lahko bi rekli  – nagajanje pri sprejemanju zakonodaje o financiranju Slovenske vojske?

Vojska je skupaj s policijo odigrala eno ključnih vlog. Če pred 30 leti ne bi imeli uspešne obrambe, se midva danes ne bi pogovarjala. Po tem pa se je vojsko sistematično ignoriralo, ne samo v materialnem smislu. Nazadnje smo prišli do situacije, da smo se pogovarjali, ali ima vojska kaj obleči. Smo članica Nata, vendar se ne obnašamo v skladu z zavezami. Že pred Janšo je sicer šlo nekaj v smer, da bo tukaj treba nekaj spremeniti, a danes je vojska žrtev ideoloških obračunavanj, namesto, da bi iz nje naredili servis v službi nacionalnega interesa. Levica gleda na vojsko skozi Janšo, ne z vidika potreb. Gre za škodljivo nagajanje. Po Evropi delajo drugače.

V nedavni Sobotni prilogi Dela je Tine Hribar napisal dolg prispevek o dogajanju v Poljčah in dveh »atentatih« na Demos, ki naj bi ju z ženo Spomenko poskušala preprečiti. Glede na Hribarjev zapis kljub zmagi Krščanskih demokratov na volitvah niste spadali v »ožje strateško vodstvo Demosa«. Čigava ideja je bil plebiscit, kdo je sprejel odločitev zanj? In kako, na kratko, vi vidite ta zapis oz. kakšna je vaša plat zgodbe?

Hribar spada v trojko z Jambrekom in Jerovškom, ki je na svoj način uspešno prispevala k plebiscitni dinamiki. Njihovi spomini se glede njihovih posameznih vlog v povezavi s Poljčami v nekaterih elementih ne ujemajo. Kakršnekoli odnose so že imeli tiste dni med seboj ali s Pučnikom in Bučarjem (z njima zadev ne moremo več preverjati), se mi zdi sicer zanimivo, ne zdi se pa tako pomembno z vidika celote. Ključno je, da je v Poljčah prišlo do prave odločitve in da je bila sprejeta z aklamacijo. Če bi šlo za pravi “udar”, aklamacije ne bi bilo.

Nič drugače ne bi bilo, če bi “strategi” prej poklicali predsednika vlade, ki se je držala v Demosu prej dogovorjene ustavne poti oziroma strategije z vsem spoštovanjem do Bučarja, kot guruja in avtoritete ustavne poti v osamosvojitev. Jaz, oziroma vlada je v Poljčah podprla novo plebiscitno dinamiko, je pa s trezno predstavitvijo pripravljenosti prispevala k temu, da ni bil sprejet predlog, da bi proglasili polno suverenost v času nezadostne pripravljenosti. Takrat na vojaški spopad še nismo bili dovolj pripravljeni in bi se lahko zadeva končala na katalonski način.

Glede krščanskih demokratov je Hribarjev zapis faktografsko zanimiv. Posredno kaže na alergijo do SKD pri nekaterih vodilnih ljudeh SDZ, pri Bučarju še pred ustanovitvijo stranke. Imeli smo torej predsedstvo Demosa, ki naj bi bilo strateški politični organ, vlado, ki je morala osamosvojitev izvesti (in se je tega podjetja po izvolitvi tudi takoj lotila), ob tem pa še ožje kroge in “stratege”. Politika je vedno poznala tudi neformalne kroge.

Ne moraliziram nad Bučarjevim krogom in “avantgardo”,  lahko pa po tridesetih letih rečem, da stvari ne bi škodilo, če bi bil v “Bučarjev krog” na neformalne sestanke kdaj povabljen tudi predsednik vlade, ki je prevzel dejansko največjo politično odgovornost. Kako je Bučarjev strateški krog gledal na predsednika vlade malo kasneje, je Bučar jasno popisal v “Ujetnikih preteklosti” v poglavju o rušenju Peterletove vlade.  Za nekatere smo bili žal motnja kot “napačni zmagovalec”.

Nekateri danes v kontekstu koronavirusne situacije govorijo kot o največji krizi od osamosvojitve naprej in vlečejo nekatere vzporednice s tistimi časi. Jih vidite tudi vi? Kaj je danes enako ali podobno in kaj drugače?

Razlika je v zgodovinskosti in sovražniku. Takrat je šlo za uresničitev najvišjega političnega cilja slovenskega naroda v zahtevni notranjepolitični in zunanjepolitični situaciji. Menjali smo državo in politični režim. Danes se ukvarjamo z drugačnim izzivom –  z nesrečo, z nevidnim, nepolitičnim in globalnim napadalcem, ki preizkuša našo medsebojnost.

Pred tridesetimi leti je Demos z demokratičnimi volitvami prevzel oblast in zato lahko izvedel osamosvojitev. Oblast nam ni bila cilj, ampak sredstvo.

Danes želi opozicija, potem ko se je sama poslovila od vlade,  izkoristiti krizo za ponovni prevzem oblasti. Pred tridesetimi leti, smo doživeli enkratni slovenski ZA skupno stvar, ki je nekajkrat zadišal tudi po politični enotnosti, danes gre za izločevalni NE, za patološko politično  alergijo do Janše.

Danes imamo državo, demokracijo in Evropsko zvezo – najboljši okvir za nacionalno samouresničevanje. Kar je ostalo enako, je duh ideološkega ekskluzivizma z elementi  revolucionarnega navdiha in v spregi s pridobitvami revolucije ter kulturnobojno ostjo. Zato spet govorica, ki jo poznamo od leta 1941 – kdor ni z nami, je izdajalec. Stanje duha je drugačno, kot v času osamosvajanja. Takrat je prevladalo “naše”, sedaj so na delu “naši”.

Kako ste zadovoljni s pozornostjo, ki jo današnja Slovenija namenja takratnim dogodkom? Dobijo zadostno mero pozornosti preko praznovanj obletnic, šolskih programov, so nove generacije dovolj podučene o zgodovinskosti trenutka, znamo v ljudeh zbujati občutke pripadnosti, patriotizma, ponosa, da imamo lastno slovensko državo, ter da smo ta zgodovinski cilj dosegli?

Spominjam se, kako je bilo ko je minister za šolstvo dr. Lovro Šturm pred leti  predlagal šolam proslavo dneva samostojnosti. Večje število ravnateljev je protestiralo, češ, da v šolah ne bodo dovolili politike. Če v šoli že ravnatelj ne loči med državo, domoljubjem in dnevno politiko ter strankarsko pripadnostjo, kako naj nacionalne simbole in dosežke razume mladina.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije. Seveda je pomemben učiteljev odnos, ampak v kurikulumu smo na to temo šibki. Večinoma je ta pouk umeščen na konec šolskega leta in praviloma zmanjka časa. Imamo cele generacije, ki v šolah niso slišale o osamosvojitvi nič.

Neverjetno se zdi dejstvo, da v tridesetih  letih osamosvojitev še ni bila predmet maturitetne naloge. Že to nekaj pove. To pomeni, da odločevalci te teme ne marajo. Tu je nek zadržek, ki si ga lahko razlagam samo z duhom starih časov. Trdim, da samostojnosti in lastne državnosti v marsikaterem okolju še nismo ponotranjili. In če tega nismo še naredili na šolskem področju, da posledice ne morejo biti dobre. Iz tega ne more biti več domoljubja in zdrave narodne zavesti.  Kako naj se v kritičnem trenutku nekdo bori za svojo državo, če mu ni bila predstavljena kot vrednota?

Praznovali bomo tridesetletnico osamosvojitve. Kako pa menite, da bi morali praznovati?

Tridesetletnica letnica bi morala pomeniti vzpodbudo za okrepitev domoljubja, demokratične in državljanske zavesti. Osamosvojitev smo izpeljali v dobro vseh. Ni nas razdelila, ampak poenotila. Zato jo lahko vsi domoljubi in demokrati skupaj praznujemo. Večjega skupnega praznika nimamo.

Pričakujem, da bo obletnica prinesla tudi ovrednotenje prvih trideset let samostojne Slovenije in prispevala k viziji naše prihodnosti. Predvsem pa si želim, da ne bi bila žrtev notranjepolitičnih napetosti in brezobzirne  borbe za oblast.

Kako bi ocenili duha slovenske demokracije po 30 letih?

Stanje duha je zame slabo in nevzdržno. Padli smo v politični kulturi, dialogu, spoštovanju drug do drugega, poziv k uboju ne velja za sovražni govor… Tako napete in škodljive  situacije nisem še videl, pa sem marsikaj doživel. V političnih razpravah slišim več zmerjanja kot argumentiranja. Razpravljalci ne ločijo med argumentom in dejstvom itd. Govorijo iz jeter, leta 1990 smo govorili predvsem iz srca. Nivo razprav je drugačen, kot je bil l. 1990 ali 2000. Takrat je šlo za en cilj, sedaj gre pa za borbo za oblast. A ne more biti cilj samo to, da se strmoglavi Janšo. Obremenjenost z Janšo škodi tudi sami levici.

Omenili ste že, da se nam že tri desetletja vlečejo problemi vzpostavitve pravne države, velik del politike si želi statusa quo, volilna udeležba je nizka, prav tako politična kultura, narod deluje razdeljen, zdi se, da Slovenija nima prave vizije … Imate izkušnje z vodenjem države v negotovih, spremembah nenaklonjenih časih. Kako bi te probleme, če bi imeli »škarje in platno«, rešili najbolj državotvorno?

Slovenija mora iz stresa. Najprej bi poskrbel za nekaj nalezljive vedrine,  za boljše ozračje. Na prvo mesto je treba dati Slovenijo, naše skupno dobro. Koalicijo je treba zbrati okrog ciljev, ki temu služijo. Oblast in proračun bi morala biti sredstvo, ne cilj. Verjetno ne bi postopal drugače, kot sem postopal pred tremi desetletji. Bil sem vključevalen, vendar na podlagi skupnega cilja.

Raje sem človeku dal priliko, kot ga a priori kategoriziral v nek predal ali ga prečrtal.  Takrat smo stvari podredili cilju. Na visoka mesta smo dali več ljudi iz opozicije, bivših komunistov, ki so se zavezali vladnemu (Demosovemu) programu. Na primer – v Demosu ni bil nihče zainteresiran za ministra za borce. Na koncu sem  poklical predsednika Zveze borcev. Vzel sem človeka, ki mi ga je predlagal. Delal je zelo dobro. Če hočeš doseči velike stvari, ne gre brez  zaupanja. In zares velike stvari lahko naredimo samo skupaj. Če greš samo na moč, potem je trdo, lahko tudi krvavo.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije.

Večkrat ste ga že omenili; kako ocenjujete delo aktualne vlade in njenega predsednika?

Vesel sem, da je Janša prevzel obrambni resor v moji vladi. Takrat je marsikdo molil, da mu/nam uspe. Janša ima močne izkušnje, tudi v vodenju vlade. Njegov koncept vodenja je precej drugačen od mojega, a vsak pride s svojim profilom in stilom, vse skupaj pa ocenjujejo volivci. Sestavil je vlado, za katero so številni menili, da ni mogoča. To je politični dosežek. In v taki različnosti moraš kot vodja delovati tako, da se vsi počutijo v redu.

Janševa vlada je poskrbela za dinamiko na gradbenem, socialnem, zunanje političnem in drugih področjih, ne samo v smislu tega, da se gradi 3. razvojna os, se bo delal 2. tir, železniška postaja, se začenja urejati vrsta vprašanj glede potreb starejših … Nihče me ni prosil za reklamo – ampak dejstvo je, da se je Slovenija začela premikati. Glede zunanje politike pozdravljam poudarek na Srednji Evropi. Slovenija je del jedrne Evrope kot država s srednjevropsko in sredozemsko identiteto. Vlada ima tudi evropske pobude. Janševo pismo glede deblokade finančnega programa je Merklova javno pozdravila kot konstruktiven, pri nas so ga neutemeljeno napadali.

V zelo težkih razmerah je ta vlada veliko pokazala. Ne predstavljam si, kako bi trenutno stanje izgledalo, če bi imeli na prejšnjo vlado, ki nas je zaposlovala predvsem s svojimi razlikami in se na koncu sama ukinila.

Kako pa bi ocenili delo levice, za katero bi lahko rekla, da se trenutno nahaja v svojem »nenaravnem« stanju, v smislu, da je večino let od osamosvojitve preživela na oblasti. Zna biti opozicija, od katere imajo kaj njeni volivci in navsezadnje država Slovenija?

Opozicija ima z ustavo zagotovljen status, določeno nadzorno vlogo in vse demokratične instrumente, da se uveljavlja. Škoduje ji, da se je samozačarala z Janšo in se zunaj tega ne zna več obnašati. V tej ideološki in oblastni črnobelosti slika Janšo kot grožnjo in sovražnika. Sumljivo je vse, kar diši po Janši.

Naj omenim še pripisovanje avtoritarnosti Janši. Samo eno retorično vprašanje – Kako si lahko avtoritaren, če vodiš vlado štirih strank?

Zakaj menite, da Slovenija ne uspe poravnati svojega političnega kompasa – zakaj imajo pri nas pojmi »levo«, »desno«, »konzervativno«, »liberalno« precej drugačen pomen kot v drugih evropskih državah in se tako npr. trenutne močno socialne, da ne rečem leve politike aktualne vlade, označujejo kot skrajno desne?

Zaradi nedokončane demokratične tranzicije. Slovenska pomlad je lahko odločilno vplivala na smer in dinamiko sprememb samo v dveh letih Demosove vlade. Ko je levi del Demosa končal z lastno vlado oziroma podprl prvo Drnovškovo vlado, je odprl pot kontinuiteti restavraciji starih miselnih, vedenjskih in oblastnih vzorcev.

V manjšinskih vlogah v kasnejših mešanih vladah, smo lahko na marsikaj vplivali, nismo pa mogli bistveno vplivati na zadeve, ki bi vodile v temeljitejšo preobrazbo, čeprav smo kasneje formalno sprejeli evropski pravni red, a je marsikje prišlo samo do prilagoditve, ne pa resničnega sprejetja novih vrednot in načel.

Dokler bomo ujetniki partijske revolucionarne terminologije iz prejšnega stoletja in bo “desno” zmerljivka, bomo težko potegnili ločnico med dobrim in slabim. Ne bomo ločili med zločinom in napako, bomo eni govorili o ljudeh, drugi pa o kosteh,  bo “naše” motilo nekaj zasebnih šol, bomo imeli šibko pravno državo in veliko korupcije. Če bi hoteli več preobrazbe, bi morala biti “desnica” dobrodošla, ne ustavljana. Ko bo desnica brez vnaprejšnjih projekcij dobrodošla, bomo normalni.

27 KOMENTARJI

      • Res je. Vidim, da imamo premalo otrok, da bi SLO imeli jutri. Vidim, da nam uničujejo gospodarstvo. Vidim, da se naši politiki trepljajo po ramenih, kako so uspešni. Vidim, da še naši škofje nimajo dovolj vere, da bi iskali rešitev v Bogu.

  1. Čestitke vsem Slovencem, da smo bili sposobni IZGLASOVATI plebiscit, za SAMOSTOJNO DRŽAVO Slovenijo, o kateri so naši pradedje tisočletje sanjali!

    Hvala Domovini, da ste predstavili PRVEGA predsednika OSAMOSVOJITVENE vlade.

    Hvala gospod Peterle, da ste delovali tako, kot znate – POVEZOVALNO, sicer ne bi pripeljali “barke” do osamosvojitve.

    Danes bi nekateri radi predstavili, da bi se dalo to opraviti boljše. Toda tedaj, ko smo bili obdani z OBOROŽENO – JLA, je bilo to drugače.

    Ta JLA, je bila ena najmočnejših v Evropi, ki ni varovala samo ozemlja Jugoslavije, ampak tudi KOMUNISTIČNI SISTEM, ki bi ga Spomenka – s somišljeniki, rada spet restavrirala.

    Zato zagovorniki prejšnjega sistema, sedaj tako “pljuvajo” na našo Slovensko VOJSKO, ki ji bi jo najrajši imeli “nago in boso”, ter ji niti ne dovolijo varovanja naše DRŽAVNE meje.

    Tudi sedanji vladi izrekate NAKLONJENOST in jo vidite, kot DEMOKRATIČNO, kjer so v koaliciji kar 4 stranke z različnimi ideološkimi pogledi, pa vendar (razen sabotaže Erjavca) DOBRO sodelujejo in dela v dobro Slovenije.

    Tako, kot vi ugotavljate, je narobe, da Levica samo ruši VLADO , od katere je sama odstopila. To je neodgovorno.

    V zadnjem odstavku pa ste navedli bistvo, da dokler bomo UJETNIKI Revolucionarno-partijskih idej iz prejšnjega stoletja, se v Sloveniji ne moremo hvaliti z NORMALNO in DEMOKRATIČNO državo Slovenijo.

    Čestitke tudi sedanji VLADI, ki se v teh težkih časih, z vsemi močmi trudi, da premagamo COVID-19 in “virus razgradnje demokratičnih vrednot”.

    Čestitke vsem DOMOLJUBOM, za naš današnji praznik, ki nas opogumlja, da težimo k enotnosti, ki je vir USPEHA !

  2. Bravo g. Lojze Peterle, sračala sva se še pred ustanovitvijo SKS, ko je vztrajal Peršin še s svojo navidezno demokracijo krščanskih socialcev, najbrž v okviru SZDL…
    S pomočjo takih so komunisti uspeli z rovolucijo, potem s tranzicijo in če ne bomo pametni, se bo to še nadaljevalo!
    Bravo, zato, ker poveste neposredno, da je vsem razumljivo. Z LN pa se dela v NSi le razdor.
    Razdor so komunisti naredili med kristjani že med vojno in so se pobijali med seboj v dobri veri…
    Dejstvo je, da pri nas ni moglo biti takoj lustracije, ker bi nastal terorizem. razlika od drugih držav je bila, da smo se morali osamosvojiti. Če bi obenem delali čistko pri komunistih, bi ti svojim ukazali, naj podprejo JA in bi bila državljanska vojna zopet tu! JA bi udarila, prej, kot bi mi sprejeli državne zakone, ustavo…, izglasovali plebiscit, nabavili orožje… Glavne predstavnike strank bi pobili udbovci…, celo na občinski ravni. Zagotovo pa bi jih JA, po krvavi rihti.
    Nemčija, (delno Avstrija, Italija) je bila zasedena s strani zmagovalnih sil, ki so zavarovale nastajanje vladavine prava in obsodile nacizem, uvedle sodne postopke zoper zločince. Tako je bila izvedena lustracija v državi, kjer je nacizem zrasel iz lastnih korenin. V Sloveniji je komunizem zrasel iz lstnih korenin, s podporo in komando Kominterne, zato bi morali uvesti mednarodno kontrolo odtsranitve tega zla pa tega niso stoprili. Še huje, danes v EU podpirajo njegovo restavracijo levičarji, ki imajo v parlamentu EU večino in v vseh institucijah.
    V kolikor ne bi madžarska in Poljska blokirali sredstev za pomoč pri pandemiji, bi ne prišlo do kompromisa, ki ga je predlagal JJ! Tulaj smo. Bog bo Evropšo, na tej poti spravil k pameti na zelo radikalen način. Islamizem bo šele odpravil degeneracijo tega ljudstva!, če se ne bo samo prečistilo, to pa je zelo malo verjetno, ker je degeneracija držbe prehuda in brez katastrof se nič ne naučijo!
    Naslednje leto bo še bolj vrelo med levaki-dve levi roki in ideološko/plenmilska ideologija bo hujše prizadela EU kot pandemija v tem letu in bo šla še napšrej.
    Cepiva so brez stranskih učinkov?

    • Dobro ste povedali, da pri nas LUSTRACIJA ni bila mogoča, ker nas niso varovali “zavezniki”, tako, kot Italijo in Nemčijo.

      Naj povem, da je bilo na Krasu manj pobojev tudi zato, ker smo imeli od poletja 1945 do septembra 1947 – Anglo-Ameriško CONO – A.
      Če bi imela cela Slovenija to upravo, ne bi bila BREZNA še vedno polna!

      Hvala Bogu, smo dobili svojo Državo Slovenijo z minimalnimi žrtvami – in nikogar se takrat ni metalo v jame.

      Pa vseeno s tem komunisti niso bili zadovoljno in so kmalu začeli “podtalno” izpodjedati DEMOKRACIJO. Spomenka je kmalu pozvala: “Ustavimo Desnico” – in Demosova vlada se je zamajala.

      Še danes Levica ne priznava Desne vlade, kar je v demokratičnih državah v praksi, da se VLADE menjujejo. Pri nas pa bi z vsemi “peklenskimi stroji rastrelili”, vsako vlado, ki ni izključne – LEVA. To je BARBAESKO !

  3. Čestitke gospodu Lojzetu Peterletu, prvemu predsedniku slovenske vlade za odličen prispevek !

    Bistveno je, da delujemo kot dober zdravo samozavesten gospodar s slovensko državo in slovenskim narodom, slovensko kulturno dediščino!

  4. Leta 1990 sem mislil,da bomo res živeli v SVOBODNI SLOVENIJI.
    Toda temu žal ni tako,ker smo prišli pod tujo RKC- VATIKANSKO OKUPACIJO.Vsepovsod pa nas preganja in nam sledi UDBA,pod vodstvom tovariša Janeza Janše,ki je srečen,samo,da je formalno na oblasti.

  5. Prvi premier prve demokratično izvoljene vlade RS, Lojze Peterle:
    “Ko je svojo voljo izrazilo skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev oz. se je za samostojnost izreklo 95 odstotkov vseh, ki so šli na plebiscit, je to dejstvo dalo pod vprašaj vse druge izbire, predvsem pa ideje, da bi kdo potegnil z Beogradom.”

    Nikoli višja dosežena aktivna udeležba volivcev na kakem plebiscitu (ali referendumih ali volitvah) in veličastna večina aktivnih volivcev – “za” – osvoboditev, osamosvojitev in samostojno demokratično Slovenijo na plebiscitu pred tremi desetletji sta ključni in zavezujoči dejstvi za to, da vsi državljani RS spoštujemo, priznavamo in vztrajno populariziramo dan samostojnosti kot najpomembnejši zgodovinski mejnik in praznik v zgodovini osvobodilnih, državotvornih in demokratičnih prizadevanj za svobodo, samostojnost, neodvisnost, demokratičnost in politični pluralizem slovenskega naroda in države RS.
    Tisti, ki jim samostojna in demokratična Slovenija evidentno nikoli ni bila “intimna prednostna izbira”, nam skušajo vztrajno preko svojih sredstev agitacije, propagande in medijske manipulacije po eni strani vsiliti in prenapihniti kot “zgodovinske” manj pomembne in manj vredne parcialne in ekskluzivne skupinske odločitve ali akcije npr. medijsko demonstrativen odhod delegacije slovenskih komunistov s kongresa ZKJ, po drugi strani pa skušajo zlonamerno razvrednotiti slovensko osamosvojitveno vojno kot da zanemarljivo “deset-dnevno ali operetno vojno”, novoustanovljeno Slovensko vojsko, nastalo iz Manevrske strukture narodne zaščite in iz domoljubnega dela kadrov nekdanje razorožene TO, pa celo zlonamerno in lažnivo predstaviti kot “strankarsko (Demosovo) vardo”.
    V jedru vse te podle in sovražne proti-osamosvojitvene in proti-demokratične agitacije in propagande v RS je načrtno, sistematično in vztrajno omalovaževanje vsega, kar je povezano s koalicijo Demos in njenimi ključnimi političnimi protagonisti, je omalovaževanje vseh ključnih zgodovinskih dejstev, dogodkov, odločitev in zgodovinskih protagonistov, ki so osebno in skupinsko zaslužni za idejne osnove in praktične ter operativne izvedbe demokratičnega osvobodilnega in osamosvojitvenega projekta, je odrivanje vsega tega na zgodovinsko in družbeno-politično obrobje ter vztrajno vsiljevanje pred-osamosvojitvene totalitarne državnosti in njenih partijskih ter udbovskih samodržcev kot samo-oklicane “tranzicijske elite” tudi tri desetletja po osvoboditvi in osamosvojitvi od ideološkega in tajno-policijskega terorja eno-partijske diktature FLRJ/SFRJ.
    Kako mogočne in nazadnjaško dejavne so ideološke in politične ter podtalne parazitske lovke in organizmi zgodovinsko poraženega komunističnega enoumja iz Titove FLRJ/SFRJ v današnji družbi, kažejo odmevne sovražne politične sabotaže parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije na področju načrtnega in sistematičnega onemogočanja Slovenske vojske ter njenega načrtnega in sistematičnega zasramovanja in onemogočanja v okviru obrambnega zavezništva Nato, in prav tako tudi na področju smiselne strokovne/vsebinske, prostorske in kadrovske konstitucije krovnega državnega muzeja narodne osvoboditve in osamosvojitve ter vzpostavljanja večstrankarske politične demokracije v RS.
    Slovensko vojsko kot simbol in oboroženega garanta državne suverenosti in neodvisnosti skušajo zlobni levičarski nazadnjaki vztrajno podcenjevalno in sovražno odrivati na družbeno in državno obrobje kot nekakšno fantazmagorično “strankarsko vardo” ali “domobransko legijo” ali nasledek “vaških straž”, ideje muzeja zgodovinskih osamosvojitvenih prizadevanj, samostojnosti in svobode pa – nerazumljivo – ne razumejo in ne podpirajo niti poklicani in poklicni zgodovinarji ter muzealci, kar je le še en dokaz dokaz njihove popolne ideološke indoktriniranosti ter profitoljubnega hlapčevstva prejšnji diktaturi in komunističnemu enoumju “večne” partije (ZKJ/ZKS) s tovarišem M. K. na čelu.

    • Dobro ste povedali, kako nesramna je današnja Levica, ki je podaljšana “roka Zveze Komunistov in se lažno predstavlja (Fajonova celo v Bruslju) – da je za DEMOKRACIJO.

      Dejansko je Fajonova, Spomenka, Kučan, Ribičič, Jankovič, Bratuškova, Mesec, Kordiš, Ličina, Zgaga, Zlatko….., skupaj s predsednikom Računskega sodišča – Veselom, … in RTV, le za RESTAVRACIJO KOMUNISTIČNEGA REŽIMA. Vsi ti so mnogo hujši od Orbana.

      Orbanu so volilci zaupali veliko glasov, naša Levica pa je dobila premalo na volitvah, pa vseeno hoče IZTRGATI vajeti vlade temu, ki je na VOLITVAH – zmagal.
      Ali ni to, kar sedaj počne Levica – v popolnem nasprotju z DEMOKRACIJO?

      • Kraševka, res je, toda Levica je le ost te sulice-enotne sulice, ki se je sicer nekoliko skrhala. Tisti, ki so vzeli to, kar so jim obljubljali z novimi obrazi, so šli po svoje v neposlušnost in to je dober znak osvoboditve slovenskega duha.
        Nobenega veslja ne more biti, če so menda ukinili Forum 21. Pomeni, da so ustanovili drugega. Mogoče je že ustanovljen tajni Forum. To pa je najbolj nevarno. Partija v iligali oz. del partije v ilegali, ki zna začeti z revolucionarnimi manirami atentatov!!!

  6. Lojze Peterle: Če Demos aprila ’90 ne bi zmagal, plebiscita o samostojni Sloveniji ne bi bilo

    Lojzek,Lojzek! Ne si misliti, da so bili med tistimi 88%, ki so glasovali za samostojno Slovenijo, sami janševiki! To je bil projekt vseh državljanov Slovenije! Če pa bi lahko sedaj glasovali proti vladi Janeza Janše, bi verjetno presegli ta procent!

  7. Slovenski komunisti so res nekaj posebnega. Leta 41 so proslavljali 1. maj skupaj z istomislečimi. Obojim je bil cilj oblast, vendar so jih prijatelji prevarali in oslonit so se morali na
    svoje največje nasprotnike na zapadu. 1948 so ponovno skočili v hrbet svojem dotedanjim prijateljem iz vshoda in vse tiste nepoštene komuniste , ki se niso strinjali, poslali na dodatno izobraževanje na morje. Leta 91 so jokajoče zapustili Yugo komuniste, kljub paroli “mi ti se kunemo” vedoč, da se komunizem podira in da nič ne bo tako kot je bilo. No, takrat jih je rešila Spomenka, ki jih je lepo prosila naj sledijo izdajalcu Janši in ne povzročijo bratsko klanje kot 42 leta. V bistvu je Slovenija samostojna, ker je Spomenka prepičala komuniste, da se niso razjezili, kljub temu, da so se jim tresle hlače. Kar pomeni, da so komunisti najbolj zaslužni za osamosvojitev. Spomenki res lahko postavijo spomenik.

    • Res je, da so 1. MAJ 1941 – SKUPAJ praznovali – NACISTI in KOMUNISTI, tako, kot so leta 1939 tudi skupno napadli Poljsko in sprožili 2.s. vojno.
      Ja, tudi danes (smo lahko videli v sredi zvečer 23.12, na RTV, takoj po Državni proslavi) so v posebni simbiozi Kučan-Spomenka-Ribičič, ker so družno na Tv govorili, kako si želimo boljšo Slovenijo in, da ta ni taka, kot smo si jo predstavljali. Ribič in spomenka namigujejo o izbrisanih. Kot, da narod ne bi vedel, da ti (mogoče le kaka izjema) niso izbrisani, ampak so jo takoj pred napadom JLA – sami iz Slovenije POBRISALI v prvotne domovine – bivše Juge.

      Vsi smo dobili poziv, da si v novi državi uredimo nove osebne. In Slovenci smo to storili. Tisti pa, ki jih v Sloveniji ni bilo, ali pa so bili sigurni, da bo spet zavladala Jugoslavija, si tega niso UREDILI. Za nagrado, pa so dobili plačano ODŠKODNINO, za časa Levih.

  8. Zadnje dni tako rekoč ni medija iz militantnega proti-janšističnega agit-propovskega medijskega kartela, ki ne bi objavil kakega zajetnega intervjuja z akademikom dr. Tinetom Hribarjem in/ali z dr. Spomenko Hribar.
    Oba sta postala ljudomrzniško zadrta, vsiljivo pokroviteljska in starčevsko samovšečna izdajalca nekdanjih političnih in ideoloških sobojevnikov, idejnih protagonistov in operativnih aktivistov iz strank Demosa.
    Oba sta se pustila zlorabiti in hlapčevsko podrediti protivladnim političnim silam iz politično-kriminalnega podzemlja “globoke/ugrabljene države” kot novodobna prilagodljivo uporabna in vplivna ideologa ter hujskaška “frontmana” proti-janšistične medijske propagande sistematičnega in vztrajnega izključevanja, sovražnega etiketiranja ter podlega hujskanja proti legalni in legitimni vladi, proti legalnemu in legitimnemu Predsedniku RS ter proti veljavni demokratični in večstrankarski parlamentarni ustavni ureditvi.
    Iz nekdanje junaške “slovenske Antigone”, ki se je v časih komunističnega enoumja junaško tvegano javno borila za dostojen pokop vseh žrtev medvojnega in povojnega komunističnega terorja, se je tri desetletja pozneje preobrazila v groteskno “slovensko Ksantipo” v prvih vrstah proti-janšistične opozicije borcev za ohranjanje “statusa quo” oz. za “betoniranje in balzamiranje” privilegijev tranzicijske levice oz. zloglasnega Đilasovega “novega razreda” iz Titovih časov.
    Od akademika dr. Tineta Hribarja, ki se je nekoč javno junaško in dosledno dosledno boril za uveljavitev civilizacijskega načela “svetosti življenja” v preambuli k demokratični slovenski ustavi, pa je ostal pretkani preračunljivec, ki ni več ne pripravljen in ne sposoben s civilizacijskim kriterijem “svetosti življenja” etično presojati niti umetne prekinitve nosečnosti po spočetju novega človeškega bitja, niti evtanazije oz. tuje pomoči pri domnevno prostovoljnem samomoru pred naravnim zaključkom “svetega življenja”.
    Ne od civilizacijskega etičnega načela “svetosti življenja” in ne od Antigonine zavestne junaške žrtve za pravico do pokopa pokojnikov brez izjem v njunih najnovejših politično močno kontaminiranih izjavah ni ostalo dosti. Žal.

    • Dobro ste pokazali, da Spomenka in Tine Hribar, nista taka DEMOKRATA, za kar sta se leta 1991 “prodajala”. pomnimo se, kako je Spomenka, za časa Peterletove vlade, takoj po osamosvojitvi napisala: “Ustavimo Desnico” !

      Da se kdo obrne prav v nasprotno stran, mi je nedoumljivo. Verjetno sta danes ravno to, kar leta 1990, le HLINILA, zaradi starosti, tega ne znata več. In povesta o sebi vse, ne, da bi bila zamaskirana. Vprašamo se lahko, ali sta res RAZUMNIKA, ampak le “kruhoborca” in podpirata tega, “ki da več”. Splača se jima prijateljevati s tajkunom Jankovičem in Kučanom.
      Zato danes po svojih močeh, še vedno pomagata “pokopati” VLADO JJ – in posledično tudi DEMOKRACIJO.

      V DEMOS sta se le pritihotapila in ga najedala od ZNOTRAJ !
      Za RTV, sta prav prikladna, ker ta točno ve, koga bo Spomenka blatila.
      Sedaj se že obnaša, kot HUDOBNA in senilna STARKA!

  9. Ja, Kraševka, na Primorskem je bila ta cona A in B delno varovalo, potem, ko so polnili brezna s potencialnimi nasprotniki partije in so zato lahko Italijani pokazali s porstom, “rešite življenja v Gorici in Trstu, dajte to Italiji!” Tudi v času obeh con z AA zasedbo, so komunisti ugrabljali ljudi in so izginili. Npr. novinarja tržaške Demokracije Slavka Uršiča so ugrabili kar pri Kobaridu in ga odpeljali v Ljubljano, od koder ni bilo več povratka med žive.
    Udba se namreč ni umaknila iz območja, ki so ga zasedle AA sile, odšla je le komunistična armada. V Trstu in Gorici jw ugrabila ali z atentati pobila veliko ljudi, od domačinov do pobeglih iz Jugoslavije. Delovala je celo še po odhodu AA enot in tudi v notranjosti Italije. tako, da so se mnogi, ki bi lahko v zamejstvu pomagali pri pomanjkanju šolnikov in drugih kadrov, ki so jih bodisi pobili, bodisi so se razočarani, da je to območje zopet pripadlo Italiji, umakmoli v Ameriko, Avstralijo. Desettisoče rojakov. Tudi iz območja, ki je potem pripadlo Jugoslaviji, ko so videli, kaj pomeni “osvoboditev”! NO., sedaj pa se ta komunizem v Sloveniji reciklira z vnuki takratnih revolucionarjev in njih janičarjev, ki si delijo pogačo s špekulacijami na račun davkoplačevalcev, poniklih posojil, pranjem denarja, … in zopet mladi bežijo iz tega obnavljajočega raja.

  10. Pomenljivo je, da levičarji ne marajo zgodovinske resnice tudi glede osamosvojitve ne le glede NOB.

    Po njihovem bi naj vse temeljilo na laži, ne pa na resnici.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime