Levica v vladi je v Evropi bolj anomalija kot nekaj normalnega

Po zmagi Gibanja svoboda na nedavnih volitvah je njegov predsednik Robert Golob oznanil, da se bo glede koalicije pogajal s Socialnimi demokrati in Levico. Potrebno večino sicer lahko doseže tudi zgolj z SD-jem, vendar se glede na retoriko zadnjih dni zdi skoraj samoumevno, da bo vstop v vlado ponudil tudi Levici, ki je del koalicije KUL, čeprav je ta prepolovila svoj rezultat glede na prejšnje volitve.

A že hiter pogled po evropskem političnem parketu nam pokaže, da so stranke radikalne Levice praviloma opozicijske stranke in v nacionalnih parlamentih običajno igrajo obrobnejšo vlogo. To sicer ne drži vedno; v času hudih kriz utegnejo s svojo populistično retoriko celo prevzeti oblast in voditi vlado. Vrhunec v moderni politični zgodovini so radikalno leve stranke dosegale v času finančne in gospodarske krize po letu 2008, običajno v državah, ki so bile od nje najbolj prizadete.

Stranke radikalne levice so v Evropi v zadnjih dveh desetletjih nastajale na podoben način kot stranka Levica, oz. najprej Združena levica, ki je pri nas nastala leta 2014. Običajno je šlo za združitev več manjših strank, skupin ali gibanj, ki so delovala na področju marksistično-leninistične ideologije, demokratičnega socializma, eko-socializma, pogosto tudi na platformi nasprotovanja varčevalnim ukrepom, s katerimi so mnoge evropske države reševale finančno in dolžniško krizo.

Siriza kot ena redkih radikalno levih strank, ki je vodila kakšno evropsko vlado

Največ uspeha so stranke radikalne levice dosegle v državah južne Evrope, kjer so bili dolžniška kriza in z njo povezana brezposelnost, padec življenjskega standarda in varčevalni ukrepi, najhujši. Najhuje od vseh je bilo v Grčiji, kjer je stranka Siriza kot ena redkih tudi prevzela vodenje vlade.

Leta 2015 je Siriza na splošnih volitvah prejela največ glasov in s tem 149 poslancev v 300 članskem parlamentu. Siriza je tako zasedla glavno mesto na levi in s te pozicije izrinila tradicionalno eno izmed dveh vodilnih strank – socialdemokratsko stranko PASOK, ki se od tedaj ni več pobrala. Grški premier je postal predsednik Sirize, Aleksis Cipras.

Soočena z realnostjo kreditodajalcev in finančne krize je Siriza opustila večino svojih utopičnih idej in postala bistveno bolj pragmatična. Pol leta po nastopu vlade je odstopil tudi ideolog njene finančne politike in finančni minister Janis Varoufakis. Ta se je nato pridružil frakciji Sirize, ki se kasneje ni več uvrstila v parlament.

Cipras je bil grški premier med leti 2015 in 2019, ko ga je na volitvah premagala aktualna vladajoča konservativna Nova Demokracija. Siriza sicer ostaja vodilna leva stranka v Grčiji. Čeprav bi ekonomsko politiko Sirize težko označili za uspešno, pa je uspeh dosegla pri rešitvi dolgoletnega spora z Makedonijo. Leta 2018 sta Cipras in makedonski premier iz vrst socialistov, Zoran Zaev, podpisala Prespanski dogovor, po katerem se je Makedonija preimenovala v Severno Makedonijo, Grčija pa jo je nehala blokirati v mednarodnih povezavah.

Jezdenje vala gospodarske krize uspešno predvsem na jugu Evrope

Zagovornik socialnih transferjev je tudi ciprska stranka AKEL (napredna stranka delavnih ljudi), nekdanja komunistična stranka Cipra. Na oblast so prišli še pred Sirizo, leta 2011, in uvedli serijo ukrepov razdeljevanja denarja, med drugim dvig najnižjih pokojnin za 30 %, povečanje študentskih ugodnosti in druge socialne programe. Samo ti dodatni programi so državo stali 1,2 milijarde evrov, pri čemer je BDP Cipra pol manjši od Slovenije. Leta 2013 je državo, ki jo je v dolžniško krizo poleg lastnih napak pognala tudi situacija v Grčiji, reševala evropska trojka. Od leta 2013 je AKEL v opoziciji.

Dolžniška kriza je na sceno pripeljala levičarski stranki v še dveh južno-evropskih državah, ki sta prav tako imeli težave z javnimi financami in visoko brezposelnostjo. Na Portugalskem je Levi blok nastal že leta 1999, vendar ga je finančna kriza iz obskurnih 3 % podpore dvignila na približno 10 % leta 2009 in znova 2015 po manjšem padcu leta 2011. Sicer vselej opozicijska stranka je med letoma 2015 in 2019 na podlagi posebnega dogovora podpirala manjšinsko vlado socialista Antonia Coste.

V Španiji je politični hit leta 2014 postalo gibanje Podemos (Zmoremo), ki ga je ustanovil Pablo Iglesias in takoj leta 2014 postal četrta najmočnejša stranka na evropskih volitvah v Španiji. Podemos je sicer nastopil s podobno platformo kot Siriza v Grčiji, v vlado pa je prvič vstopila šele leta 2019, ko je sklenila koalicijo s socialisti Pedra Sancheza.

Tako portugalski levi blok, ki je na volitvah letos prepolovil svojo podporo, kot španski Podemos, sta v zadnjih letih v zatonu. Po porazu na lokalnih volitvah v Madridu, kjer je Podemos povozila konservativna ljudska stranka, je z mesta predsednika stranke Podemos odstopil ustanovitelj Pablo Iglesias, ki se je umaknil iz politike.

V vlado občasno vstopi še finska Levičarska zveza, ki sicer uživa približno 10 % podporo Fincev. Po drugi svetovni vojni so bili v vladi petkrat, njihova politika pa temelji na demokratičnem eko socializmu. Finska ima tudi Komunistično partijo, ki pa zadnjih 20 let ne prestopa parlamentarnega praga.

Radikalno leve stranke po Evropi v opoziciji, lokalno pa tudi v kakšni koaliciji

Drugod po Evropi, z izjemo nordijskih držav, kjer levičarske stranke nastopajo predvsem na zeleni platformi, radikalna levica ne vstopa v vlade. Nemška Levica (Die Linke), stranka, ki je nastala z združitvijo nekdanje vzhodnonemške komunistične partije in modernih levičarskih gibanj z zahoda, je šesta in najmanjša parlamentarna stranka v nemškem zveznem parlamentu. Večino glasov prejme v deželah nekdanje Vzhodne Nemčije.

V vladi še ni bila nikoli. Pred lanskimi volitvami se je omenjalo možnost koalicije med Levico, Socialnimi demokrati in Zelenimi, a je Levica nato skoraj izpadla iz parlamenta in dosegla zgodovinsko enega najslabših rezultatov, koalicijo pa so Socialdemokrati in Zeleni sklenili z Liberalci. Je pa Levica v podobnih koalicijah na oblasti v nekaterih deželah. V Mecklenburg-Predpomorjanski celo vodijo zeleno-rdečo-rdečo koalicijo, medtem ko so v Berlinu, Bremnu in Turingiji manjši koalicijski partner. V sedmih od šestnajstih dežel ne presežejo niti parlamentarnega praga.

Na Danskem je najradikalnejša stranka v parlamentu Rdeče-zelena zveza. Deluje na proti-kapitalistični platformi, ki zagovarja socializem, mirovništvo in zelene politike, boj proti diskriminaciji in sindikate. V parlamentu so od leta 1994, leta 2011 so se dvignili s približno treh na dobrih 6 odstotkov. V vladi niso nikoli, v treh mandatih, vključno z aktualnim, pa so zunajkoalicijska podpora socialističnim vladam.

Stalno je v opoziciji tudi nizozemska Socialistična stranka, ki običajno uživa okrog 10 % podporo, leta 2021 pa je padla na slabih 6 %. Radikalne levičarske stranke so v upadu v večjem delu Evrope. Po tem, ko je Komunistična partija Češke in Moravske prejšnjemu češkemu premierju Andreju Babišu kot nadkoalicijska partnerica nudila podporo, so jo leta 2021 češki volivci izločili iz parlamenta. O tem smo podrobneje pisali tudi na Domovini: Kako so Čehi iz parlamenta počistili komuniste

Tudi v Sloveniji Levica v koalicije še ni vstopala. V vladi Marjana Šarca je za dobro leto igrala vlogo nadkoalicijske partnerice manjšinske vlade.