Kako Janša z novo medijsko zakonodajo jezi "njihove" in "svoje", rešuje pa nič bistvenega

Le kdo ne bi podpisal zahteve za neodvisno in avtonomno RTV Slovenija?! (vir zajema slike: MMC RTV)
»Pridem nenadoma«, je svoj čas z listkom, nalepljenim na okence, lačne čakajoče stranke o zasluženi čik pavzi obveščal slovnično ne najbolje podkovan ljubljanski čevapčičar.

Tako nekako, »nenadoma«, so prejšnji teden v javno obravnavo iz Ministrstva za kulturo uletele novele treh zakonov, ki naj bi slovensko medijsko krajino prilagodile sodobnim izzivom. Najprej so podkurili z zakonsko minimalnim enotedenskim rokom javne obravnave, ki so ga že podaljšali do konca poletja. Dramatične vzklike o »koncu javne RTV Slovenija« pa je sprožil predvsem predlog prerazporeditve treh odstotkov zbranega RTV prispevka za financiranje Slovenske tiskovne agencije ter nadaljnjih petih odstotkov za podporo drugih medijev, ki na razne načine bogatijo domač medijski prostor.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Če bi predlagani zakoni res pomenili »konec javne RTV Slovenija«, bi s tem razveselili nezanemarljivo velik delež prisilnih plačnikov RTV naročnine. Peticijo za njeno ukinitev je pred časom podpisalo 30 tisoč ljudi, kar je eno najbolj uspešnih zbiranj podpore pod skupnim ciljem na spletni platformi peticija.oniline. Nekaj tisoč glasov se je nabralo še pod dvema ali tremi drugimi peticijami.

Kot je razbrati iz argumentov zagovornikov ukinitve obveznega RTV prispevka osrednji motiv ni finančni, saj bi večina prispevek zgolj prerazporejala med mediji po lastni izbiri. Pod črto gre predvsem za naraščajočo nejevoljo do neuravnoteženega poročanja informativnega programa nacionalne hiše, ki z vsakim novim mesecem desnosredinske oblasti prerašča v odkrito razburjenje in jezo. Vse več ljudi enostavno ne more verjeti dvojnim kriterijem, ki jih informativni program demonstrira do dveh različnih vlad v istem parlamentarnem mandatu. Zaradi tega menijo, da se delu državljanov, politični predstavniki katerih so po Šarčevem koalicijskem kolapsu prevzeli vodenje države, godi velika krivica. Občutek imajo, da so zaradi svoje svetovnonazorske in politične usmeritve postavljeni v podrejen, drugorazreden položaj, katerega so s plačevanjem položnic prisiljeni vzdrževati sami.

Slednje jih razjezi vsak mesec znova, ko na Kolodvorsko nakažejo svojih 12,75 € evra. Prav razbesni pa, kadar se novinarji, katere plačujejo, iz njih celo norčujejo in jih žalijo.

K vsej stvari ne pripomore, da Kadunčevi ne kažejo nobene volje in pripravljenosti prisluhniti njihovim stališčem. Nasprotno, pred vsako kritiko se na nacionalki ogradijo s sklicevanjem na novinarsko avtonomnost in neodvisnost. Za nameček pa doma in v tujini dramatizirajo o nedopustnih pritiskih in političnem podrejanju RTV Slovenija.

Je kaj narobe z državljani ali nemara z vodenjem nacionalne medijske hiše?


Kdo bi se torej nad zastrupljenimi odnosi med nacionalnim medijem in pomembnim delom državljanov moral zamisliti? Lahko morebiti sklepamo, da je polovica družbeno-politično angažiranih Slovencev tako zmanipuliranih, da ne prepoznajo strokovnega, objektivnega in nepristranskega dela novinarjev in urednikov, ki ustvarjajo informativni program? Ali pa je morebiti res kaj na tem, da se pretežno levičarsko prepričanje večine novinarjev informativnega programa odraža pri novinarski obravnavi različnih akterjev slovenske politične scene?

Pri iskanju odgovorov si najprej pomagajmo z rezultati naše ankete o zaupanju v slovenske medije, ki je tudi po objavi članka na to temo ostala odprta in je v njej do sedaj sodelovalo 1.140 naših bralcev različnih političnih prepričanj.

Pri tem se je kar 71 % simpatizerjev koalicijskih strank do RTV Slovenija opredelilo s »sploh ne zaupam« in nadaljnjih 25 % z »bolj ne zaupam«. Simpatizerji strank leve opozicije pa ravno nasprotno: 44 % jih RTV »zelo zaupa«, 43 % pa »bolj zaupa«. Tako zelo kot RTV Sloveniji, levo usmerjeni sodelujoči zaupajo zgolj še tedniku Mladina.

Med neopredeljenimi, oziroma tistimi, ki ne bi volili, se (ne)zaupanje v RTV Slovenija deli nekako v razmerju 50:50.

Naša anketa sicer ni povsem reprezentativna za celotno slovensko populacijo, saj v njej sodelujejo nadpovprečno družbeno angažirani in tudi nadpovprečno izobraženi državljani. Pa vendarle, kaj nam takšen prepad v zaupanju, ki se deli striktno po političnih, oziroma svetovnonazorskih kriterijih, sporoča?
kaj nam sporoča dejstvo, da se stališča novinarskih kolektivov nacionalke, drugih dominantnih novinarskih združenj, sindikatov, izpostavljenih medijskih strokovnjakov, nastopajočih profesorjev … praktično povsem ujemajo s stališči političnih strank leve opozicije?

Ob de facto nepristranskem informativnem programu (v smislu uravnotežene pluralne obravnave vseh političnih akterjev, ne glede na to, katero svetovnonazorsko opcijo zastopajo), bi namreč pričakovali višje zaupanje v javno radiotelevizijo v širokem zmernem bazenu državljanov levo in desno od sredine. Ter porast nezaupanja ob pomikanju v levi in desni politično-ideološki ekstrem.

In nadalje, kaj nam sporoča dejstvo, da se stališča novinarskih kolektivov nacionalke, drugih dominantnih novinarskih združenj, sindikatov, izpostavljenih medijskih strokovnjakov, nastopajočih profesorjev … praktično povsem ujemajo s stališči političnih strank leve opozicije? Opazujte jih te dni – vsi našteti z isto zgražajočo vehemenco govorijo isti jezik, uporabljajo isto dikcijo, iste fraze, vlečejo iste primerjave z Madžarsko, Poljsko …

A ne bi avtonomnim novinarjem (še posebej) nacionalnega medija moralo spoznanje, da se za skupni smoter borijo ob rami z Luko Mescem, Tanjo Fajon, Marjanom Šarcem … dati vsaj malo misliti, jim biti ob tem vsaj malo neprijetno? So mar res vsi ti levičarski politiki iskreni borci za medijsko avtonomnost in neodvisnost proti nedemokratični reakciji, ki želi uvesti nekakšen novi avtoritarizem? In to zgolj trideset let po tem, ko je Slovenijo osvobodila prejšnjega avtoritarizma, kateremu se ravno ti, sedaj »borci za demokracijo in človekove pravice«, še danes klanjajo?!



Temu razmisleku sem ob treh, oziroma štirih novelah medijskih zakonov namenil praktično celoten komentar predvsem zato, ker materija zadeva jedro spora, ki zasenči in zato ključno vpliva na vse ostale bolj ali manj posrečene rešitve, ki jih prinaša nova zakonodaja. Ali kot je srž v enem stavku v torek na nacionalni TV najbolje zaobjel dr. Ivan Štuhec: »Problem je informativni program, vse drugo je še kar OK.«

To je čista jeba ...


S tem je novi programski svetnik povzel bistvo, da zgolj zaradi pristranskega poročanja informativnega programa ni smiselno razstaviti celotnega nacionalnega medija, ki vendarle Slovencem zagotavlja paleto vsebin, ki jih komercialne televizije niti v sanjah ne bi producirale. In s svojim spreminjanjem medijske zakonodaje te ambicije prav tako ne izkazuje Janez Janša, ki se je zadovoljil s finančno klofuto očitno nesposobnemu vodstvu zavoda. S tem pa močno razočaral tudi svoje volivce, ki so si obetali korenitejših sprememb.

Hkrati pa predsednik vlade ne izkazuje ambicije po reševanju problema, ki tako očitno visi nad vsemi razpravami o prihodnosti slovenske medijske krajine. In prav ima, saj zagotavljanje nepristranskega, oziroma uravnoteženega poročanja nacionalne medijske hiše ni stvar politike, temveč sposobnega, razgledanega, avtonomnega vodstva, ki resnično razume vlogo in pomen javnih medijev v sodobni družbi. Vodstva, ki zna ustvariti potrebne pogoje in izkoristiti najgloblji bazen kvalitetnega, izobraženega, sposobnega novinarskega kadra, da si z dvigom nad običajna politična obračunavanja zgradi renome in izkoristi ves svoj strokovni potencial. Ter ga, če je v prid uravnoteženosti to potrebno, okrepi še s kom izven levega svetovnonazorskega prepričanja, ter se hkrati za sodelovanje zahvali politikantom, ki celotni RTV najedajo ugled.

Tako malo je potrebno, da osvobodimo razpravo o tem kako zastarelo medijsko zakonodajo prilagoditi multimedijsko in tehnološko bliskovito razvijajočem se informacijskem okolju. A osvoboditev ob zdajšnji ureditvi imenovanja vodstva RTV Slovenija zahteva tudi politično zrelost, kakršne pri dominantnih akterjih ene in druge politične opcije ni na obzorju. Tisti, ki nam vladajo večino časa in zato držijo roko nad večino v programskem svetu, s svojimi nastavljenci vred kričijo k ohranjanju statusa quo. Drugi pa bi radi izkoristili svojih pet minut na oblasti in postorili, kar se v kratkem času pač lahko.

Prav zato je vse skupaj prava, skoraj nerešljiva »čista jeba«, kot v svojem hitu prepevajo dečki s Sotle. »Ko si hkrati čisto blizu, pa tak daleč od vsega.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27