"Kul Britanija": Kako sta se združila najbolj skregana brata na svetu in spet zakraljevala britanskim glasbenim lestvicam

Luka Svetina

POSLUŠAJ ČLANEK

V teh dneh na vrhu britanske lestvice najbolje prodajanih glasbenih albumov kraljuje Definitely Maybe, prvenec rokovske zasedbe Oasis, izdan leta 1994. Nazaj na vrh ga ja katapultirala nepričakovana novica, saj sta skregana brata Liam in Noel Gallagher 27. avgusta letos na socialnem omrežju X simultano (in pompozno) napovedala ponovno združitev skupine, ki je neslavno razpadla leta 2009 tik pred koncertom v Parizu, ko je Liam svojega starejšega brata Noela po enem izmed številnih prepirov udaril po glavi. Združeno kraljestvo se je ob novici dobesedno zatreslo, Oasis so namreč britanski kulturni fenomen, prodaja njihovih najbolj znanih plošč pa je poskočila za več kot 400 odstotkov. Da bi razumeli evforijo, ki te dni vlada na otoku in zaradi česar so se oboževalci dobesedno stepli za vstopnice za 19 koncertov, ki so napovedani za prihodnje poletje, pa se je potrebno vrniti v čas 90. let prejšnjega stoletja. V obdobje, ko je na otoku vladala povečana stopnje zanesenosti, ko je bilo domoljubje in plapolanje z britanskimi zastavami dejanje ponosa, ko je na radijskih valovih prevladoval žanr britpopa, pozitivnejše in bolj melodične britanske verzije alternativnega roka. In ko je bilo, preprosto, »kul« biti Britanec. Gibanje »Kul Britanija« je bilo tako zelo »in«, da se je nanj prilepil celo Tony Blair in na krilih optimizma naroda in njegove želje po političnih spremembah po (pre)dolgem vladanju konzervaticev premočno zmagal na parlamentarnih volitvah. Bržkone mu ne bi uspelo, če ga ne bi javno podprli prav Oasis.

Oasisi so s svojim prvencem Definitly Maybe na otoku poskrbeli za dokončno komercialno »eksplozijo« britpopa, že naslednje leto, ko so izdali legendarni What's the Story, Morning Glory (1995), ki je s pomočjo uspešnice Wonderwall postal eden najbolje prodajanih albumov vseh časov, pa so postali tudi »globalni fenomen«. A daleč od tega, da na otoku niso imeli konkurence. Skupine Blur, Pulp in Suede so v sredini 90. let prav tako pomagale spopularizirati isti žanr, britanski tabloidi pa so njihovo popularnost izkoristili do te mere, da so med bendi ustvarjali tudi napetost. Najbolj znan takšen primer je t.i. »Bitka britpopa« oz. »Battle of Britpop« leta 1995, kakor so mediji poimenovali odločitev Oasisov in Blurov, da na isti dan izdajo nov singel, nato pa je bilo edino vprašanje, kateri bo v enem tednu uspel prodati več kopij in zasesti pričakovano prvo mesto na glasbeni lestvici UK Singles Chart. Uspelo je Blurom s komadom Country House, a na dolgi rok so bili zmagovalci Britpop ere Oasisi.

Brata Gallagher sta strastna navijača angleškega serijskega prvaka Manchester City.

 

Rekordi in slava

Uspešnice z njihovega drugega albuma, kot so Wonderwall, Don't Look Back in Anger in Champagne Supernova so se vtisnile v kolektivni spomin naroda. Album je skupaj z »21« pevke Adele najbolje prodajan britanski album zadnjih 30 let. Leta 1996 so odigrali dve noči na razprodanem legendarnem rockovskem festivalu Knebworth. Obe noči so igrali pred 125 tisoč poslušalci, kar je bil takrat rekord v Združenem kraljestvu. Brata Gallagher, ki sta s skupino leta 1991 začela ustvarjati v Manchestru, sta s svojim divjim življenjskim slogom in javnimi medsebojnimi prepiri polnila naslovnice britanskih tabloidov. Na vrhuncu slave sta leta 1997 izdala tretji studijski album Be Here Now, ki je postal najhitreje prodajan v britanski zgodovini. Kritiki so menili, da je predolg in pretenciozen, njegova popularnost pa je tudi nepričakovano hitro zbledela. Oasis so skladbe s tega albuma le redko igrali na svojih koncertih, oba Gallagherja pa sta kasneje v karieri celo javno večkrat priznala, da je bilo na snemanju ogromno droge in alkohola. Slava jima je stopila v glavo. Težko, da jima ne bi.

Bila sta tako popularna, da je za britansko mladino (in tudi širše) veliko štelo tudi to, kakšno politično prepričanje imata. Na znamenitih BRIT nagradah leta 1997 je Noel Gallagher celo javno podprl Tonyja Blaira, češ »da bo končno nekaj spremenil« v državi. Narod je bil po vladavini »železne lady« Margareth Thatcher v 80. letih in recesiji v zgodnjih 90. let željan sprememb. Stanje duha je zaznamovala tudi znamenita »črna sreda« 16. septembra leta 1992, ko je bila britanska vlada prisiljena umakniti funt iz Evropskega denarnega mehanizma (EMM), po neuspelem poskusu, da bi funt obdržala nad spodnjo mejo menjalnega tečaja, ki jo je odobril EVM. Takrat je Evropski skupnosti predsedovala Velika Britanija. Ministrstvo za finance Velike Britanije je leta 1997 ocenilo škodo črne srede na 3,14 milijarde funtov, v očeh naroda pa so bili konzervativci nesposobni upravljati s financami.

Laburisti in optimizem

Pozneje sicer so mediji novega krivca našli tudi v milijarderju Georgu Sorosu, finančnem špekulantu, ki je dobil oznako »moža, ki je zlomil angleško banko.« Soroš je namreč položil visoke stave proti britanskemu funtu, potem ko je nasprotoval odločitvi Združenega kraljestva, da se pridruži evropskemu denarnemu mehanizmu, kar je fiksiralo menjalni tečaj proti nemški marki. Špekulanti so britansko vlado prisilili v umik valute, Soroš naj bi na ta račun v samo enem dnevu zaslužil milijardo funtov.

Po zmagoslavju Laburistov, Blair je stranko kot vodja opozicije med letoma 1994 in 1997 stilsko preimenoval v »novo delavsko stranko«, se je Noel udeležil tudi njegove inavguracije. To je bil vrhunec »Kul Britanije«, obdobja, iz katerega je v kolektivnem spominu naroda najbolj ostal v spominu Gallagherjev nastop s kitaro v britanskih barvah na nagradah »BRIT« in v britanske zastave odeta pevka skupine Spice Girl Geri Halliwell. »Kul Britanija« je do konca desetletja zvodenela, Blairova popularnost pa upadla z iraško vojsko, Oasis pa so, čeprav s precej manj histerije, kariero nadaljevali in izdali še štiri plošče, ki so se spodobno prodale. Do leta 2009, ko je eden od številnih prepirov med bratoma eskaliral do te mere, da je Noel še isti večer pred koncertom v Parizu na spletu zapisal, da Oasisov ni več, saj z bratom ne more sodelovati več niti en dan. Prepiri med njima so bili stalnica. Še preden so dobro zasloveli, so skoraj razpadli na turneji po ZDA leta 1994, ko je Liam med koncertom pred nekaj tisoč gledalci v Noela vrgel činele. Z žaljivkami sta drug drugega obmetavala poldrugo desetletje. Kako neverjetna je njuna združitev, kaže tudi dejstvo, da se kljub pozivom nista združila niti za prvi naslov državnega prvaka Manchester Cityja po 44. letih (za katerega oba goreče navijata) niti za dobrodelni koncert za žrtve terorističnega napada na koncertu Ariane Grade v Manchestru. Njun spor je bil tako hud, da je presegel tudi slavo »floydovskih prepirov« med Rogerjem Watersom in Davidom Gillmourjem.

Ikonična »Union Jack« kitara, s katero je Noel Gallagher zaslovel v 90. letih. 
»Spice-ika« Geri Halliwell na BRIT nagradah leta 1997. 


Čeprav sta imela oba brata Gallagher uspešni solo karieri, Noel s svojim bandom High Flying Birds, Liam pa je najprej s preostalima dvema članoma skupine nadaljeval kot Beady Eye in pozneje sam, je glasba Oasisov na krilih naraščajoče nostalgije z leti samo pridobivala na vrednosti, njihove največje uspešnice pa neštetokrat kopirane in prepevane na velikih koncertih in rojstnodnevnih karaokah. Najbolj prodajana britanska glasbena revija Q je njihov komad »Live Forever« že leta 2006 imenovala za najboljšo skladbo vseh časov. Prejšnji teden se je po napovedi združitve skupine pesem po 30. letih vrnila v prvo deseterico britanske lestvice UK Singles Chart. Zakaj je pesem ponarodela in med oboževalci najbolj priljubljena, razloži že njen nastanek. Noel Gallagher je pesem napisal kot odgovor na negativna in depresivna sporočila »grunge« glasbe, ki je bila v tistem obdobju popularna na drugi strani Atlantika. Nirvana, Pearl Jam in Soundgarten so dominirali na rockovskih glasbenih postajah, starejšemu od bratov, ki je avtor večine skladb iz najpopularnejšega obdobja, pa ni bil všeč Kurt Cobain. Še posebej se je spotaknil od njegov komad »I Hate Myself and Want to Die (Sovražim se in se hočem ubiti), kar ga je motiviralo do te mere, da je želel v svet poslati pozitivnejše sporočilo. »Ne znam si predstavljati, da bi ljudje, kot je Kurt, prihajali na moje koncerte in se drli, da se sovražijo in da se hočejo ubiti. To je s*anje. Otroci ne bi smeli slišati takšnih nesmislov,« je povedal v enem izmed intervjujev mnogo let pozneje. Live Forever oz. »Živi za vedno« ravno nasprotno izraža hvaležnost, da nam je na Zemlji dan še en dan, ki ga je potrebno uživati, namesto da se ukvarjamo s problemi drugih.

Noel Gallagher še danes prijateljuje s Tonyjem Blairom, britanskim premierjem z drugim najdaljšim stažem po 2. svetovni vojni.

 

Hišo za vstopnice

Zakaj prav zdaj? Oboževalci si še vedno niso na jasnem, kako je prišlo do združitve med bratoma, ki sta na socialnem omrežju X objavila prvo skupno fotografijo po 15 letih in ob tem pripisala, da sta položila orožje ter da naj ljudje pridejo pogledat šove v živo, saj jih ne bodo snemali. Poznavalci so pričakovali naval na vstopnice za 14 koncertov (pozneje so jih dodali še pet), a takšnega navala, da so ljudje ure v spletnih vrstah čakali na vrsto, da so na koncu ostali praznih rok, saj se je spletna stran zrušila, vseeno ne. Samo v nekaj urah vstopnic ni bilo več na voljo, karte pa so se znašle na straneh preprodajalcev, kot je Viagogo, kjer so najdražje dosegle tudi po 24 tisoč evrov na kos, najcenejših pa se ni dalo dobiti izpod 800 evrov.  Oasis sicer napovedujejo svetovno turnejo, a koncerti v Združenem kraljestvu in na Irskem bodo po napovedih edini v Evropi. »Vse kar je bilo potrebno, da se Oasis združijo, je bila zmaga laburistov in osem razprodanih koncertov Taylor Swift na Wembleyju,« je bil eden izmed hudomušnih komentarjev na Daily Mailu. Oasis so vmes že zdavnaj postali kritični do Laburistov, v svojih komentarjih na X-u sta brata prej naklonjena konzervativcem. Noel Gallagher je pomenljivo zavrnil tudi možnost, da bi še nastopil na znamenitem poletnem glasbenem festivalu Glastonbury. »Ne razumite me narobe, rad imam Glastonbury, ampak postal je preveč woke. Ne maram, da v glasbi mali je*eni idioti naokoli mahajo s svojimi zastavami in ponavljajo politične floskule. Potem gredo na oder in izjavljajo stvari kot so, fantje, vojna je grozna, kajne. Izžvižgajmo vojno, je*ite se Torijci in tako naprej.«

Ponovna združitev je bila na naslovnicah vseh večjih britanskih medijev, naval na vstopnice pa enormen. To je britanska novica desetletja, pravijo poznavalci britanske kulture.

Glasbeni poznavalci se hudomušno sprašujejo, ali bodo tisti, ki so malodane prodali hiše, da so prišli do vstopnic za Oasis, koncerte prihodnje poletje dejansko tudi dočakali. Največja nevarnost sta brata drug drugemu. Ni nemogoče, da se na neki točki sredi turneje spet spreta. Zlobni jeziki pravijo, da je v ozadju motiv po denarju. Noel ima za seboj drago ločitev, Liam je vse zapravil za svoje ekstravagantno življenje skozi vizijo »sex, drugs & rock'n'roll«. Spet drugi upajo, da sta zdaj dovolj modra in zrela, da bosta svoj temperament obvladala. Noel se je v preteklosti že znal elegantno ogniti sporom s svojim bratom, enim najbolj prepoznavnih vokalov in frontmanov v svetu rock glasbe. Ko je za slavni album »Morning Glory« spisal skladbi Wonderwall in Don't Look Back in Anger, si je blazno želel slednjo zapeti na mesto svojega brata. Govorila naj bi o njegovi bivši (pozneje je sicer to zanikal, rekoč, da je Sally njegova imaginarna prijateljica), od brata pa je taktično zahteval, naj mu odstopi vokal na pesmi Wonderwall. Liam Gallagher se je za pesem takoj zagrebel, češ, naj Noel izbere drugo. In tako mu je ostala tista, na katero je najbolj ponosen, da jo je napisal. Obe britpopovski klasiki pa bosta zagotovo vrhunec na slehernem od koncertov prihodnje poletje. Ni vrag, da bodo dodali še kakšnega. Špekulira se, da želita brata podreti rekord Taylor Swift in na Wemblyju razprodati vsaj 10 koncertov.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

korenčkova juha, recept
Žametna korenčkova juha
6. 10. 2024 ob 9:30
sejanje
Zdrava pamet
6. 10. 2024 ob 6:00