Ko ne pleše več niti Svoboda

Evo, od zdaj naprej se pleše samo še v tišini. Ne verjamete? Se še spomnite, kaj so Golob in kompanija obljubljali pred volitvami? Mi plešemo, so dejali. In zadnji dve leti je res kazalo, da bo tako. Oni so plesali, ostali smo trpeli. No, zdaj je očitno tudi njihovega plesa konec oziroma bodo plesali zgolj še v tišini. 

Ko človek prebere pravno-formalistični zmazek, ki jim je uspel na Ministrstvu za okolje in sliši na najbolj nenaravno ime Predlog Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav na shodih in prireditvah, ve, da veselic na prostem, tradicionalno in zgodovinsko gledano enega od najbolj slovenskih načinov zabave nasploh (koliko prvih pretepov in prvih ljubezni, včasih celo hkrati, se je spletlo na vaških veselicah?), praktično ne bo več. Oziroma bodo zgolj še v tišini.  

Šur, rekli boste, da je vlada oziroma ministrstvo sporni predlog uredbe po ogorčenem odzivu Gasilske zveze Slovenije, dela javnosti in treh političnih strank (dveh opozicijskih in ene vladne) umaknila. Drži. Ampak ljudi in logike, ki je privedla do tako neživljenjskega, bizarnega in do amena zbirokratiziranega predloga zakona niso umaknili. In jih ne bodo. Ker so pač svobodni. Plus: kdo pravi, da tovrstnega ali podobnega predloga za ukinitev gasilskih veselic ne bodo pritrogali nazaj? Ker pač lahko. Tako kot so prvega. 

Kot nadaljuje kolumnist Aljuš Pertinač, vlada na upor proti predlogu ni reagirala s priznanjem napake, tega pač ne zmore. Odločila se očitno je, da bo pravico do spanja postavila pred pravico do plesa, dokler si seveda ni premislila. Še vedno pa upa, da bomo volivci do konca mandata le globoko spali. Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Brez napak

Prva vladna reakcija namreč ni bilo posipanje s pepelom. O ne. Oni pač ne delajo napak. To že vemo. Kako je že povedal Golob v enem od redkih intervjujev za tuje medije? Včasih dobim idejo in moji sodelavci se lotijo izvedbe, ampak ko prinesejo rešitev, si vmes že premislim. Tako nekako to gre. In tudi pri predlogu uredbe, o katerem se danes pogovarjamo, je bilo podobno.  

Resorno ministrstvo je najprej izrazilo nasprotovanje zavajajočim informacijam in zatrdilo, da želi okoliškim prebivalcem zgolj zagotoviti pravico do spanja. Mimogrede, se še spomnite prvomajske godbe na pihala? Tudi ta mnogim krati pravico do spanja. Ukinimo potem še to. Logika oblasti je torej naslednja: imamo pravico do zabave (ki jo je mimogrede, kot že rečeno, sam premier povzdignil v glavno vodilo aktualne oblasti) in imamo pravico do spanja. Ko ti dve pravici trčita, zmaga pravica do spanja. Plesalo se torej več kot očitno ne bo več. Od sedaj se bo samo še spalo. 

Pravica do spanja

In kako so se nameravali lotiti zagotovitve pravice do spanja? Preprosto tako, da bi vsakršno javno prireditev na prostem v večernem oziroma nočnem času, še posebej pa vsakršno pravo gasilsko veselico, praktično onemogočili. Vsak organizator bi moral med drugim pripraviti in občini predložiti elaborat ocene hrupa, sam hrup pa med veselico tudi meriti. Za kaj takega imamo v Sloveniji zgolj 17 pooblaščenih izvajalcev. V najboljšem primeru bi tako lahko na teritoriju, na katerem živita okrog dva milijona ljudi, hkrati imeli 17 prireditev, ker izvajalci ne bi mogli skakati z ene na drugo. Mogoče pa so predlog uredbe napisali kar oni sami, kdo ve?  

Še skoraj bolj nora pa je določba, da bi prireditelji prizorišče prireditve lahko začeli čistiti šele po sedmi uri zjutraj naslednjega dne. Si predstavljate? Eden izmed osnovnih čarov veselic je ravno, da naslednjega dne zjutraj, še posebej, če gre za delovni ali pa denimo Gospodov dan, o njej ni več ne duha ne sluha. Vse je počiščeno in urejeno in življenje se vrne v normalne tirnice. Namesto tega bi po predlogu uredbe ljudi, ko bi hodili na delo ali pa k maši, pričakalo veseljaško prizorišče oziroma njegovo čiščenje. Narobe svet. 

Pravica do plesa

Vlada je torej predlog uredbe umaknila in s tem dejansko priznala, da je v spopadu med pravico do zabave oziroma plesa in pravico do spanja zmagala pravica do plesa. Saj, to bi konec koncev človek od njih tudi pričakoval, ker so nam ples oziroma zabavo ves čas obljubljali. Danes seveda vemo, da ne o zabavi ne o svobodi ni ne duha ne sluha.  

Danes jim ni več dovolj, da plešejo sami na naš račun, mi pa to s stisnjenimi zobmi in nagubanim čelom nemo opazujemo. Danes si želijo, da bi mi vsi, žalujoči ostali, zgolj še spali do konca tega mandata. To bodo namreč počeli tudi oni. Nažurali so se, sedaj pa je čas za spanje. In seveda nočejo, da bi jim ta spanec motili mi s svojimi veselicami oziroma plesom, ker jim, hvala bogu, ostaja zgolj še polovica štiriletnega mandata. Jok, brate, ne bo šlo. Do sedaj ste plesali vi, od sedaj bomo pa mi. Vi pa kar spite, če lahko. 

Naročniška vsebina