Ljudstvo je danes pred izbiro: še naprej molčati ali odločno reagirati?



Ob dnevu državnosti se vsakič zamislimo o pomembnosti dogodka in kaj ta predstavlja za Slovence danes. Po daljni Karantaniji in drugih podobnih državnih oblikah, po izgubi plemstva, po daljnem obredu ustoličenja koroških vojvod, po večstoletnem pripadanju tujim kraljevinam in cesarstvom nam je ob koncu dvajsetega stoletja uspelo spet oživeti svojo narodno državo, kar je bil svojevrsten pomežik zgodovine oz. milostni trenutek. Mnogim drugim večjim narodom to ni bilo dano in si še danes brez uspeha za to prizadevajo. Splet dogodkov in struj nam je bil takrat prijazen.

Od tega je že 32 let. Lahko bi se vprašali, koliko smo v tem času zrasli, koliko se naučili, koliko pridobili in utrdili našo državno in državljansko zavest. Vsako leto nam praznik zbuja najrazličnejše in drugačne občutke, pač odvisno od okoliščin, ki spremljajo vsakokratno dogajanje. S tem mislim predvsem na politično smer, ki jo državi daje vsakokratna vlada. Odgovori so lahko različni, a v jedru in v temeljnih zadevah se ne bi smeli preveč razlikovati.

Letošnje praznovanje je vsekakor pogojeno s prav posebnimi občutki. Sedanja vlada je res nekaj posebnega in nas še ni nehala presenečati. Po prodornem rezultatu na volitvah aprila lani se je začela na mnoge načine sesuvati sama vase. Za nekatere je bilo to pričakovano (predvsem v zvezi s pomanjkanjem načrtov), za druge pa nepričakovano, ker so bili preveliki optimisti.
Letošnje praznovanje je vsekakor pogojeno s prav posebnimi občutki. Sedanja vlada je res nekaj posebnega in nas še ni nehala presenečati.

Po enem letu vladanja ob najbolj prepričljivi in udobni parlamentarni večini ni uspela realizirati niti enega večjega in nujnega reformnega projekta. Klima, ki vlada v naši republiki, nikakor ni zavidljiva. Nasprotno. Vedno bolj je vse megleno in nejasno, pa ne samo za vladane državljane, temveč očitno tudi za vladarje.

Ob tem prihaja na misel več prispodob iz zgodovine. Leta 63 pr. Kr. je rimski konzul Mark Tulij Cicero imel pred rimskim Senatom znan govor, v katerem je opozarjal pred zaroto, ki naj bi jo vodil senator Katilina za strmoglavljenje rimskega Senata. Znane so njegove besede: »Kdaj, o Katilina, misliš prenehati zlorabljati našo potrpežljivost? Kako dolgo se nam še posmehuje ta tvoja norost? Kdaj bo konec te tvoje nebrzdane drznosti? Ali misliš, da kdo od nas ne ve, kaj si počel včeraj ali predvčerajšnjim ...? Senat za vse to ve, konzul vse to vidi. Pa vendar Katilina še deluje, pa kako! Pride celo v Senat, sodeluje pri razpravah … Mi pa, odločni možje, menimo, da storimo dovolj za Republiko, če se lahko izognemo njegovim napadom.« In vzklikne: »O, kakšni časi, kakšne manire!« Podobnim časom in maniram smo priče danes v naši republiki.

Če za kakega Slovenca/ko do sedaj še ni bilo jasno, kakšen odnos ima sedanja vladajoča garnitura do samostojne Republike Slovenije (ukinitev Muzeja osamosvojitve, češčenje protidržavnih posameznikov in simbolov, ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma, omalovaževanje vsega, kar je slovensko), nam je včerajšnja »proslava« črno na belem povedala, kaj mislita predsednica in vlada o osamosvojitvi. Ta nikjer ni bila omenjena. Sploh ne vemo, ob čem smo se Slovenci na včerajšnji dan lahko zamislili. Ob podnebni problematiki, ki je lastna vsemu svetu? Ob obsodbi nekega pri nas domnevnega avtoritarizma in populizma, a namenoma spregledujoč močne znake današnjega mehkega (?) totalitarizma, ki vsiljuje enoumno razlago vsega?
Včerajšnje srečanje na Kongresnem trgu je bilo brez slovenskega značaja, brez identitete, kot da smo Slovenci ljudje brez naroda in brez države. Smo samo človeški in živalski posamezniki v globalnem prostoru, ki jih skrbi podnebje.

Ob ponovni obsodbi (kar dvakrat v govoru) že pred skoraj osemdesetimi leti izginulih fašizma in nacizma niti z besedico ni bil obsojen komunizem, ki smo ga morali prenašati pet desetletij in ga moramo očitno, z njegovimi posledicami, prenašati še danes. Ob protislovnem izenačevanju »leta 1945 in 1991«, ki da sta oba bila enako pomembna za nas? Če bi nas kdo mogel prepričati o tem, da vse to temelji na zmoti, bi se človek morda sočutno zamislil in skušal pojasnjevati. A tu ne gre za nehoteno zmoto, temveč za naklep, za nečist namen.

Včerajšnje srečanje na Kongresnem trgu je bilo brez slovenskega značaja, brez identitete, kot da smo Slovenci ljudje brez naroda in brez države. Smo samo človeški in živalski posamezniki v globalnem prostoru, ki jih skrbi podnebje.

Druga misel, ki se ob današnjem stanju duha utrne, je pa pesnitev Otona Župančiča Pesem mladine, v kateri najdemo tudi to kitico: »O domovina, kdor te ljubi zdaj / ljubiti mora s črnim gnevom v duši; / kdor se naučil ni kot papagaj / besed svečanih, svete hrame ruši; / kdor noče laži dvoriti, lakaj / je kot drevo bolehajoče v suši. / Glej, smešna krinka, opičji obraz / – to boginja svobode je pri nas«. Kot da bi pesnik Župančič ne vedel, za kateri čas je to pisal.

Ljudstvo je danes pred izbiro: Ali še naprej molči in se s tem zaplete kot sostorilec pri degradiranju republike ali pa kulturno, a nič manj odločno reagira v obrambi pred 32-imi leti priborjene države. Ta država se namreč s to vlado tudi sesuva. To sesutje pa povzročajo ljudje, ki s(m)o jih izvolili. Bomo kdaj začeli razmišljati o kakšni spremembi? Upokojenci, kmetje, razne delavske panoge in sindikati so se že močno oglasili in ti glasovi so znaki začetne civilne neposlušnosti. Vlade so lahko različne, republiko imamo pa samo eno. Ne bomo dopustili, da nam razpade.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike