Kriminalist Robert Tekavec: "Nihče se ne rodi kot kriminalec, ampak to postane zaradi vzgoje staršev ali še bolj zaradi družbe" (1. del)

Foto: policija
POSLUŠAJ ČLANEK

Robert Tekavec je vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto in višji kriminalistični inšpektor. Že leta se intenzivno ukvarja s problematiko mladoletniške kriminalitete. V intervjuju je povedal, od katere starosti so mladi kazensko odgovorni in kakšne sankcije so predvidene za različna starostna obdobja. Podal je tudi svoje mnenje glede predloga znižanja starosti pri kazenski odgovornosti in poudaril veliko vlogo staršev pri preprečevanju kaznivih dejanj mladoletnih kot tudi pri morebitni prevzgoji.

Kaj zajema mladoletniška kriminaliteta? Za katero starostno obdobje gre, katera dejanja so kazniva …

Če govorimo o mladoletniški kriminaliteti, so to kazniva dejanja, ki jih storijo mladoletniki v starosti od 14 do 18 let, takrat, ko so že kazensko odgovorni. V praksi gre za vsa kazniva dejanja, ki se izvršujejo, torej: kazniva dejanja z elementi nasilja, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kazniva dejanja premoženjskih deliktov, včasih pa tudi kombinacija vseh teh. Mladoletniška kriminaliteta je vsako kaznivo dejanje, ki ga stori mladoletnik, ne glede na to, kdo je žrtev – ta je lahko polnoletna oseba, mladoletna ali celo otrok.

Se pravi, da kazenska odgovornost velja nad štirinajstim letom starosti?

Ja, pod štirinajstim letom starosti še ne govorimo o mladoletniški kriminaliteti. Vendar pa to, otroci do 14 leta starosti niso kazensko odgovorni, ne pomeni, da policija v teh primerih ne ukrepa, saj je naša prioritetna naloga predvsem zaščita žrtev in pa ugotoviti dejansko stanje. Včasih se zgodi, da na koncu ugotovimo, da ni bil otrok tisti, ki je zagrešil kaznivo dejanje, ampak nekdo drug. Še vedno je torej potrebno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine in, kot sem rekel, zagotoviti zaščito vseh vpletenih žrtev in tudi potencialnih žrtev.

Torej se ukrepa, četudi otrok še ni kazensko odgovoren. Ukrepi ostajajo še vedno, v smislu, da se vključi socialne službe ali da se za odgovorne »prepozna« starše? Kako to izgleda čisto praktično?

Najprej čisto terminološko: Če otrok mlajši od 14 let stori neko odklonsko ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, govorimo, da je storil protipravno ravnanje, saj ne more biti storilec kaznivega dejanja. V tem primeru je še toliko bolj pomembno, da policija sodeluje s šolo. Predvsem pa bo tu prevzel vlogo center za socialno delo, ki bo lahko delal z otrokom in s starši, in zagotavljal, da se to ne bo ponovilo. Policija pa lahko s šolo ali s CSD-jem izvede kakšne delavnice, kaj preventivnega, da se ljudi v okolju, kjer se to dogaja, malo bolj ozavesti in se s tem poskuša preprečevati nadaljnja odklonska dejanja.

Če govorimo o splošni mladoletniški kriminaliteti, se ta znižuje, kazniva dejanja z elementi nasilja se pa povečujejo.

Iz policijskih poročil je razvidno, da zadnja leta pojav mladinske kriminalitete upada. To drži?

Drži. Če pogledamo obdobje zadnjih desetih let, na splošno mladoletniška kriminaliteta upada, predvsem premoženjska kazniva dejanja. V času kovida je bilo zaradi takrat veljavnih ukrepov, ki so to preprečevali, tega še bistveno manj. Po drugi strani pa se povečujejo kazniva dejanja z elementi nasilja. Če govorimo o splošni mladoletniški kriminaliteti, se ta znižuje, kazniva dejanja z elementi nasilja se pa povečujejo. Govorimo o kaznivem dejanju nasilništva, groženj, tudi o kaznivih dejanjih, ki so pretežno povezana z internetom in spolnim nasiljem; govorimo o kaznivem dejanju »spolni napad na osebo mlajšo od 15 let«, prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva; zelo pogosto kaznivo dejanje je tudi lahka telesna poškodba, v nekaterih primerih tudi huda telesna poškodba, grožnje in pa tudi kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Te so sicer nekako v upadu, v nekoliko manjšem porastu pa so kazniva dejanja z elementi nasilja.

Kateri je najhujši ukrep, ki ga lahko doživi mladostnik nad štirinajstim letom starosti, ki je storil kaznivo dejanje?

Tako bi bila to potem samo ena žalostna epizoda v njegovem življenju … Koliko pa je povratnih storilcev kaznivih dejanj med mladoletnimi?

Na žalost gre pri kakšni stvari tako daleč, da otroci in mladi nasilja niti več ne prepoznajo kot nasilje, ker je to že tako običajno.

Kaj vi kot kriminalist svetujete staršem za preventivo, kakšne vzgojne ukrepe naj izvajamo znotraj doma, da sploh ne bi prišlo nikoli tako daleč?

Morda bi najprej povedal, da se vsak novorojenček rodi brez težnje po izvrševanju kaznivih dejanj ali po odklonskem ravnanju, razen če kasneje med odraščanjem temu botruje kakšna bolezen ali motnja. Večinoma so potem vzgojeni tako s strani staršev, še bolj pa s strani družbe. Kot sem nedavno poslušal na eni izmed konferenc, naj se z odklonskim ravnanjem otrok ne ukvarjajo samo starši in npr. šola, ampak naj bo v to vključena celotna družba.

Mladoletnik ima zelo veliko interakcije s svojimi sovrstniki. Ko govorimo o družbi, mislimo tudi na vpliv interneta, vplivnežev na internetu. Včasih močno vpliva tudi precej slab vzgled nas odraslih, ki smo pogosto nekritični do tega, kar zapišemo, kar povemo. Na žalost gre pri kakšni stvari tako daleč, da otroci in mladi nasilja niti več ne prepoznajo kot nasilje, ker je to že tako običajno. Tukaj smo vsi odgovorni za to, da smo dovolj kritični do tega, da je neko nasilje res nasilje, predvsem pa zaradi tega, ker posamezno nasilje (predvsem ko govorimo o psihičnem nasilju) zelo težko prepoznamo, zelo težko ga prepozna tudi sam oškodovanec, ve pa, da se zaradi nekega zbadanja ali zmerjanja slabo počuti. Ne ve pa, ali sme komu povedati, ali bo kdo ukrepal, ali je to sploh nasilje ali ni … Tako da prva stvar je, da se o tem pogovarjamo. Tudi intervju z novinarji je ena od možnih oblik, s katero lahko opozorimo na to nasilje.

Kaj pa v primeru, ko sumimo, da je morda naš otrok žrtev nasilja, npr. s strani mladoletnega povzročitelja ali celo otroka. Kako kot starš ravnati v takem primeru?

Kadar pridejo v javnost bolj ekscesni primeri, kot tisti, ko je dijakinja nadlegovala starko ali pretepi med mladostnicami, se pojavijo ogorčeni pozivi, da bi bilo potrebno znižati starost za kazensko odgovornost. V italijanski vladi so v začetku septembra znižali starost za kazensko odgovornost, po drugi strani pa se psihologi oglašajo z mnenjem, da otroci do neke starosti sploh še niso dovolj zreli, da bi zmogli oceniti svoja dejanja. Kako vi to komentirate?

Naše stališče je, da znižanje starosti za kazensko odgovornosti ne bi prispevalo k večji varnosti. Kolegi iz držav, kjer imajo nižjo starost, ko govorimo o odgovornosti za kaznivo dejanje, v nekaterih primerih to uporabljajo le za najhujša kazniva dejanja. Dejansko obstajajo evropske smernice, ki govorijo o tem, da otrok, mlajši od 14 let, možganov še nima dovolj razvitih, da bi se v popolnosti zavedal svojih dejanj.

Menim, da bi bilo prej potrebno iskati rešitve drugje. Da torej ne znižujemo kazenske odgovornosti, ampak da tudi če otrok stori kazensko dejanje, obstajajo orodja, načini, institucije, ki temu otroku lahko pomagajo. Že sedaj je tako, da mlajšega mladoletnika (od 14 do 16 let) ni mogoče dati v mladoletniški zapor ali v prevzgojni dom, ampak se ga namesti v vzgojni zavod, ker je to ustanova, bolj namenjena usposabljanju in učenju, zato da se mu še pomaga priti na pravo pot. Tudi z mlajšimi se lahko ukvarjajo CSD, zdravstvene institucije, v nekaterih primerih vzgojni zavodi – in se tako pomaga.

Naša zakonodaja se je v zadnjih letih prilagodila temu, da čeprav gre za mladoletnike, ki so že kazensko odgovorni, se že od začetka postopka temu prilagodimo vsi tisti, ki sodelujemo v tem postopku: v prvi vrsti policija, ki v večini primerov z mladoletnikom prvi pridemo v stik, in že v našem postopku, kljub temu da moramo skrbeti za zaščito žrtve, na drugem mestu poskrbimo oz. izdelamo t. i. individualno oceno za mladoletnega osumljenca, kjer ugotavljamo, ali je morebiti tudi sam žrtev kaznivega dejanja, kateri so vzroki in okoliščine, da je storil kaznivo dejanje, kakšno je stanje doma, ali hodi v šolo, sodelujemo s CSD, kjer pridobivamo poročila. Tako potem pripravimo celostno sliko za tožilstvo, kamor podamo kazensko ovadbo ali priporočilo, to se potem nadalje odloča, kako bodo vodili postopek proti mladoletniku, kakšen vzgojni ukrep bodo predlagali ipd.

Vedno moramo gledati na to, da je zadoščeno žrtvi, za tisto, kar je mladoletni storilec, ali pa kdorkoli (tudi odrasli storilec) storil; v prvi vrsti moramo poskrbeti za zaščito. Pravice mladoletnika ne smejo in ne morejo poseči v pravico do osebne zaščite žrtve.

Torej se dela na tem, da se mladoletnika ne bi zaznamovalo do konca življenja, ampak bi se mu še vedno omogočila možnost neke prevzgoje in novega začetka.

Tako, ja. Pričakovati je potrebno, da verjetno ne bomo 100 % uspešni pri tem, vendar je potrebno razumeti, da gre za otroke v razvoju, za mladoletnike, ki še odraščajo, ki še niso odrasli. Če je boljši pristop, da se pomaga, bomo v smislu preprečevanja povratništva naredili več, kot če ga kaznujemo in bo verjetno prej povratnik. Vedno moramo gledati na to, da je zadoščeno žrtvi, za tisto, kar je mladoletni storilec ali pa kdorkoli (tudi odrasli storilec) storil. V prvi vrsti moramo poskrbeti za zaščito. Pravice mladoletnika ne smejo in ne morejo poseči v pravico do osebne zaščite žrtve.

Kako pa to potem v praksi deluje? Vem, da ne morete komentirati konkretnih primerov … toda, ko so nedavno v Italiji mladoletniki posilili mladoletne deklice ... V takšnih situacijah se pa zbudijo neka upravičena kolektivna čustva besa in zahteve po pravici. Kako se vi kot organ pregona s tem soočate?

Mi smo specializirani predvsem za preiskovanje spolnih zlorab otrok in ena izmed naših nalog je tudi analiza in preiskava zaseženih posnetkov, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok in verjemite mi, da je težko, da se soočamo s tem na različne načine. Naša osnovna naloga je, seveda, da žrtev identificiramo, v primeru, da ni znana, v primeru, da je znana, jo tudi zaščitimo. To je osnovna naloga policije. Da bi pa bila žrtev dolgoročno zaščitena, in da bi se konec koncev pomagalo tudi mladoletnemu osumljencu, je pa naloga policije, da kvalitetno, strokovno, učinkovito in hitro zberemo vsa obvestila in dokaze, s katerimi najprej dokazujemo kaznivo dejanje, zaščitimo žrtev in na koncu podamo kazensko ovadbo, da lahko tožilstvo potem naprej ukrepa.

Če stanje zahteva neke hujše ukrepe, lahko policija mladoletnika pridrži po zakonu o kazenskem postopku, če je to potrebno za preprečevanje ponovitvene nevarnosti ali za zbiranje obvestil in dokazne predmete. Če gre za družinsko skupnost, lahko izrečemo tudi prepoved približevanja, vendar v tem primeru v sodelovanju s CSD skušamo najti ustrezno namestitev za takega mladoletnika. V prvi vrsti je naša naloga zaščita žrtve in preprečevanje nadaljnjih kaznivih dejanj.

Vabljeni tudi k branju drugega dela intervjuja z Robertom Tekavcem. V njem je pojasnil, zakaj v nekaterih primerih policija ne more javnosti posredovati podatkov in tudi o tem, kako se kriminalisti osebno soočajo z najtežjimi primeri. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike