Kongres EPP v Rotterdamu odpira že dolgo zastavljene izzive evropske politične desnice

Medtem, ko sta naša evroposlanca iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP) prala umazano perilo domače politike v Evropskem parlamentu, se je večji del EPP sestal v Rotterdamu na Nizozemskem, kjer je formalno izvolil Manfreda Webra kot novega voditelja EPP.

Dolgoletni evropski in nemški politik, ki se je v svoji politični  karieri uveljavil predvsem v Evropskem parlamentu, bo na tem mestu nasledil Donald Tuska, ki se je, tako kot italijanski premier Mario Draghi, odločil za vrnitev v domačo politiko. A tako kot je nekoč Tuska, tudi sedaj Webra čaka težka naloga na čelu EPP. Kot novi predsednik EPP bo moral združiti vedno bolj razhajajoče frakcije evropske tradicionalne zmerne desnice, hkrati pa bo moral ponovno vrniti pravo energijo v EPP, ki je v zadnjih letih doživela številne poraze. Nenazadnje bo moral tudi pripraviti stranko na naslednje evropske volitve leta 2024, ki bodo verjetno odločilne za prihodnost EPP.

Na kongresu nismo opazili nobenega od voditeljev slovenskih parlamentarnih EPP strank (SDS in NSi), kar so nekateri novinarji opazili kot nehvaležnost EPP-ja do odhajajoče slovenske vlade. Janez Janša in Matej Tonin zaradi aktualnih domačih političnih dogodkov - izredne seje, kjer so volili novo vlado, na kongresu EPP nista bila prisotna - NSi se ga je udeležila z močno, devetčlansko delegacijo, SDS pa je zastopal zgolj evropski poslanec Milan Zver.

Slab začetek desetletja

Od 27 članic Evropske unije jih ima le 7 predsednikov vlade iz vrst EPP. Res, da je evropska ljudska stranka prisotna v skoraj polovici vladnih koalicij v članicah EU, a je v zadnjih letih EPP skoraj popolnoma izginila iz vodilnih položajev v vladah držav Zahodne Evrope. Največjo škodo je brez dvoma utrpela na lanskih zveznih državnozborskih volitvah v Nemčiji, kjer je CDU doživela zgodovinski poraz in prvič po 16 letih neprekinjenega vladanja odšla v opozicijo.

Podobno se je zgodilo letos v Franciji, kjer je predsedniška kandidatka republikancev Valérie Pécresse prejela manj kot 5 % glasov v prvem krogu predsedniških volitev. Včasih močna desnosredinska stranka republikancev bo verjetno ponovno doživela katastrofalen poraz na skorajšnjih parlamentarnih volitvah naslednji konec tedna (12. junija).

Kratko povedano, EPP je izgubila svoj zgodovinsko utrjeni položaj v večini zahodnoevropskih držav, kot so Francija, Nemčija, Španija, Italija, ipd. Kljub temu, se je v tem morju porazov našlo tudi nekaj zmagovitih mornarjev. Malo bolj na vzhodu Evrope so stranke EPP uspele priti na vodilne položaje v vladah baltskih držav in v Grčiji. Slednja uživa prvič po desetletju težkih političnih kriz težko doseženi mir, stabilnost in normalen gospodarski razvoj, kar se opazi tudi v dolgotrajni visoki podpori vladajoče stranke Nova demokracija.

EPP je izgubila svoj zgodovinsko utrjeni položaj v večini zahodnoevropskih držav, kot so Francija, Nemčija, Španija, Italija, 

Tudi v Nemčiji se je v zadnjih dveh mesecih že začutil svež veter. CDU počasi doživlja ideološki in politični preporod, ki ga je lahko našla le v opoziciji. Stranka je spet postala bolj transatlantska, bližje Zahodu in je sedaj poleg nemških Zelenih največja podpornica Ukrajine v nemškem Bundestagu. Na novo najdena energija pod vodstvom Friedericha Merza se je opazila na zadnjih dveh deželnih volitvah v Schleswig-Holsteinu in Severnem Porenju-Vestfaliji, kjer je CDU  dosegel nepričakovani, a prestižni zmagi. Obe zmagi sta še posebej zanimivi, saj sta si voditelja obeh deželnih vej stranke ideološko različna, a sta stranki kljub temu izborila zmago in vodenje deželnih vlad v naslednjih štirih letih.

Kam bo Weber odpeljal ladjo evropske desnice?

A ne glede na te majhne zmage EPP ostaja v veliko slabšem položaju, kot v prejšnjem desetletju. Dolgoletne napetosti med različnimi frakcijami so nedvomno pustile določene posledice, zaradi česar so v zadnjem času so tako bolj sredinske kot tudi desne tradicionalne stranke doživljale poraze, kar verjetno kaže na globlji problem znotraj evropske desne sredine.

Z odhodom Viktor Orbana iz EPP, koncem kariere Angele Merkel in nepričakovanim koncem zlatega dečka evropske desnice Sebastiana Kurza, se je EPP znašla brez vidne vodilne figure. To vlogo bo sedaj skušal prevzeti Manfred Weber, ki pa se je doslej vendarle bolj uveljavil kot vodja poslanske skupine EPP Evropskem parlamentu, ne pa kot karizmatičen predsednik vlade ene od članic EU.

Morda pa EPP bolj potrebuje reformo svojih pogledov na svet, ideološki preporod in hkrati angažiranje novih, mlajših generacij na vodilna mesta v strankah EPP, namesto obrazov starejših in odhajajočih politikov?