Povratek županov: Lokalni politiki kot "tržna niša" za državnozborske volitve

Pat položaj med levo opozicijo in vladno koalicijo lahko rešijo le naslednje volitve. Te predstavljajo ključ do vsaj približno nemotenega vladanja, na njih pa lahko med drugim pričakujemo udeležbo (in ob primerni kampanji tudi uspeh) nekaterih novih političnih sil, ki nastajajo izven pozicijske vojne trenutne zasedbe državnega zbora.

Na Domovini smo o tem pisali pred kratkim, ko smo predstavili nastajanje nove oz. združene stranke (iz SMC in GAS), ki naj bi se v prihodnosti pridružila listi PoS, ter župansko pobudo Vladimirja Prebiliča. Oba projekta temeljita na kandidaturi županov oziroma ljudi, ki imajo v svojem lokalnem okolju velik mobilizacijski potencial, obenem pa je vsaj večina od njih sorazmerno nevpletena v sedanjo državno politiko. Gre za nišo, preko katere je možno aktivirati neopredeljene oziroma trenutno apatične volivce.

Ljudje so namreč siti in naveličani etabliranih strank s svojimi neskončnimi obstrukcijami in ideološkimi boji. Takšna politika ljudi odbija. Lokalni politik pa jim je blizu, saj rešuje njihove probleme z vrtci in z vodovodi; vsak dan se z njim srečujejo na cesti. Sosed ali znanec torej, vreden zaupanja. Marsikdo si želi odgovorno ravnanje svojega župana prenesti v državno politiko, a do sedaj ni imel te možnosti. Ne moremo mimo dejstva, da je strankarskih županov vsako leto manj, saj volivci dajejo prednost neodvisnim kandidatom.

Z vidika mobilizacije volivcev je povezovanje takšnih ljudi torej logično in prepoznale so ga tudi že obstoječe politične elite, ki si tega potenciala želijo: kot je za Domovino povedal Prebilič, se je o skupni zgodbi pogovarjal tudi z Arsenovičem, Zorčičem in Veselom, predvsem slednjega pa so mediji pred časom na veliko omenjali kot naslednjega v seriji "novih obrazov" oziroma levih mesij. Seveda ne morem soditi, a sklepam lahko, da bi v tej zgodbi Prebiliča čakala podobna usoda kot vse odslužene nove obraze (in njihove sodelavce), s Šarcem in Cerarjem na čelu, zato se je politično modro umaknil.

PoS na drugi strani poleg županov ponuja tudi druge osebnosti iz javnega življenja in glede na dejstvo, da gre za ljudi tako levosredinskih kot desnosredinskih prepričanj, marsikdo izpostavlja njihovo potencialno ideološko nezdružljivost. Skozi prizmo slovenskega parlamenta ali pa svetovne kulturno-marksistične revolucije bi bilo njihovo sodelovanje nepredstavljivo, saj bi prekršilo pravila "džihada" tako enih kot drugih.

A če bodo znotraj liste uvedli vsaj minimalne standarde ideološke tolerance, je stvar izvedljiva. Po imenih sodeč namreč ne gre za skrajneže, ki bi z boljševiškimi prijemi izsiljevali nekakšno progresivno revolucijo razvajenih otrok "novega razreda". Zaenkrat lahko dobimo vtis, da levosredinski del tvorijo zmernejši levičarji, ki v današnjem svetu radikalnega progresivizma ne najdejo prostora v nobeni od levih političnih strank.

Operativnost v korist Slovenije in njenih državljanov

Tako pri PoS-u kot pri županski pobudi bi lahko težave predstavljalo vodenje oziroma organizacija liste. Medtem ko Prebiličevi župani iz lokalnih odborov sodelujočih županov (še) niso sestavili strankarske centrale ali koordinacijskega organa pobude, se pri PoS-u naslanjajo večinoma na infrastrukturo SLS in Zelenih.

Pri tej pobudi sicer ne gre za centralizirano listo, kjer bi stranka iz centrale imenovala kandidate na listo od znotraj, pač pa ima obliko civilnodružbene platforme, ki se ji pridružujejo posamezniki, ki tvorijo listo od zunaj. Priča smo torej neki obliki precej raznolikega gibanja, ki pa za uspeh prav zato mogoče potrebuje trdne in jasne usmeritve, čeprav na najbolj osnovni ravni.

Strokovnjaki in operativni lokalni politiki razumejo, da je za resno in konstruktivno delo potreben konsenz, in ne zgolj preigravanje ideoloških fint ter mešetarjenje z denarjem davkoplačevalcev.

Kljub temu obe pobudi omogočata sodelovanje preko sredine, a to ne sme pomeniti "vzamemo malo levega in malo desnega, pa bomo všeč vsem". Če hočejo takšne liste v politični prostor vnesti stabilizacijo in sodelovanje, morajo slediti ideologiji operativnosti v korist Slovenije in njenih državljanov. Realpolitika po Bismarcku torej, in za takšen posel so strokovnjaki in operativni lokalni politiki mnogo primernejši od kariernih strankarskih veljakov.

Razumejo namreč, da je za resno in konstruktivno delo potreben konsenz, in ne zgolj preigravanje ideoloških fint ter mešetarjenje z denarjem davkoplačevalcev. Za marsikoga ironično, a svetel primer tovrstnega sodelovanja je demonstrirala prav Janševa vlada, ki je ob nastopu koronakrize k sodelovanju povabila ljudi, kot sta na primer Matej Lahovnik in Jelko Kacin, ki sta bila pred tem na nasprotni strani. Tisti, ki jim je mar za blaginjo naroda, takšnega sodelovanja niso mogli zavrniti. Vse se da, če se hoče.

Na dominantne medije ne morejo računati (vsaj ne v pozitivnem smislu)

Še eno težavo bo obema projektoma zelo verjetno predstavljala medijska zapostavljenost, saj tradicionalni slovenski običaj veleva, da brez blagoslova stricev nihče ne dobi medijske publicitete (no, mogoče kakšno blatenje sem in tja ...). Sploh, ker bi jih tovrstni projekti dolgoročno lahko ogrozili, saj jih nimajo pod nadzorom. Izpostavimo lahko še dejstvo, da ob zakonodaji, ki predpisuje nezdružljivost poslanske in županske funkcije, mnogi uspešni župani nimajo želje po udejstvovanju v državni politiki, kar bi lahko precej oslabilo konkurenčnost omenjenih list.

Tako ena kot druga še nista dokončni. Sploh na Prebiličevi strani je tako rekoč še vse zavito v tančico skrivnosti in obstaja verjetnost, da na parlamentarne volitve njegova pobuda sploh ne bo šla. Medtem je jasno, da je cilj PoS-a preboj v parlament. Lahko bi rekli, da bodo vanj skoraj zagotovo prišli, realni domet pa je trenutno nemogoče izmeriti.

Čeprav se zdi, da je politični prostor prezasičen, pa ostaja še precej manevrskega prostora in neizkoriščenega potenciala, tako na eni strani med potencialnimi kandidati, ki jim ljudje zaupajo, kot med volivci, ki se ne prepoznavajo v nobeni od dosedanjih opcij. Ob primernem pristopu takšne pobude možnost za uspeh vsekakor imajo. Njihovo resnično težo pa lahko pokažejo le volitve.