Konec sveta, kot ga poznamo? Ne tako hitro

POSLUŠAJ ČLANEK

Je Zahod pred propadom? So primerjave z rimskim cesarstvom upravičene? Verjetno ne, je prepričan britanski zgodovinar Niall Ferguson. Vseeno obstaja na Zahodu več zaskrbljujočih trendov, zlasti če pogledamo mlajše generacije, ki so očitno izgubile vero v lastno civilizacijo in pogosto podpirajo politike, neskladne z njihovimi lastnimi interesi. 

Toda ali je problem res v mladih ali pa je morda v sistemu, ki jih izobražuje? In če se morda ne približuje propad, se določeno obdobje vendarle končuje ... 

Kako propadejo civilizacije? Kot je prepričan zgodovinar Niall Ferguson, si večina ljudi to predstavlja kot nekakšno notranjo krizo volje, morale, vere v samega sebe. Celoten postopek vidijo kot nekakšno staranje, morda posledico entropije.

V pripovedovanju zgodovinarja Edwarda Gibbona je bil propad rimskega cesarstva res dolgotrajen proces, sodobnikom skoraj neopazen. A novejše zgodovinopisje propad opisuje kot nenavadno hiter, kjer je sodobnikom bilo jasno, da je civilizacija razpadla. Podobno lahko vidimo tudi v kitajski zgodovini, kjer je dinastija Ming sredi 17. stoletja propadla na način, ki je bil sodobnikom zelo očiten, z jasnimi posledicami za kvaliteto življenja. Propad civilizacije si tako lahko predstavljamo. Infrastruktura neha delovati. Poslabša se javno zdravje. To lahko povzročijo vojna, kuga ali druge, manj prepoznavne sile. Znake propada tako lahko skušamo iskati in prepoznati v aktualnem dogajanju, a pri tem moramo biti previdni. Propad ZDA se napoveduje že dolgo, a se še vedno ni zgodil.  

Skrb glede propada lastne civilizacije; padca republike, naj bi po prepričanju Fergusona bila zlasti značilna za ameriško kulturo, zato tudi toliko primerjav. A bolj zaskrbljujoč naj bi bil upad zaupanja in vere v ZDA kot projekt, ki gradi najboljšo verzijo republike; ki služi svetu kot zgled. Zlasti med mladimi Američani je to nekaj, kar zelo hitro izgublja zaupanje. Zlasti, ker jim pri tem pomaga izobraževalni sistem. 

Nevarnost z univerz 

Kako to, da so med nami ljudje, ki jih navdušuje nasilje nad Izraelci? So barbari že za obzidjem in nič več pred vrati? 

Ferguson poudarja, da je pri vprašanju podpore Izraelu oziroma Palestini zlasti zanimiv generacijski razkorak. Z Izraelom tako načeloma izrazito simpatizirajo starejši, medtem ko mlajši simpatizirajo s Palestinci. V ZDA in Britaniji je najmlajša anketirana starostna skupina (18–24 let) izrazito naklonjena Palestini in nastrojena proti Izraelu. Propalestinski shodi po zahodnem svetu so tako zelo mladostni.  

Ferguson je prepričan, da za to obstaja zelo dober razlog, na katerega sam opozarja že leta: da so šolski sistem sistematično infiltrirali propagandisti, naklonjeni islamizmu in anticionizmu. Danes tako žanjemo posledice tega, da smo dovolili infiltracijo višje izobrazbe s strani radikalnih levičarjev in islamistov. 

Nove generacije levičarjev niso ne liberalne ne sekularne 

Kot sam vidi stvari, je v akademski sferi sčasoma prišlo do nezavednega nagiba v levi smeri. Liberalci iz poznih sedemdesetih so mislili, da v radikalcih naslednje generacije vidijo odsev samih sebe. Tako so zaposlili in na pomembne pozicije postavili ljudi, ki so bili mnogo bolj radikalno levi, kot so bili sami.  

A ti liberalci iz sedemdesetih so bili (vsaj v teoriji) naklonjeni svobodi izražanja, medtem ko nove generacije levičarjev sploh niso več liberalne; niti sekularne. Zelo so dovzetne za argumente islamistov, s katerimi sicer nimajo veliko skupnega. Tako je nastalo nenavadno, nesveto zavezništvo med islamisti in radikalnimi levičarji, tako obsedenimi s politiko identitete, da ne prepoznajo, da Palestinci niso le še ena manjšina (kot npr. transspolni), ampak del globalnega gibanja, ki je globoko sovražno do vsega, kar jim je pomembno, zlasti tematik, povezanih s spolom.  

Zanimivo je tudi, da so glede tematik, kot je okolje, mladi Američani in Evropejci pripravljeni razmišljati o zelo avtoritarnih rešitvah. A to ni presenetljivo, če pogledamo, kako se jih izobražuje, pravi Ferguson. V izobraževalnih materialih je več indoktrinacije kot izobraževanja. Že zelo majhne otroke se na primer uči, da planet umira ter da to lahko preprečimo le z ničelno gospodarsko rastjo.  

Mladi ne delujejo skladno z lastnimi ekonomskimi interesi 

A zakaj so razne levičarske ideje tako blizu današnji mladini? Je to morda zato, ker verjamejo, da trenutni liberalno demokratični sistem zanje ne deluje? Ker ne verjamejo, da bodo živeli bolje kot njihovi starši? 

Ferguson sicer meni, da je to možno, a da mlade te stvari ne skrbijo dovolj oziroma jih ne razumejo najbolje. Nasprotno, mladi aktivisti danes pogosto delujejo v nasprotju z lastnimi ekonomskimi interesi. Zakaj ne skušajo reformirati socialne države? Medgeneracijskega ravnovesja se ne ohranja, obremenitve socialne države, ki primarno služi starejšim, bodo padle na ramena mladih.  

Če bi res šlo za ekonomijo, pravi Ferguson, bi več mladih (kot je narobe predvidel Friedrich Hayek) zagovarjalo radikalno reformo upravičenosti. Hayek je namreč napovedal, da bodo mladi izgubili potrpljenje s starejšimi in jih strpali v taborišča, a to se ne dogaja. Mladi, ki so večinoma na politični levici, se uklanjajo logiki socialne države.  

Konec liberalne demokracije?

Zgodba o neizbežnem koncu sveta je ena bolj privlačnih. Ljudi privlačijo katastrofalni izidi, pravi Ferguson. Če ljudem povemo, da se bližajo množična izumrtja, da imamo samo še deset let, to ljudi pritegne. S takšnimi stališči pa je težko razpravljati, saj so dosegla kvazi religiozni status. Kritiki so tako označeni za heretike, bogokletneže in zanikovalce. Ljudi pa privlači nekakšna sekularna religija o neizbežnem koncu sveta. Tako se postijo (veganstvo) ter živijo v celibatu (nimajo otrok). 

Ferguson je prepričan, da obstaja temeljna in globoka razlika med svobodno in nesvobodno družbo. Družbo, kjer se posameznik lahko svobodno izraža in druži, ter družbo, kjer je to nevarno. A mladi dandanes ne vedo, kakšna je nesvobodna družba. Ne razumejo, kako je bilo živeti pod Stalinom ali Maom. 

Ferguson to vidi kot posledico kolektivnega neuspeha zgodovinske izobrazbe. Če bi to bilo bolje izpeljano, bi obstajala večja alergija na simptome totalitarizma. A liberalna demokracija je v krizi. Globalno svoboda upada že sedemnajsto leto zapored, ugotavlja poročilo Freedom House. Število liberalnih demokracij po svetu se krči, medtem ko se seznam illiberalnih demokracij širi. Gre za države, kjer potekajo volitve, a ni vladavine prava in varstva osebne svobode.

Konec neke dobe

Nevarnosti trenutni svetovni ureditvi torej pretijo z vseh strani. Tokrat smo si jih ogledali nekaj, ki prihajajo od znotraj. A pretijo tudi od zunaj, o tem morda naslednjič. Ali se bomo z njimi uspešno spopadli, je težko reči. Nedvomno pa se pred našimi očmi končuje določeno zgodovinsko obdobje.

Nevarnost trenutni ureditvi vidijo tudi na nasprotnem političnem polu. Kot pravi filozof Slavoj Žižek, bi propad ameriškega imperija lahko pomenil tudi konec Zahodne civilizacije. Demokracija namreč niso le napisani zakoni, ampak tudi nenapisana pravila, in to je nekaj, kar se po njegovem prepričanju v ZDA podira. A kot pravi, ga skrbi, da se podobno v različnih oblikah dogaja tudi drugod po svetu. Sam pravi, da se razvija neka nova oblika fašizma, ne nujno povezana z zgodovinskim fašizmom. V različnih državah ima različne oblike in značilnosti, a prepoznamo jo lahko, poleg Zahoda, med drugim tudi v Rusiji, Indiji in na Kitajskem. 

Kot zaključi, so se leta 2001 končale sanje Francisa Fukuyame. Sanje, da je liberalni demokratični kapitalizem univerzalen. In tudi Žižek opozarja, da se bodo prihodnje generacije za svobodo morale boriti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike