Povratek županov: Lokalni politiki kot “tržna niša” za državnozborske volitve

Vir foto: iamatoofficial.tumblr.com

Pat položaj med levo opozicijo in vladno koalicijo lahko rešijo le naslednje volitve. Te predstavljajo ključ do vsaj približno nemotenega vladanja, na njih pa lahko med drugim pričakujemo udeležbo (in ob primerni kampanji tudi uspeh) nekaterih novih političnih sil, ki nastajajo izven pozicijske vojne trenutne zasedbe državnega zbora.

Na Domovini smo o tem pisali pred kratkim, ko smo predstavili nastajanje nove oz. združene stranke (iz SMC in GAS), ki naj bi se v prihodnosti pridružila listi PoS, ter župansko pobudo Vladimirja Prebiliča. Oba projekta temeljita na kandidaturi županov oziroma ljudi, ki imajo v svojem lokalnem okolju velik mobilizacijski potencial, obenem pa je vsaj večina od njih sorazmerno nevpletena v sedanjo državno politiko. Gre za nišo, preko katere je možno aktivirati neopredeljene oziroma trenutno apatične volivce.

Ljudje so namreč siti in naveličani etabliranih strank s svojimi neskončnimi obstrukcijami in ideološkimi boji. Takšna politika ljudi odbija. Lokalni politik pa jim je blizu, saj rešuje njihove probleme z vrtci in z vodovodi; vsak dan se z njim srečujejo na cesti. Sosed ali znanec torej, vreden zaupanja. Marsikdo si želi odgovorno ravnanje svojega župana prenesti v državno politiko, a do sedaj ni imel te možnosti. Ne moremo mimo dejstva, da je strankarskih županov vsako leto manj, saj volivci dajejo prednost neodvisnim kandidatom.

Z vidika mobilizacije volivcev je povezovanje takšnih ljudi torej logično in prepoznale so ga tudi že obstoječe politične elite, ki si tega potenciala želijo: kot je za Domovino povedal Prebilič, se je o skupni zgodbi pogovarjal tudi z Arsenovičem, Zorčičem in Veselom, predvsem slednjega pa so mediji pred časom na veliko omenjali kot naslednjega v seriji “novih obrazov” oziroma levih mesij. Seveda ne morem soditi, a sklepam lahko, da bi v tej zgodbi Prebiliča čakala podobna usoda kot vse odslužene nove obraze (in njihove sodelavce), s Šarcem in Cerarjem na čelu, zato se je politično modro umaknil.

PoS na drugi strani poleg županov ponuja tudi druge osebnosti iz javnega življenja in glede na dejstvo, da gre za ljudi tako levosredinskih kot desnosredinskih prepričanj, marsikdo izpostavlja njihovo potencialno ideološko nezdružljivost. Skozi prizmo slovenskega parlamenta ali pa svetovne kulturno-marksistične revolucije bi bilo njihovo sodelovanje nepredstavljivo, saj bi prekršilo pravila “džihada” tako enih kot drugih.

A če bodo znotraj liste uvedli vsaj minimalne standarde ideološke tolerance, je stvar izvedljiva. Po imenih sodeč namreč ne gre za skrajneže, ki bi z boljševiškimi prijemi izsiljevali nekakšno progresivno revolucijo razvajenih otrok “novega razreda”. Zaenkrat lahko dobimo vtis, da levosredinski del tvorijo zmernejši levičarji, ki v današnjem svetu radikalnega progresivizma ne najdejo prostora v nobeni od levih političnih strank.

Operativnost v korist Slovenije in njenih državljanov

Tako pri PoS-u kot pri županski pobudi bi lahko težave predstavljalo vodenje oziroma organizacija liste. Medtem ko Prebiličevi župani iz lokalnih odborov sodelujočih županov (še) niso sestavili strankarske centrale ali koordinacijskega organa pobude, se pri PoS-u naslanjajo večinoma na infrastrukturo SLS in Zelenih.

Pri tej pobudi sicer ne gre za centralizirano listo, kjer bi stranka iz centrale imenovala kandidate na listo od znotraj, pač pa ima obliko civilnodružbene platforme, ki se ji pridružujejo posamezniki, ki tvorijo listo od zunaj. Priča smo torej neki obliki precej raznolikega gibanja, ki pa za uspeh prav zato mogoče potrebuje trdne in jasne usmeritve, čeprav na najbolj osnovni ravni.

Strokovnjaki in operativni lokalni politiki razumejo, da je za resno in konstruktivno delo potreben konsenz, in ne zgolj preigravanje ideoloških fint ter mešetarjenje z denarjem davkoplačevalcev.

Kljub temu obe pobudi omogočata sodelovanje preko sredine, a to ne sme pomeniti “vzamemo malo levega in malo desnega, pa bomo všeč vsem”. Če hočejo takšne liste v politični prostor vnesti stabilizacijo in sodelovanje, morajo slediti ideologiji operativnosti v korist Slovenije in njenih državljanov. Realpolitika po Bismarcku torej, in za takšen posel so strokovnjaki in operativni lokalni politiki mnogo primernejši od kariernih strankarskih veljakov.

Razumejo namreč, da je za resno in konstruktivno delo potreben konsenz, in ne zgolj preigravanje ideoloških fint ter mešetarjenje z denarjem davkoplačevalcev. Za marsikoga ironično, a svetel primer tovrstnega sodelovanja je demonstrirala prav Janševa vlada, ki je ob nastopu koronakrize k sodelovanju povabila ljudi, kot sta na primer Matej Lahovnik in Jelko Kacin, ki sta bila pred tem na nasprotni strani. Tisti, ki jim je mar za blaginjo naroda, takšnega sodelovanja niso mogli zavrniti. Vse se da, če se hoče.

Na dominantne medije ne morejo računati (vsaj ne v pozitivnem smislu)

Še eno težavo bo obema projektoma zelo verjetno predstavljala medijska zapostavljenost, saj tradicionalni slovenski običaj veleva, da brez blagoslova stricev nihče ne dobi medijske publicitete (no, mogoče kakšno blatenje sem in tja …). Sploh, ker bi jih tovrstni projekti dolgoročno lahko ogrozili, saj jih nimajo pod nadzorom. Izpostavimo lahko še dejstvo, da ob zakonodaji, ki predpisuje nezdružljivost poslanske in županske funkcije, mnogi uspešni župani nimajo želje po udejstvovanju v državni politiki, kar bi lahko precej oslabilo konkurenčnost omenjenih list.

Tako ena kot druga še nista dokončni. Sploh na Prebiličevi strani je tako rekoč še vse zavito v tančico skrivnosti in obstaja verjetnost, da na parlamentarne volitve njegova pobuda sploh ne bo šla. Medtem je jasno, da je cilj PoS-a preboj v parlament. Lahko bi rekli, da bodo vanj skoraj zagotovo prišli, realni domet pa je trenutno nemogoče izmeriti.

Čeprav se zdi, da je politični prostor prezasičen, pa ostaja še precej manevrskega prostora in neizkoriščenega potenciala, tako na eni strani med potencialnimi kandidati, ki jim ljudje zaupajo, kot med volivci, ki se ne prepoznavajo v nobeni od dosedanjih opcij. Ob primernem pristopu takšne pobude možnost za uspeh vsekakor imajo. Njihovo resnično težo pa lahko pokažejo le volitve.

7 komentarjev

  1. V zadnjih dveh letih se veliko več gradi kot v prejšnjih, tudi drugače občine občine dobivajo več sredstev in kjer župani držijo določen red in vztrajajo da občinski aparat deluje kot mora se vidi napredek pri črpanju nepovratnih EU sredstev. Mislim da je tako prav in da zmaga tisto dobro kar zagotavlja ta vlada. Jaz podpiram čeprav nisem nek občinski človek! 🙂

  2. Upam da nam ne bodo zopet ukradli volitve levi mediji z lažnimi aferami. Vesel? Lepo vas prosim, njegov ohol pogled pove več kot 1000 besed.

    Levica bo naredila vse da bo prišla na oblast, v igri je nakradenih 70 miljard iz davčnih oaz, s katerimi želijo dokončati projekt lastninjenja Slovenije, agenda kučanovega foruma 21.

  3. Mogoče ni to slaba ideja, saj s sodelovanjem županov na volitvah, bo iz DZ zbora izrinjenih veliko poslancev, ki so zaradi napake volilnega sistema, prišli v parlament. Tudi skromna izobrazba teh poslancev v današnjem DZ, je razvidna iz njihove nepovezane retorike. In takšni blebetači bi krojili v DZ našo usodo. Res pa je, da če si v “pravi” stranki – NI VAŽNO, DA SI PISMEN, GLAVNO JE, DA SI NAŠ!

    In temu je potrebno narediti konec. Prihajata vsaj dve novi stranki – PIVEC in KOVŠCA – kateri bosta močno zamajali vsaj dve stranki KUL-a. In to je strah teh “mojstrov”, ki se jim tako mudi na predčasne volitve. Zakaj pa? Aktualna vlada dela in po rezultatih – kljub spotikanju levičarjev – dobro. Predčasne volitve si želijo tiste stranke, ki imajo abstinenčno krizo zaradi tega, ker niso več na oblasti. Naj se navadijo, saj ni nujno, da bodo tudi v naslednjem obdobju v DZ. Zaradi videnega v tem letu in pol, metanja polen pod noge in netenje sovraštva na shodih, si niso zaslužili zmage na volitvah. Ups, saj tudi na zadnjih volitvah niso bili zmagovalci! Vsi vemo, kako se je njihov poskus vladanja končal. In sedaj bi radi imeli ponovitve. Ne bo jih, dragi KUL-ovci, ker niste znali, ne znate in ne boste nikoli znali. Vaš domet je samo oslovska klop.

  4. Ključna ovira za razvoj demokracije, ki lahko temelji le na svobodnem in strpnem večstrankarskem parlamentarizmu, je standardno zadrto negativno pojmovanje strankarske demokracije, ki smo ga na široko podedovali od prejšnje eno-strankarske diktature ZKJ/ZKS in ki so ga s seboj v novo ustavno ureditev in v nove stranke samoumevno prenesli mnogi nekdanji partijci in udbo-partijski aparatčiki, razpršeni v večino novoustanovljenih demokratičnih političnih strank.
    Kot vemo, se je prvi demokratično izvoljeni Predsednik RS Milan Kučan takoj zlahka prostovoljno odrekel lastni dolgoletni partijski izkaznici ZKS in verbalno tudi lastni strankarski pripadnosti njenim “demokratičnim” naslednicam (ZLSD, SD), pozneje pa je neformalno, a vplivno deloval kot vplivni politični “kibic” v ozadju vladajočih LDS, Zares, PS, SAB, Levice … Skratka, kot mu ni bila samostojna in svobodna Slovenija “intimna opcija”, mu ni bila trajno zavezujoča in spoštovanja vredna tudi katera koli od zgoraj omenjenih demokratičnih političnih strank. Kar lepo ponazarja razumevanje in odnos do političnih strank, ki so ga v nove družbene razmere s seboj prinesli vodilni predstavniki Đilasovega partijskega “novega razreda”.
    Druga pomembna ovira za razvoj večstrankarske parlamentarne demokracije je nekritično in skrajno pragmatično in površno posnemanje notranje organizacije, notranje demokracije in znotraj-strankarske hierarhije po zgledu nekdanje edine dopuščene in dovoljene politične stranke (KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS). Na to hudo slabost večine slovenskih parlamentarnih političnih strank je brez ustreznega odmeva opozarjal že prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta dr. France Bučar.
    Tretja pomembna slabost je pomanjkanje notranje demokracije ter svobodnega in obojestranskega pretoka idej, pobud, zahtev od “baze!” k “centrali” in obratno. V mnogih primerih celo hudo podcenjevanje in zapostavljanje “baze”, razpršenosti živih in dejavnih strankarskih podružnic po celotni Sloveniji ter med vsemi socialnimi sloji. Zaradi česar so strankarska vodstva vse bolj odtujena od potencialne volilne oz. interesne baze, vse bolj samovoljna in samosvoja ter vse bolj podobna s svojimi političnimi programi in predvolilnimi slogani drugim konkurenčnim strankam, ki so “ljubljano-centrično” približno enako odtujene od lastne državne/regionalne/krajevne in socialne baze.
    To se kaže v četrti značilnosti, ki je precejšnja neprepoznavnost posameznih strankarskih programov in še posebej predvolilnih programov, zaradi česar se politične stranke čedalje pogosteje poosebljajo oz. promovirajo s svojimi medijsko reklamiranimi prvaki, nekatere se po njih celo imenujejo (Lista Gregorja Viranta, Stranka Mira Cerarja, Zavezništvo Alenke Bratušek …), kar je eksotična redkost v evropskem merilu.
    Lahko bi rekli, da manj kot so politične stranke in njihovi programi prepoznavni ter razlikovalni med seboj, večja je potreba po medijsko in agit-propovsko spromoviranih populističnih voditeljih (Janez Janša, Borut Pahor, Ljudmila Novak, Zmago Jelinčič, Gregor Virant, Gregor Golobič, Karl Erjavec, Zoran Janković, Alenka Bratušek, dr. Miro Cerar, Marijan Šarec, Luka Mesec, Zdravko Počivalšek, Tanja Fajon, dr. Aleksandra Pivec …), ki postajajo nekak “zaščitni znak” ali “simbol trženja” stranke predvsem z osebno čustveno in govorniško prepričljivostjo, kredibilnostjo in karizmatičnostjo političnega prvaka.
    Samo zaradi nekritičnega prenosa splošne pozornosti od prepoznavnih političnih programov različnih demokratičnih parlamentarnih strank na njihove medijsko razpihnjene politične prvake oz. glasno-govornike je mogoče, da nam agencije za potvarjanje javnega mnenja ter centri politične agitacije in propagande preko politično aktivističnih množičnih medijev pred vsakimi volitvami uspešno vsilijo nove “nove stranke!”, nove “nove politične prvake” in nove “nove politike” (kot so bile kratko-sapne parlamentarne epizode s strankami “za en mandat” Zares, LGM, PS, SMC, LMŠ …).
    Seveda je v interesu neformalnega politično-kriminalnega vladajočega podzemlja “vzporedne/globoke/ugrabljene” države, da čim dlje trajajo aktualne ne-razpoznavne, ne-prepoznavne in skrajno kaotične politične razmere “totalne vojne vseh proti vsem”, razmere popolnega medsebojnega ne-zaupanja ter kategoričnega popolnega ne-soglasja, v katerih je najlaže zmedenim, utrujenim in vsega naveličanim ljudem medijsko in agit-propovsko vsiliti med “slepimi” vsaj “eno-oke kralje”, medijsko “prodati” preverjeno nesposobne politične pustolovce in ekshibicionistične serijske politične luzerje, ki naj bi nam vladali “v imenu ljudstva”.

  5. Aktivni državljan: ponovno odlična anliza politične realnosti v SLO, Prvi tvoji premisi: ”
    Ključna ovira za razvoj demokracije, ki lahko temelji le na svobodnem in strpnem večstrankarskem parlamentarizmu, je standardno zadrto negativno pojmovanje strankarske demokracije, ki smo ga na široko podedovali od prejšnje eno-strankarske diktature ZKJ/ZKS in ki so ga s seboj v novo ustavno ureditev in v nove stranke samoumevno prenesli mnogi nekdanji partijci in udbo-partijski aparatčiki, razpršeni v večino novoustanovljenih demokratičnih političnih strank.”
    Bi le dodal da je morda ideja o strankarski demokraciji ne samo v nasprotju z ustavo RS, temveč gre za utopično idejo; po moje strankokracija ne more ponuditi bistveno drugačne politične realnosti kot jo imamo.
    Rešitev je v neposredni demokraciji ampak katera stranka naj bi jo vzela in zagovarjala kot svoji dejansko intimno opcijo ?
    Z neposredno demokracijo katere temelj je decentralizacija zlasti fiskalna in debirokratizacija zlasti na področju svobodne podjetniške pobude, bi si stranke spodkopale lasten temelj moči, in oblasti povezane z delitvijo in upravljanjem javnega denarja.
    Ali lahko neorganizirano ljudstvo samo sestavi liste in kandidate, ki bi imeli v ospredju neposredno demokracijo?.
    Navedeno onemogoča že volilna zakonodaja, ki je torej v evidentnem nasprotju z Ustavo RS , ki pravi da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.
    Kateri stranka ali pravnik posameznik je že omenil, da je treba pri volilni zakonodaji upoštevati in razmišljati, da morajo imeti prednost organizirane oblike nastopa na volitvah, ki bi zagotavljale neposredno demokracijo torej ustavno oblast ljudstva.

Komentiraj