Lojze Peterle: priznavajo, da sem kompetenten in kvalificiran za funkcijo predsednika EP ter vključujoč in pošten (1.del)

Slovenskega evroposlanca Lojzeta Peterleta ni treba posebej predstavljati. Prvi predsednik slovenske vlade zastopa Slovenijo v Evropskem parlamentu (EP) vse od leta 2004.

O njegovi evropski avtoriteti med drugim pričajo izbrane besede iz ust slovenskih evroposlancev, ko smo jih včeraj povprašali o podpori Peterletovi kandidaturi za predsednika EP. 

S to je vzbudil tudi pozornost tujih medijev. Pred nami si je denimo vzel čas za nemški Der Spiegel.

V intervjuju, ki ga lahko danes berete na Domovini, smo se pogovarjali o ta čas najbolj perečih problematikah, s katerimi se sooča Evropska unija; migrantski krizi, prostotrgovinskih sporazumih, o negotovi poti v prihodnost.

V drugem delu pogovora, ki ga bomo objavili jutri, pa smo se ukvarjali z aktualnimi domačimi temami.

Gospod Peterle, Evropska Zveza je po mnenju mnogih na razpotju, smeri pa sta dve, tesnejše povezovanje proti federativni ureditvi ali v rahljanju zveze in večjem poudarku vlogi nacionalnih držav. Katero usmeritev podpirate sami?

Mislim, da je celotni evropski projekt pred vprašanjem obstoja. Glede na trende, ki se dogajajo, bom vesel, če nam bo uspelo Evropsko zvezo ohraniti. Treba se je zmeniti, kaj hočemo početi skupaj. Vprašanje kako, je drugotnega pomena.

Ne pogovarjamo se več o tem, ali bomo imeli več Evrope, ampak kako se izogniti temu, da bi imeli premalo Evrope. Smo v času, ko predsedniki vlad radi vlečejo svoje poteze. Hvalijo se, kadar jim nekaj uspe in obtožijo Bruselj, kadar jim ne gre. Vedno težje je doseči soglasje za karkoli.

Smo pred izzivi, pred kakšnimi še nismo bili. Pred nami so verjetno novi referendumi o izstopih iz Evropske zveze (EZ), pa volitve v Franciji in Nemčiji. Smo v situaciji, ko gre vse skupaj zelo zares. Nimam pa vtisa, da gremo v smeri bolj federalne ureditve.

V Sloveniji se mnogo špekulira o tem, v kateri krog držav Slovenija sodi. Nekateri predlagajo, da se pridružimo Višegrajski skupini, Panevropsko gibanje predlaga nekakšno obnovo zveze držav nekdanje avstro-ogrske monarhije, spet tretji menijo, da bi se morali tesneje povezati z Balkanom. V katerem krogu držav vi vidite Slovenijo?

Slovenija bi morala biti za druge države tako zanimiva, da bi jo kdo sam od sebe kam povabil. Povabijo pa te, če imaš izdelano svojo pozicijo. Pri nas poglobljene debate o prihodnosti EZ še nisem zasledil. Nekaj je organiziral predsednik države - zavzel se je za federativno ureditev, nekaj tudi zunanji minister. Poskrbeti bi morali za več kot enkratne dogodke. Dobro mesto za to bi bil državni zbor. Potrebno je definirati našo linijo in to ne samo z gesli. Če bomo nejasni, ne bomo za nikogar zanimivi.

Višegrajska skupina je zelo zanimiv pojav, nad katerim nekateri moralizirajo. Jaz sem neko srednjevropsko povezavo z jasnejšo politično identiteto pričakoval. Verjetno je bolje razpravljati s skupno pozicijo kot z vsako državo posebej. Ponavljam - Slovenija mora presoditi, v katerem okviru oziroma družbi bo najlažje uresničevala svoje interese in poglede na Evropo.

Katero stališče do migrantskega vprašanja vam je bližje: tisto, ki ga zagovarja Merklova ali stališče višegrajske četverice?

V to zadrego smo prišli, ker nihče na evropski ravni ni rekel kot Angela Merkel: Uspelo nam bo (Wir schaffen es!). Ker takega glasu ni bilo, je začela pokati zunanja evropska meja in države so bile prisiljene reševati probleme po svoje. Orban je ob 40.000 beguncih pred Madžarsko rekel "hočem da kontrolirano vstopajo in da tudi vem, kdo so." Takrat je bil kritiziran, danes pa njegovo mnenje delijo od Grčije do Švedske.

Evropska politika ni razumela, da gre to pot za drugačne begunce kot po drugi svetovni vojni, tudi za zelo nehomogeno in pestro strukturo ljudi, med katerimi niso samo begunci. Ključno v taki  situaciji je, da se nekaj dogovorimo in da to potem izpolnjujemo.

Rad bi rekel še nekaj o kvotah. Na prvi pogled je videti lepo. Nekomu, ki potrebuje našo pomoč, recimo Grčija ali Italija, prevzamemo del bremena in smo z njim solidarni. To je humano. A nihče ni vprašal beguncev, kaj bi oni želeli. Njihov cilj je bil in kot kaže ostaja Nemčija. Mi se lahko solidarno dogovorimo, da gre kdo na Finsko ali na Madžarsko,
kaj pa če take rešitve ne sprejema?

Gre za drugačno vrsto migrantov kot po drugi svetovni vojni. Tisti so bili veseli, če so kjerkoli dobili možnost za življenje in delo. Danes je za večino beguncev oziroma migrantov izbira samo ena, oziroma nekaj držav. Ob tem pa so na delu kriminalne združbe, ki ljudi usmerjajo in seveda služijo.

Poleg vsega pa je Evropo presenetilo visoko število beguncev, na katerega ni bila pripravljena, in je tudi pozno reagirala.


V tej zgradbi, kjer sva zdaj (Evropski parlament op. p.) smo doživeli veliko, jaz temu pravim, romantičnega humanizma. Nekateri so se zavzemali kar za most, po katerem naj bi sprejeli vse migrante. Vsi skupaj pa podcenjujemo kulturni vidik tega priseljevanja. Do integracije lahko pride samo ob obojestranskem spoštovanju in privrženosti istim  vrednotam in načelom. Brez tega bomo imeli življenje vzporednih družb.

Kot poročevalec za strateški sporazum meD EU in Japonsko ugotavljam, da ta sporazum ni doŽivel PROTI KAMPANJE, čeprav sprejemamo z Japonsko podobne rešitve, vključno z mehanizmom za zaščito investicij. Kampanja je izrazito usmerjena v naše čezatlantsko sporazumevanje z  ZDA in Kanado.

Menite, da bi sprejetje TTIP konkretno Sloveniji prineslo kakšne koristi in če, katere so to? Kaj so pa morebitne negativne plati sprejetja sporazuma za Slovenijo?

Zaenkrat je še vse v pogajanjih, sam sem načeloma za sporazum, opredelil pa se bom do njega na koncu, ko bom videl, kaj so izpogajali. Menim pa, da sporazumu zelo slabo kaže. Kot poročevalec za strateški sporazum med EZ in Japonsko pa ugotavljam, da ta sporazum ni doživel proti kampanje, čeprav sprejemamo z Japonsko podobne rešitve, vključno z mehanizmom za zaščito investicij. Kampanja je izrazito usmerjena v naše čezatlantsko sporazumevanje z ZDA in Kanado.

Nimam podlage, da bi vnaprej dvomil v dober namen in strokovnost naših pogajalcev. Saj se ne pogajamo zato, da bi nam bilo slabše. Tudi Evropski parlament je bil zelo jasen glede standardov, eni pa še naprej napovedujejo konec sveta. Ne vidim podlage, da nas bo preplavila slaba ameriška hrana. Naj dodam, da imamo v EZ že sedaj precej hrane, ki je preslana, premastna ali presladka.

Ne vidim podlage za trditev, za tako ostro in brezkompromisno kritiko, da je Evropska zveza v dosedanjih pogajanjih popuščala. Pa sem občutljiv na velekapital. Imamo dve možnosti: ali bomo mi postavljali standarde z ZDA ali pa bomo gledali kako to drugi delajo. Še nekaj - če bi izpogajali slab rezultat, bi ta ne bil potrjen v Evropskem parlamentu. Že to je varovalka.

Podpirate idejo o skupni evropski vojski in če, v kakšnem času in s kakšnimi sredstvi je izvedljiva?

Mi imamo eno enoto vojakov EZ, trenirajo vsak dan, a jih nismo še nikjer uporabili. Ta debata o vojski traja, že odkar sem jaz v parlamentu. Problem ni število vojakov in to tehnično ni ovira. Politični problem je, kje in zakaj jih uporabiti. Spomnimo se zgodbe z BiH, za katero smo leta 1993 predlagali varnostne cone. Ni šlo. Tja so bili sicer poslani vojaki, ki pa niso branili miru.

V EZ boste težko dobili politika, ki bi rekel "sedaj pa bodo naši vojaki umirali za neko stvar." Spomnim se, kako mi je nek politik iz ene od zahodnih držav ob krizi v Ukrajini dejal: "Lojze, Ukrajina je za nas daleč, ne zanima naših ljudi."

Ključni problem tukaj je politična volja. V Evropi na problem Ukrajine, Rusije, Turčije, bližnjega Vzhoda, severne Afrike, gledamo v marsičem različno. Zato uporaba vojaške sile ni tako enostavna.

Kako je z vašo kandidaturo za predsednika Evropskega parlamenta? Kdo vas predlaga in kakšno podporo lahko pričakujete? 

Stvar je še zelo v povojih. Ko se je politična skupina Evropske ljudske stranke odločila, da bo predlagala svojega kandidata za predsednika, sem se odločil, da bom ponudil svoje ime. Takih imen je še nekaj. Uradno nisem kandidat, saj še ni bilo vlaganja kandidature.

Glede tega se pogovarjam s svojimi kolegi in z nacionalnimi delegacijami. Priznavajo, da sem kompetenten in kvalificiran za tako funkcijo ter vključujoč in pošten. Zavzemam se za to, da bi se najprej v skupini pogovorili o profilu predsednika, potem šele o imenih. Tako sem se pogovarjal tudi s predsednikom naše politične skupine.

Torej odmev ni slab, v igri pa je veliko elementov in precej nepredvidljivosti.