Kraja Mone Lize: največja tatvina umetnine v 20. stoletju

O najbolj slavni sliki sveta ni mogoče povedati ničesar novega. Med letoma 1503 in 1505 jo je narisal renesančni umetnik Leonardo da Vinci. Slika, naslikana na leseno ploščo z oljnatimi barvami, predstavlja mlado žensko s skrivnostnim smehljajem. Njena identiteta ni dokončno ugotovljena. Najverjetneje gre za Liso, ženo bogatega firenškega poslovneža Francesca del Gioconda. Možen priimek je tako tudi drugo ime za sliko: »La Gioconda«.

Proti koncu svojega življenja je slikar zapustil Italijo in se naselil na francoskem dvoru kralja Franca I. Slika je bila nato skoraj tri stoletja del zasebne kraljevske zbirke zaporednih francoskih kraljev. Po francoski revoluciji so jo prenesli v Louvre, v svoji spalnici jo je imel dolga leta tudi sam Napoleon Bonaparte. Do sredine 19. stoletja slika niti ni bila posebej znana. Z nastankom simbolizma so jo začeli občudovati umetniki, ki so njen nasmeh povezovali s svojimi zamislimi o ženski skrivnostnosti. To jo je v nadaljevanju napravilo za najbolj znano umetnino sveta.

Vincenzo Peruggio

Zdi se, da ima slika svoje življenje in da kar sama tvori svojo zgodovino. Njena najbolj znana dogodivščina je bila, ko so jo 21. avgusta 1911 iz znamenitega muzeja, nekdanje kraljevske palače, preprosto ukradli.

Tat je bil Vincenzo Peruggio, uslužbenec muzeja. Italija je bila na začetku 20. stoletja prejkone zelo revna država. Številni prebivalci so se v iskanju dela selili iz države in to je storil tudi Peruggio, rojen leta 1881 v mali alpski vsi Dumenza. Zaposlitev je našel v Louvru, kjer je opravljal delo vzdrževalca in čistilca okvirov slik.

21. avgusta je začel delati ob sedmi uri, oblečen prav tako kot vsi drugi delavci muzeja, skratka neviden. Tega dne ni bilo veliko obiskovalcev, saj je bil čas počitnic. Mona Liza je visela v prostoru, imenovanem Salon Carre, med slikama Correggia in Tiziana. Peruggio je počakal, da je bil prostor prazen, in sliko preprosto snel s stene ter odnesel. Najprej do svojega delovnega prostora, kjer je odstranil okvir in ga postavil za bližnjo omaro. Sliko, ki meri 53 x 77 centimetrov, je preprosto zavil v svoj plašč in z njo pod roko zapustil muzej. Pred stoletjem so bili drugi časi. Obisk muzeja je bil brezplačen, varnostnikov pa praktično ni bilo. Kraje nihče ni opazil do naslednjega dne, ko je slikar, ki je imel namen naslikati kopijo Mone Lize, opazil, da slike ni na njenem mestu. Kar naenkrat so Louvre preplavili številni policisti in začelo se je mrzlično iskanje slike.

Ne prav posebej uspešno. Peruggio je sliko odnesel domov in jo skril v stanovanju. Na okvirju slike je pustil prstne odtise, a kljub temu ni bil med glavnimi osumljenci, čeprav je imel že policijsko kartoteko in je bilo ugotovljeno, komu odtisi pripadajo. Kar dvakrat so ga policisti obiskali v stanovanju, a slike niso našli. Zdelo se je, da je slika izgubljena za vedno.

Nastali položaj je hitro izkoristilo kriminalno podzemlje. Kar naenkrat se je na črnem trgu pojavila vrsta slik z Mono Lizo in vsi prodajalci so po vrsti trdili, da prodajajo ukradeni original. Do današnjega dne ni jasno, koliko naivnih kupcev so opeharili na ta način.

Peruggio je sliko odnesel domov in jo skril v stanovanju. Na okvirju slike je pustil prstne odtise, a kljub temu ni bil med glavnimi osumljenci. Kar dvakrat so ga policisti obiskali v stanovanju, a slike niso našli.

Vrnitev v Louvre

Tudi Peruggio je imel zamisel, kako zaslužiti s sliko. Vedel je, da je prodaja originala nemogoča, saj bi v trenutku izpostavila tako kupca kot prodajalca. Dve leti je hranil sliko v svojem stanovanju, nato pa se je po koncu zaposlitve vrnil v Italijo, v Firence. Stopil je v stik z nekaj lastniki galerij, vendar ti niso ravnali po njegovih pričakovanjih. Obvestili so policijo in ta je po dveh letih le našla originalno Mono Lizo. Peruggio je pričakoval, da ga bodo oblasti denarno nagradile. Njegova logika je bila naslednja: Leonardo da Vinci je bil Italijan, slika je bila naslikana v Italiji, on sam jo je iz Francije vrnil domov, kjer je tudi njeno mesto. S tem naj bi naredil veliko dobro delo, za katero naj bi bil nagrajen. Iz te moke ni bilo kruha. Zaprli so ga in postavili pred sodišče. Igral je na patriotska čustva, a se ni obneslo. Dobil je petnajst mesecev zapora in jo konec koncev še dobro odnesel.

Mono Lizo so v naslednjem letu razstavljali po številnih italijanskih galerijah, leta 1914 pa vrnili v Louvre, kjer je še sedaj, stoletje kasneje.

Po izpustitvi iz zapora se je Peruggio vrnil v drugačen svet. V vmesnem času je izbruhnila vojna in prav kmalu se je znašel v vojaški uniformi in na fronti z Avstro-Ogrsko. V bojih je bil ujet in naslednji dve leti je preživel po taboriščih kot vojni ujetnik. Po koncu vojne se je vrnil domov, oženil, dobil hčerko in ... se presenetljivo vrnil na delo v Francijo. Spet je opravljal enak poklic kot prej. Pa ne dolgo – 8. oktobra 1925 je umrl zaradi srčnega infarkta.

Slika Mone Lize je doživljala tudi preizkušnje. Med drugo svetovno vojno so jo ponovno umaknili na varnejše mesto izven Louvra, po vojni pa vrnili na njeno razstavno mesto. A še kar ni imela miru. Leta 1956 so spodnji del slike poškodovali zaradi napada s kislino, čez nekaj mesecev pa je bil vanjo vržen kamen.

Od takrat so se časi spremenili in svet je postal bolj neprijeten. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, je danes slika razstavljena za neprebojnim steklom, v klimatizirani sobi, obdajajo jo varnostniki. Mona Liza je simbol vsega lepega, kar je človek sposoben ustvariti. Zdi pa se, da to ni vedno dovolj.

Pričakoval je, da ga bodo oblasti denarno nagradile. Njegova logika je bila naslednja: Leonardo da Vinci je bil Italijan, slika je bila naslikana v Italiji, on sam jo je iz Francije vrnil domov, kjer je tudi njeno mesto.

(D220, 52–53)