LGBT prijazni otroci iz LGBT prijaznih vrtcev

Po kratkih letih svobode in navidezne demokracije smo Slovenci zelo hitro polizali med, ki nam je ponujal krila in dajal lažen občutek, da lahko - končno že - premikamo meje obzorja.

Prej, preden smo dvakrat, trikrat tlesknili s prsti, smo ponovno padli na trda, realna tla. Samocenzura je v državi, v kateri živim, postala del vsakdana - podobno kot jutranja kava. Spisek tistih, o katerih je treba molčati, oziroma - biti previden pri izbiri besed, pa postaja iz dneva v dan daljši.

Kadar rečem, da uporabljam zdravo kmečko pamet, ko razmišljam o tem in onem, se mi prizanesljivo nasmehnejo:''Počakaj malo, ne bo trajalo dolgo, ko bodo tisti, ki jo bodo uporabljali, šli sedet!''

Odraščala sem v okolju, ki je veliko dalo na spoštovanje drugačnosti, na poštenost, odkritost, na upoštevanje desetih božjih zapovedi. Že z materinim mlekom smo otroci pili, da se iz Lipčeta, ubogega fanta s posebnimi potrebami, ne smemo norčevati. Bili smo prepričani, da se nam bo posušila roka, če bomo metali kamenje v lastovke. Če se bomo norčevali iz kruha, pa nas bo - že kako - štrafal Bog. Spisek tistih, ki smo jih morali spoštovati, ni bil kratek. Že sama nespoštljiva misel je bila velik greh.

Zato marsičesa, kar se dogaja danes, čisto nič ne razumem. Že lep čas si belim glavo, kaj, za vraga, pomeni, da je sam ljubljanski župan nekaterim vrtcem podelil naziv LGBT prijazni vrtci? V čem so ti drugačni od drugih? Mar vrtce, ki to niso, obiskujejo sami nevzgojeni, če ne celo nevarni razbojniki, ki bi lahko LGBT skupinam naredili kaj hudega? So mar – za povrh - ti drugi (drugorazredni?) povsem nevzgojeni, celo nevarni sebi in družbi? Jih vzgojitelji učijo preklinjanja, zmerjanja drugačnih?

Želim živeti v družbi, v kateri so moralne vrednote nekaj osnovnega, neodtujljivega in same po sebi umevnega – enake za vse, in ne v družbi, ki bi jih izrabljala za ustvarjanje nekakšnih ekskluzivnih elit.

Če po pravici povem, se družbe, v kateri me s takšnimi nazivi nagovarjajo in mi dopovedujejo, da so nekateri boljši kot drugi, nekako bojim. Tovrstne titule mi vzbujajo nelagodje in strah pred očitno drugorazrednostjo ostalih, ki tega naziva še nimajo.

Veste, pa vam to zelo odkrito povem: meni osebno takšni in podobni certifikati čisto nič ne pomenijo, kajti moralne vrednote, ki so mi jih že v otroštvu vsadili v dušo in srce, mi narekujejo, da nikomur - niti mravlji - ne bi storila nič hudega. Nikogar ne bi ranila ne z napačno besedo ne z oholim in zaničljivim pogledom. Enako, kot mi ne bi bilo prav, da bi se podobno zgodilo v obratni smeri.

Zato, da sem do ljudi takšna, kot sem, ne potrebujem certifikata. To je že v meni! Že od nekdaj!

Bomo šli v skrajnost in zaradi slabe vesti, ker živimo v družbi brez manir in srčne kulture, s certifikati ''zakrili'' kloako, ki smo jo sami ustvarili?

Bomo zato dobili LGBT prijazne zdravstvene domove, LGBT prijazne lokale, trgovine, železniške postaje, javna stranišča, cela mesta, delovna okolja, banke?

Lepo vas prosim- nehajmo s temi neumnostmi!

Želim živeti v družbi, v kateri so moralne vrednote nekaj osnovnega, neodtujljivega in same po sebi umevnega – enake za vse, in ne v družbi, ki bi jih izrabljala za ustvarjanje nekakšnih ekskluzivnih elit.

Želim živeti v družbi, v kateri bi bilo logično, da smo si lezbijke, homoseksualci in če hočete - stare dame mojega kova s sivimi lasmi in gubami na obrazu, povsem enaki in enakopravni. Niti približno si ne želim, da bi bila, denimo, Miklošičeva ulica bolj prijazna devetdesetletnicam kot štiridesetletnicam. To preprosto ne gre!

Nihče ne sme biti bolj enak kot drugi. Zlasti ne v vrtcih in osnovnih šolah! Temeljna človekova oziroma otrokova pravica je, da naredimo vse za njegovo srečno otroštvo.

In ne, da mu že takrat, ko pojma nima, za kaj točno gre, polnimo glave z življenjskimi stili in ideologijami, ki jih ne dojema, niti jih ne razume.