Kontroverze in ekscesi na Ustavnem sodišču

Z znanjem in kakovostjo razpravnega mišljenja do zmage moči argumenta

"Če samo sumim, da bi lahko moje ravnanje ali stališča vzbudila vtis, da nisem neodvisen, sem se v zadevi dolžan izločiti. Osebni prepiri, spori in zamere ne sodijo na ustavno sodišče, zato bi morali tam sedeti zelo zreli ljudje oziroma osebnosti, ki so v življenju že veliko naredile." Tako o aktualnem – ne več internem – dogajanju na slovenskem ustavnem sodišču nekdanji predsednik tega sodišča, prof. dr. Ernest Petrič (za Siol.net). Ima prav. A ima tudi – le - pogojno prav.

O naslovni temi pišem v dobri veri, da je tisto, kar smo lahko o dogajanju na ustavnem izvedeli iz medijev in iz ločenega mnenja ustavnega sodnika ddr. Jakliča, res. In verjamem trditvam, zapisanim v tem ločenem mnenju.

Pomembnost videza in presonalizacije politike

Življenjska modrost, vtkana v kopreno izkušenj, pravi, da bodo ljudje osebnost in integriteto določene osebe (tudi njen značaj) prepoznali predvsem v njenih ravnanjih. Da morda ni tako, človek pomisli ob vsakokratnih volitvah. Volivci se odločajo v skladu s svojimi prepričanji, ki so pogosto zabetonirana skozi čas in niso pogojena z dejstvi, z resnico. Prepričanja ljudi, ki so zanje resnica in dejstvo, pogosto ne ustrezajo tistemu, kar je dejansko res, kar je dejstvo v objektivnem smislu. (Seveda se zavedam filozofskega nauka in psiholoških ugotovitev o tem, da lahko človek z gotovostjo razmišlja le o svoji lastni resnici, kot jo zaznava s čutili in obdeluje v glavi, objektivna resnica pa mu je redko dosegljiva; če pri človeških zadevah sploh obstaja.)

Znatno bolj so pogojeni predvsem s tem, kako se ljudje odzivajo na videz prvakov posameznih političnih strank (pojav se imenuje »personalizacija politike«).

Zato volilni rezultati niso dovolj odvisni od političnih programov, v njih vsebovanih idej in vizij. Znatno bolj so pogojeni predvsem s tem, kako se ljudje odzivajo na videz prvakov posameznih političnih strank (pojav se imenuje »personalizacija politike«). Ponavljanje politične parole, jezikovne preproščine, enostavčne domislice in zlajnani slogani, ki se vselej ponovijo tudi v sklepnih fazah predvolilnih TV-kampanj, na odločanje volivcev vplivajo znatno bolj kot znanje, izkušnje, preteklo delo, intelektualnost in razpravna prepričljivost kandidatov. Videz in o videzu ustvarjena prepričanja (ki so lahko tudi nezavedni mit) so torej odločilnega pomena. Žal se politiki tega momenta realne dnevne politike (in s tem te vrste demokratično odločevalskega modusa operandi – beri: mišljenjske prikrajšanosti in ozkosti volilnega telesa) odlično zavedajo.

Osebna sodniška integriteta

Tudi pri delu sodne veje oblasti, zatorej tudi ustavnega sodišča, je videz pomemben. In ne samo pomemben, ampak odločilen. Le da v drugačnem oziru. Če bi volivce morala zanimati vsebina politike in dela politikov, ob njihov videz pa bi se lahko malo obregnili, je pri osebah na sodniški funkciji videz enako pomemben kot vsebina, ko gre za aksiomatični postulat (temeljno načelo, institucionalizirano vrednoto) sodniške funkcije: nepristranskost in neodvisnost. Sodnice in sodniki MORAJO s svojimi preteklimi in sedanjimi početji dajati videz, vzbujati vtis, da ni nikakršnih stvarnih razlogov za razumen dvom v njihovo nepristranskost in neodvisnost.

Razumen dvom o tem, da resnice ni govoril, že sam po sebi vzbuja močan videz o pristranskosti in neobjektivnosti.

A četudi je to predpogoj za pravilno delovanje sodstva, za obstoj vladavine prava in za ugled ter avtoriteto, ki jo sodstvo uživa v javnosti (in sodstvo je v službi javnosti, ji je odgovorno, zato ga mora ta videz še kako zanimati!), imamo v Sloveniji velike težave z (etično in pravno) doslednim spoštovanjem tega načela, zavezanostjo temu načelu, z njegovim odličnim in neomajnim upoštevanjem. Naša pisanja (mislim na predstavnike pravniškega akademskega poklica, ki opravljamo vlogo civilnih »psov čuvajev« političnega procesa in pravnega režima pred neustavnostjo) pogosto naslavljajo ta velik problem slovenske pravne kulture, zavesti in prakse.

Seveda enako velja za sodnike in sodnice ustavnega sodišča. Zato ima dr. Petrič prav: če sodnik sumi, da bi lahko njegovo ravnanje ali stališča vzbudila vtis, da ni neodvisen, se je v obravnavani zadevi dolžan izločiti. Ne glede na to, kaj o tem mislijo njegovi kolegi. Še pred to odločitvijo pa je odločitev (pravno, etično in moralno nujna), da bo sodnik govoril popolno resnico. Razumen dvom o tem, da resnice ni govoril, že sam po sebi vzbuja močan videz o pristranskosti in neobjektivnosti. Tega videza ni mogoče odpraviti niti s kasnejšim nepristranskim in objektivnim odločanjem v zadevi, ki jo je obravnavalo ustavno sodišče.

Integriteta institucije sodišča

Še pomembnejše pa je, da na ta način dvakrat poškodovani videz nepristranskosti in objektivnosti pusti razliti madež na ustavnem sodišču kot instituciji, na način in v obsegu, ki ga sodnikovo vztrajanje na funkciji in večinska podpora drugih sodnic in sodnikov »za vsako ceno« ne more odstraniti. Nasprotno, takšna drža večine na ustavnem sodišču je novi, tretji problem videza o integriteti institucije. Problem, ki sprva ni bil opazen, kasneje pa se ni zdel velik, postane enormen. Predvsem v pogojih ohlapne etike politike, skromne demokratično-razpravne kulture in enormne strokovne ignorance, ki zavirata družbeni napredek nacije.

Funkcija sodnika ali sodnice ustavnega sodišča je vsekakor primerna za sklepni del poklicnega delovanja največjih ustavnopravnih strokovnjakov.

Še ena življenjska modrost pravi, da človek ni tak, kot se sam vidi, ampak tak, kot ga vidijo drugi. Za osebe na sodniški funkciji to velja kot pribito: ni odločilno, kaj sodnik misli o sebi, odločilno je, kakšen videz je v javnosti ustvaril o sebi. Sodnik dr. Accetto, predsednik Ustavnega sodišča dr. Knez in to sodišče v celoti, so si z ravnanji pred javnostjo naložili breme, ki ga bo težko nositi.

Funkcija sodnika ali sodnice ustavnega sodišča je vsekakor primerna za sklepni del poklicnega delovanja največjih ustavnopravnih (!) strokovnjakov. A ta razumna ocena je v Sloveniji zašla v spremenjeni kontekst. Prvič, predsednik države in večina v parlamentu sta pričakovanje, da bodo ustavno sodili priletni gospodje in gospe, odrinila na smetišče zgodovine, ko sta se odločila kadrovsko pomladiti sestavo sodišča. Drugič, to samo po sebi ni slabo. Odločilni razlog za to vrednostno oceno je moje prepričanje, da (a) mora biti odločili kriterij za nastop te funkcije dokazljivo in preverljivo ustavnopravno delo (študijsko, avtorsko, akademsko …) v preteklosti in da (b) v Sloveniji suverene poznavalce in mislece ustavnega prava in sodobnega ustavništva skoraj lahko preštejemo na prste. Najmanj jih je na ustavnem sodišču.

Kako se soočiti s tem problemom? Težko. Prvič, v Sloveniji se zdi nemogoče zagotoviti, da bo za nastop ustavnosodne funkcije odločilna (preverljiva!) ustavnopravna in ustavniška kakovost znanja, veščin in mišljenja kandidatov in kandidatk. Odločajo povsem drugi kriteriji. Drugič, »osebne prepire, spore in zamere« je v takšnih okoliščinah še težje pustiti pred vrati sodišča, oziroma po opravljenem ustavnosodnem delu za temi vrati. Pred tem pa se jim je še težje izogniti. In tretjič, ustavno sodišče kot institucija s tem prevzema breme, za katero se zdi, da mu zaradi teh in posledičnih razlogov morda ne bo kos.

Če je res, za kar se zdi, da je res, ga je eden od sodnikov močno polomil, drugi pa je storil tisto, za kar je prepričan, da je prav. Zdi se, da se oba tega zavedata. V tem oziru ima drugi prav.