Kako so Čehi iz parlamenta počistili komuniste

Na Češkem politično dogajanje trenutno poteka precej v slovenskem stilu: zgodil se je pat položaj med zapriseženo sovražnima stranema, predsednik republike pa voditelju niti ene niti druge zaradi dozdevno nejasnega izida volitev dolgo ni podelil mandata za sestavo vlade. Kar pa Čehe loči od nas je dejstvo, da v novem sklicu parlamenta ni niti ene komunistične stranke.

Parlamentarnega praga tako ni prestopila niti Komunistična stranka Češke in Moravske, niti to ni uspelo socialdemokratom. V parlamentu tako ni kakih neokomunistov, niti stranke “ponosnih naslednikov”. Kot bi pri nas iz parlamenta izpadli Levica in SD. Kako jim je to uspelo?

Češki (sedaj še) predsednik vlade Andrej Babiš s svojo stranko ANO spada v evropsko družino liberalcev (Renew), prakticira pa konservativni levi populizem in, za čuda, evroskepticizem. Vedno nekoliko uporniške češke volivce je pač potrebno z nečim nasititi.

Kapital in mediji niso vedno dovolj

Tako rekoč ves čas svoje politične kariere je bil deležen očitkov v zvezi s korupcijo, predvsem glede javnih sredstev, ki so odtekala v njegova zasebna podjetja. Neka sogovornica je pred kratkim hudomušno opisala dvojna merila: “Mi krademo, Babiš pa črpa.” Ker je Babiš po očetu Slovak, se ti radi pošalijo, da so Babiša izvozili svojim sosedom, da jim uniči državo.

Kljub očitkom se je češki “strongman” ob podpori medijev in kapitala zdel nepremagljiv, a vseeno “si najde junaka, ki bil mu je kos”: povezovalna zgodba pod vodstvom zmerno konservativnega katolika Petra Fiale je osvojila za 0,7 odstotne točke več glasov, Babiševi stranki pa je volilni sistem zaradi neposredno dobljenih mandatov prinesel en sedež v parlamentu več (spomnimo, neposredni mandati so pred izpadom na zadnjih volitvah rešili tudi nemško Levico). Kdo naj torej dobi mandat za sestavo vlade?

Lik in delo Andreja Babiša

Izhaja iz dobre partijske družine; njegovi starši so v času komunizma zastopali Češkoslovaško v OZN in, kar je še pomembnejše, pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih GATT v Ženevi. Babiš se je v Švici tudi šolal, sodeloval pa je s češkoslovaško tajno policijo ŠtB pod imenom agent Bureš.

Z denarjem s švicarskih računov, a nepojasnjenega izvora, je v devetdesetih postal 100 % lastnik enega največjih čeških podjetij Agrofert, ki se ukvarja s kmetijstvom in prehrambeno industrijo, obvladuje pa tudi del čeških medijev. V politiko je vstopil s svojo stranko ANO kot finančni minister in postal znan po uspešnem črpanju evropskih sredstev, predvsem za svoje podjetje. Vpleten je bil predvsem v korupcijske afere, pred časom pa so češki mediji poročali, da je tajni službi naročil ugrabitev lastnega sina, da ta ne bi mogel pričati pred sodiščem.

Zmaga konservativcev in županov

Fiala sam je sicer vodja stranke ODS in spada v družino konservativcev in reformistov (ECR), v svojo predvolilno koalicijo SPOLU pa mu je uspelo pritegniti še liberalne konservativce in krščanske demokrate. Gre torej za precej konservativno druščino, ki je, presenetljivo, zmagala tudi v največjih dveh mestih, Pragi in Brnu.

Čeprav je Babiš osvojil en sedež več od Fiale, pa mu vlade skoraj zagotovo ne uspe sestaviti. Koalicija SPOLU je namreč sklenila dogovor o sodelovanju z listo Pirati in župani pod vodstvom Ivana Bartoša. Sliši se nenavadno, a v resnici gre za zgodbo, v kateri so župani množično posegli v državno politiko. S te liste so župani zasedli 33 parlamentarnih sedežev, pirati pa zgolj 4. Ta koalicija ima zadostno število glasov za sestavo vlade.

V parlament se je sicer uvrstila tudi SPD pod vodstvom Tomia Okamure, ki pa skupaj z Babiševo ANO ne more zagotoviti parlamentarne večine.

Volivci rekli “NE” komunistom

Zakaj so torej iz parlamenta izpadli vsi zagovorniki trdega in skrajnega levičarstva? Ker so volivci v njih prepoznali potencialne Babiševe partnerje za sestavo vlade; nenazadnje imajo skupno partijsko poreklo. Zato so glasove rajši namenili konservativcem, sredini in lokalnim politikom ter s tem izvedli nekakšno simbolno mini lustracijo.

Na Češkem vlada prepričanje, da se bo saga zaključila v prvi četrtini naslednjega leta, ko pričakujejo nastop trdne desnosredinske vlade s pridihom konstruktivnega skepticizma do bruseljske politike; pričakujemo lahko tudi rahlo približanje češke politike poljskim usmeritvam.

Največjo oviro pri formiranju vlade bi lahko predstavljal kritično bolni in zato operativno nesposobni predsednik republike Miloš Zeman, sicer levi populist; njegova stran je sprva želela mandat podeliti Babišu, a nazadnje ga je kljub temu podelil Fiali.

Levi populisti in desni intelektualci

Izpostaviti velja mogoče najpomembnejše dejstvo, ki nam ga prikazuje češka politika: splošno prepričanje, posebno pri nas, je, da so intelektualci samo levi, populisti pa samo desni. A Čehi to dojemajo realneje: tako Babiš kot Zeman sta populista z levim ozadjem, medtem ko je zmagoviti Fiala desni intelektualec. Tudi Zemanova protikandidata na zadnjih dveh predsedniških volitvah, Drahoš in Schwarzenberg, sta bila intelektualca, podprta s strani (tudi) konservativcev.

Nauk češke zgodbe

Slovenci se lahko iz čeških volitev naučimo marsikatero modrost. Na primer, da so povezovalne zgodbe okoli sredine na volitvah za ljudi privlačne. Ali pa to, da so lahko župani ključni za oblikovanje vlade, in da je prisotnost lokalnih politikov na državni ravni za volivce pomembna. Pa tudi to, da kapital in mediji na svoji strani nista zagotovilo za zmago ter da so inteligentni volivci sposobni prepoznati zgrešeno politiko naslednikov nekdanjih partijskih elit in to tudi kaznovati. No, na Češkem …

Češka nam nakazuje preporod zmernega konservativizma in desne sredine. Spomnim se, kako so tam študentje iz mest hiteli na volišča, da bi glasovali za konservativne intelektualce in proti levim populistom. In ravno od teh – mestnih študentov – se pričakuje progresivizem, skrajno levičarstvo, woke, itd. Nekateri torej še imajo zdravo pamet.

A Čehi so pragmatični, dovolj imajo kriminala starih in praznih obljub novih komunistov. Lahko tudi pri nas upamo na podoben obrat?

27 komentarjev

  1. Na vem, ampak v osnovi je Čeh naš drugi ali tretji brat po DNK raziskavah EU institucij ampak zajeban, trd, natančen, neizprosen, ponosen, važen, egoističen in nepopustljiv tip maherja s katerim delat skupaj več kot 4 ure dnevno je tlaka…
    Cankarjev slovenski hlapec ni niti slučajno primerljiv na Čeha.
    Uspeli bodo v vsem česar se lotijo, pa makar komunizma!

    Naš rdečeburžujski tatinski karakter z nostalgijo po pobožnem ubogljivo pridnem hlapcu ne spada v nobeno kategorijo tega sveta.
    Ja sposobni smo celo iz Vatikana dobrikati se komunistom v Moskvi in jim prodajati vijolice, samo, da ne bo zamere, če pa koga vmes pohodimo, pa tudi nič hudega, nikoli nič krivi…vse to bo treba plačat. Drago bo.

    A veste kaj mi je dejala mati pri svojih 94-ih pred dnevi ?

    Ja, bile so velike družine, to ve vask trot. Bilo je otrok vsaj desez, do petnajst. Revščina na krožniku, trdo delo, garanje, pobožnost, Bogaboječnost, itd, itd.

    A veš koliko otrok iz ene družine je moralo od domače mize, od domače postelje od družine delat k žlahti, k stricem in tetam in k popolnoma tujim ljudem, koliko žalosti, udarcev, traum in bede – a si to sploh predstavljaš ?
    Ne, ne morem. Čeprav sem prebral obe knjigi od Miklavčičeve o življenju in kurbariji vmes, na vasi, seveda, koncem 19 in do polovice usodnega 20. stoletja.
    pojma nimam kako hudo je to moralo biti in sploh se mi ne svita kakšne so bile posledice…

    Mati pa pravi: ” No vidiš, iz teh prizadetih ljudi, ki so bili bratje in so bile sestre, ki so bil zavrženi, vrženi v svet, ki niso imeli nič in so plačevali ne veš čigave in kakšne grehe se je tudi in še kako rodila in oplajala morilska revolucija, kotišče in gojišče nesreče, sovraštva, bede in zločina, tako, da boš vedel in mogoče kdaj razumel! ”

    Ja, veliko bistvo slovenske nesreče.
    Pa so bili vsi, vsak otrok, vsako dete namenjeni blagoslovljenemu življenju, kaj pa so jim lahko dali, namenili je pa druga zgodba – NIHČE NE OMENJA TEGA FENOMENA, NE DRŽAVA, NE CERKEV, nasprotno, vse je tako sladkobno lepo, misteriozno in zavito v celofan in barvaste pentlje, v mašne in v lepe sladke besede.
    Zakaj je načrtovati, planirati, delati in voditi delo in bivanje z Resnico tako hudičevo težko?
    Ker se zamolčuje in gradi nekaj povsem drugega, že od začetka kontra vsemu kar se pa sicer pripoveduje…
    O Državi in o Slovencih že kar nekaj vemo, kaj pa o Slovencih in o Cerkvi – samo lepo, nič kritičnega, nič raziskovalnega, vse je pod preprogo, vsaj pajčolanom – pa se na veliko piše kam so se izgubili slovenski Kristjani ? Samo še na pogrebih? Ding-Dong ! Slovenske visoke dostojanstvenike, pa izgleda niti ne skrbi, saj Kristusova Cerkev ne more propasti in podobno…bo že kako, samo z lepimi pridigami ne bo šlo…Aja, nazaj k Čehom! Ko sem v pragi iskal pred 10 leti četrt Vinohradi, kjer je fantastična Plečnikova cerkev, mislim da, Srca Jezusovegain sem jo bčudoval znoztraj in zunaj ure dolgo in preslikal vse možne innemožne detajle, sem govoril tudi z mladimi Čehi , ja hudo, že takrat jih je odpadlo ogromno, tako nekako tako robustno je bilo kot je pri nas sedaj…tu smo si pogansko in fikcijsko komoditetno
    ter filozofsko navito do neba v praznine samopašnosti in vase zagledanosti, zelo blizu, to pa ja.
    No, bo že kako!
    Bog pomagaj, če se da.

  2. Odličen prispevek g. Freliha.Pri nas kaj takega najbrž ni moźno ne vem ali zaradi volilnega sistema ali pa zagledanosti pomladnih strank samih vase. Če bi Nsi , Sds, Pos , Smc in še kakšna manjša recimo Kanglerjeva nova SLS če že nk v Pos-u nastopile skupaj z enotno listo bibskupaj dosegle neprimerno več kot vsaka poesebej s svojo listo.

    Ocenjujem da precej več ,najmanj pa vsaj 55 % glasov .
    A kako se bo to zgodilo ,če sta se Nsi in Sds že začeli prerivati med seboj.
    Čehi so z enotno listo desnih krščanskih strank vrgli iz parlamenta ponosne dediče komunistov in neokomuniste kot lepo ugotavlja komentator isto kot bi pri nas leteli ven Sd in levica pa še kakšen njihov satelit.
    Samo enotna lista zagotavlja zmago že spomladi okrog Velike noči in ne v oddaljeni megleni bodočnost.
    SAMO POVEZANI ENOTNI BOMO MOČNEJŠI OD DEDIČEV RDEČE KOLOBOCIJE.

    • Mihael Jarc, tudi jaz mislim, da bi se stranke s podobnimi programi morale bolj povezovati, pa tudi SKUPNO NASTOPATI, ko bo volilna kampanja potekala po mestih in vaseh.

      Tako je delal DEMOS v kampanji pred prvimi DEMOKRATIČNIMI VOLITVAMI. In takrat smo USPELI !
      Če je dokazano ta recept dober, zakaj ga ne bi uporabili?

    • Mi ga pa z veseljem gledamo. Vaš problem pa je, ker kot bivši član ZK pozna vaše delovanje in ga zato ne prenašate. Nekateri v življenju spoznajo zmoto, drugi pa ne. In v tem pogledu ste vi bistveno bolj goreči verniki veroizpovedi, ki je temeljila na laži in je že propadla,
      Komunistov se pa ne znebiš, ker so se zajedli v vse pore družbe. Tako izkoriščevalskih ljudi težko najdeš. Nekateri jih primerjajo z ortodoksnimi Judi, ki so tudi prišli v vse pore gospodarstva, bank in družbenih institucij. Malo preberite knjigo Vzporedni mehanizem globoke države. Zato pa jokajo, če ne potrdijo direktorja še četrti mandat z najvišjo plačo v državi.

    • Ker vsi, ki smo starejši od 45 let več ali manj poznamo kako “fantastično” se je živelo v državi, kjer je veljalo pravilo Sedam Filozofira Radi Jedan (SFRJ, ki je bankrotirala zaradi tiskarne na Topčideru), potem vemo, da smo imeli v tej državi navadne komuniste, zadrte komuniste in morilske udbokomuniste. Navadni komunisti, ki so bili zaposleni po delovnih organizacijah in ustanova niso bili in tudi sedaj niso problem, ker so ZKS zapustili takoj ko je bilo to mogoče, problem pa so zadrti komunisti, ki hlapčujejo in še naprej ubogajo udbokomuniste, torej tiste, ki se držijo Dolančeve paradigme, da so na oblasti lahko samo komunisti.

  3. S strani avtorja je nekoliko nekorektno impliciranje, da gre pri čeških socialdemokratih za “ponosne naslednike” komunistov, torej za podobno stranko naši SD. Češki socialdemokrati (ČSSD) namreč niso ne ideološki ne pravni nasledniki komunistične partije iz časa enopartijskega režima. Edini nosilci komunističnih idej na Češkem od prvih večstrankarskih volitev dalje in tudi edini ideološki in pravni nasledniki nekdanje partije so namreč komunisti (KSČM), ki se pa (za razliko od naše SD) niti nikoli niso pretvarjali, da so se “reformirali” ali postali nekakšna socialdemokratska stranka. ČSSD pa vse do zadnjega mandata nikoli ni želela sodelovati s komunisti, partnerje za sestavo vlade je raje od komunistov iskala desno od sredine. Položaj ČSSD bi bil tako kvečjemu pri nas primerljiv s Pučnikovo SDSS, dokler je slednja programsko (in ideološko) zastopala socialdemokratske ideje in preden se je pod Janšo pomaknila precej bolj na desno. Seveda je pri (manjšem) delu članstva ČSSD šlo tudi za nekdanje člane komunistične partije, a enako nenazadnje velja tudi za SDSS (oz. danes SDS).

    • Avtor se zaveda, da izvor ČSSD predstavlja Socialdemokratska čečkoslovaška stranka v Avstriji iz časa Avstroogrske. dejstvo pa je, da se je ta stranka leta 1948 združila s češkoslovaško komunistično partijo, iz katere izvira tudi del današnjega članstva. Pučnikova SDSS ni imela predhodne stranke, ki bi se kdaj združila s komunisti. ČSSD je danes članica evropske skupine Progresivnega zavezništva in Socialistične internacionale, katere cilj je uvedba “demokratičnega socializma”. Ponosne naslednike pa predstavlja KSČM.

      • Samo dejstvo, da je ČSSD članica Progresivnega zavezništva in Socialistične internacionale (četudi slednje res med cilji navaja uvedbo “demokratičnega socializma”) po mojem mnenju sicer ne nakazuje neke neokomunistične usmeritve stranke: ne nazadnje je tudi npr. stranka avstrijskih socialdemokratov (SPÖ) članica obeh zavezništev, pa bi tej težko pripisali neko neokomunistično usmeritev. Tudi pojem “demokratičnega socializma” je pri tem treba razumeti bolj zmerno kot npr. v programu Levice (tudi npr. vladajoči stranki v Španiji in na Portugalskem nosita naziv “stranka socialistov” pa sta njihov program in delovanje socialdemokratska in ne neokomunistična, torej levosredinska in ne skrajno leva). Tudi SDSS se je želela sprva pridružiti Socialistični internacionali in bila tja leta 1992 sprejeta kot opazovalka, prav tako pa del njenega tedanjega (in tudi današnjega) vidnega članstva izvira iz Zveze komunistov. Zato sam glede tega spoštljivo izražam nestrinjanje z avtorjem in vztrajam pri mnenju, da je ČSSD (kot ena redkih socialdemokratskih strank v nekdanjih komunističnih državah, kjer ni šlo za reformirane komuniste) veliko bližje Pučnikovi SDSS kot pa kakšni Levici ali SD.

  4. Rok Frelih nastopa z dvoumno in nesmiselno krilatico kako so Čehi iz parlamenta počistili komuniste.
    Pri tem pozablja, da ni bistveno kako se stranka imenuje ampak kašen je njen program in kakšna je mentaliteta vodilnih ljudi v stranki.
    Praksa bivših komunističnih držav vključno z Slovenijo kaže, da komunizem gospodarsko ni bil uspešen je pa bil izjemno uspešen v indoktrinaciji in vcepitvi komunističnega načela razmišljanja ljudi skozi šolski izobraževalni sistem od vrtca do fakultet.
    Večina ljudi je kljub temu, da so živeli v komunizmu relativno slabo in tudi zato ker je ljudem bližja socialna enakost v revščini kot velika neenakost v relativnem blagostanju še danes v podzavesti ostala ta nota . Praktično si tudi danes v Sloveniji skoraj ne moramo predstavljati, da bi na volitvah uspela stranka, ki ne bi vsaj navidezno kot ključni element svoje ideologije in programa navajala takšno ali drugačno socialno pravičnost, kar seveda ni enakost vendar tega pri nas ne ločimo.
    Posledično je iz ukrepov vseh vlad iz vzhodnega dela vključno z Slovenijo in Janšo očitno, da so sedanja vodstva tudi če se imenujejo desno nacionalna po mentaliteti socialistična in se jim ne zdijo sporne komunistične metode vladanja.
    Celo navzven največja nasprotnica komunizma SDS je imela nekoč socialdemokracijo v imenu. Tudi notranja demokracija v tej stranki temelji na komunističnem načelu ”demokratičnega” centralizma. To potrjujejo tudi rezultati partijske enotnosti pri volitvah vodstva te stranke in posledično stil vladanja.
    Enako lahko opazimo pri Fidesu in Poljski pravičnosti deklaracije o katolištvu in konservativnosti ne omejujeta voditeljev teh strank , da ne bi vladali s komunističnimi metodami.
    Problem blaginje torej ni v tem kako se imenujejo stranke na oblasti ampak kašna je mentaliteta njihovih vodstev..

    • Rok Frelih nastopa z jasnim in smiselnim dejstvom, da nobena izmed štirih list, ki so se uvrstile v češki parlament, ni članica Evropske levice, Progresivnega zavezništva ali Socialistične internacionale, niti ne širi ideologije v duhu imenovanih ustanov.

      Kot kristjan pa avtor zagovarja usmeritev, da mora biti družbena pravičnost naš brezpogojni imperativ. Ne enakost, ki ni možna, hkrati pa človeku odvzema individualno identiteto, pač pa pravičnost. Če bi kot “komunistično zavržno” ukinili vsakršno državno regulacijo, bi se vrnili v stanje družbene anarhije (človek človeku volk), saj bi s tem izstopili iz družbene pogodbe po Hobbesu. A geneza družbene pravičnosti mora biti naravna, nerepresivna in trajnostna, to pa lahko omogoči le konservativizem, ki družbeno pogodbo razume kot pogodbo med mrtvimi, živimi in še nerojenimi.

  5. Ključna in bistvena razlika med ČSSR in FLRJ je v tem, da so v komunistični ČSSR komuniste na oblast postavili Rdeča armada, Stalinova KP SZ in Kominterna, v FLRJ pa so si oblast z NOB, revolucijo in državljansko vojno ter množičnimi medvojnimi in povojnimi poboji nad vsemi političnimi nasprotniki izborili domači komunisti, člani KPJ in Ozne (ob razumljivi pomoči in podpori KP SZ, Kominterne in ob delni udeležbi enot rdeče armade pri osvobajanju dela FLRJ).
    Ob politični osvoboditvi in osamosvojitvi ČSSR izpod zasedbenih sil Varšavskega pakta ter izpod političnega patronata KP SZ so bili domači partijski funkcionarji in aparatčiki (Čehi in Slovaki) takoj od večine prepoznani in izločeni kot izdajalci oz. varuhi tujih državnih in političnih interesov. Razmeroma preprosto je bilo večinsko sprejeti očiščevalni ukrep lustracije v sodstvu, a s tem niso povsem odpravili demokratičnih pravic strank naslednic nekdanje edine dovoljene partije ter njihovih demokratičnih možnosti, da se pomerijo na demokratično odprtem in strpnem političnem trgu.
    V SFRJ so člani in aktivisti prej edine dovoljene politične stranke KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS prilagodljivo prevzeli ob sistemskem preobratu deloma prevzeli novo ikonografijo, nove politične parole in nova imena (ZLSD, SD), deloma pa so se razpršili po vseh delih nekdanje SZDL in njenih naslednicah (ZSMS-LDS-Zares-SMC-PS-SAB-LMŠ, ZB-Desus) ter tudi po vseh ustanovnih strankah koalicije Demos (od Demokratov do SDS in SKD oz. NSi).
    Skratka, zgodovinski preobrat iz totalitarnega režima pod absolutno diktaturo Titove večne in nenadomestljive KPJ/ZKJ z “jekleno zaščito” JLA, KOS, LM, SDV in TO posameznih republik, v svobodno, neodvisno, samostojno demokratično in politično večstrankarsko parlamentarno državno ureditev je bil brez-konflikten, zvezen, kontinuiran, kar pomeni, da so integralni del političnega in upravnega sistema na državni in lokalni ravni ostali mnogi premnogi “verniki” prej edine dovoljene “vere” oz. operativni aktivisti prej edine dovoljene “cerkvene organizacije” – četudi neformalne in četudi v ilegali.
    Razlika med Čehi in Slovenci (oz. med prehodom enih in drugih v demokratičen sistem političnega pluralizma) je torej očitna, zgodovinsko, ideološko, politično in družbeno pogojena, zaradi česar bi bilo tudi vsakršno nekritično posnemanje tuje prakse najbrž nekoristno, če ne celo škodljivo.

  6. G. Frelih navajate:” Če bi kot “komunistično zavržno” ukinili vsakršno državno regulacijo, bi se vrnili v stanje družbene anarhije (človek človeku volk), ”
    Državna regulacija se med seboj bistveno razlikujejo ravno demokratičnosti postopkov po katerih se sprejemanja predpisov. Nedvomno je najbolj demokratična tista regulativa, ki jo sprejme ljudstvo na referendumu.,
    V večstrankarski demokraciji, predpise sprejema vsakokratna stranka na oblasti , v komunizmu jih je sprejemala partija, ker je bila pač ves čas na oblasti. To pa ne pomeni, da stranka na oblasti v večstrankarski demokracije ne deluje po komunističnih principih in na ta način tudi uveljavlja predpise.
    Le to sem hotel povedati, saj ta navedba za večino vzhodno evropskih držav v demokraciji še vedno velja. V praksi namreč vidimo koliko so predpisi , ki se sprejemajo tudi v sistemu strankokracije v skladu z načelom družbene pravičnost, ki naj bi bila brezpogojni imperativ.
    V tem kontekstu glede predpisov tudi ni sporno, da se državna regulativa spoštuje in izvaja v toliko kot jo ljudje (izvajalci regulativa in tarče državne represije) dojemajo kot pravično, etično in moralno ali še bolje kot regulative, ki deluje v splošno in ali njihovo osebno korist.
    Splošno je tudi znano, da država potrebuje bistveno manj regulative in represije (nenazdanje tudi manj stroškov za delovanje državnega aparata) tam kjer ljudstvo dojema regulativo kot kot pravično oz. kot tisto na katero ima neposreden vpliv.

  7. Malo me je izzval tudi France D, Korošec, ki pravilno ugotavlja, da imajo Čehi takoj za Slovaki Slovenskemu najbolj soroden DNK.
    Kdor spremlja ”rodoslovne” prispevke na internetu bi lahko opazil, da Čehe in Slovence tuji avtorji tudi v vseh rodoslovnih navedbah navajajo kot dva najbolj germanizirana in zato najbolj gospodarsko, kulturno in socialno uspešna slovanska naroda.
    Genetika nima nič z rasizmom in tudi ne nacionalizmi saj ravno dokazuje , da genetsko čistih narodov sploh ni. V Evropi zanimivo kot genetsko najbolj so najbolj gentsko čista dva naroda in sicer Sardinci I2a(ki se zaradi izoliranosti očitno niso veliko mešali z drugimi) in Bosanci, prav tako I2a ,. rodoslovci to utemeljujejo z geografsko pregrado, ki jo predstavlja dinarsko gorstvo. treba je vedeti, da sta oba gena najstarejša gena v Evropi saj pred 11.000 leti v Evropi najdemo zgolj gen I in G (Otzi) Gre za Ilirska in Keltska gena, ki s Slovani in Germani nimata nič skupnega saj so se v Evropi gena R1a in R1b pojavila šele 6.000 let kasneje.
    Ta uvod sem potreboval zato, da se Slovenci in Čeki razlikujemo genetsko po tem, da imajo Čeh nekaj manj Slovanskega gena R1a in več srednje evropejskega R1b (pogojno Germanskega) kot Slovenci in da skoraj nimajo Ilirskega južno dinarskega gena I2a, ki v Slovenij predstavlja že skoraj cca 1/3 kar lahko pripišemo priselitvam iz bivših republik saj imajo Hrvati, Bosanci in Srbi pretežno ta gen torej I2a, kar se sklada z dejstvom da je ena tretjina Slovenskega prebivalstva priseljencev iz juga.
    Zato mirna razdružitev v Jugoslaviji ni bila možna saj rodoslovci opisujejo Slovanski gen R1a kot zelo miroljuben in nagnjen k podložnosti, Srednje Evropski gen Ra1 b kot sicer tudi miroljuben vendar bolj individualističen in z nagnjenostjo k redu, organizaciji in vladanju ter Dinarskega I2a kot izrazito bojevitega a slabo organiziranega in nagnjenega k anarhiji.
    Razpad Jugoslavije na krvav način kot se je zgodil v odnosu na mirno razdružitev Češke in Slovaške lahko v veliki meri torej pripišemo genetski zasnovi mar ne.

  8. In še tragedija vseh tragedij, genetsko najbolj čist narod t.j Bosanci se sami štejejo za tri različne narode, medtem ko se genetsko najbolj različen narod Nemci štejejo za en narod in to še arijskega izvora, kar je genetsko dokazano, da večina Nemcev gentsko nima z t.i. genteskimi arijci, kar naj bi bila prav staro Evropejci z genom I ničesar skupnega.
    Ta gen in sicer I1 imajo namreč v več kot 1/3 populacije ravno potomci skandinavcev (Švedi, Norvežani in Danci) in zanimivo ta gen je močno zastopan tudi v severni Nemčiji ( Angli, Saxonci, Frizijci.)

  9. Menim,da se v resnici delimo na tiste,ki vsako,še tako izkrivljeno manjšino na vse pretege ščiti in tistimi,ki na življenje gledamo,takole vsakdanje.Brez nekega silnega filozofiranja si urejamo vsakdanje življenje.Razumemo,da je v prejšnjih časih kar veliko ljudi klecnilo,je bilo potrebno poskrbeti za vsakdanji kruh in streho nad glavo.Ko so jim okovi prisile padli z ramen,so hoteli zaživeti tako kot takrat ko so bili še otroci,tega sveta pa ni bilo več.Razočarani so se podali v skupino,ki se ji reče vsegliharstvo.Ta velika skupina si ureja vsakdanje življenje kakor ve in zna,glasno pritrjuje puhlicam ki jih pozna še iz časa socializma,niti približno se pa ne zaveda,kaj današnja evropska levica JE. Evropska levica Evropo uničuje,na žalost se ji pridružuje predsednica evropske komisije.

Komentiraj