Ko dobrobit otrok postane drugorazredna tema

Odtujenost od realnosti je ena od bolj izstopajočih značilnosti družbenih elit. Še posebej do izraza pride pri politikih, ki naj bi po naravi stvari upravljali s skupnim dobrim, a mnogokrat nimajo zavedanja, kaj to skupno dobro je.

Slednje zagotovo velja za vlado Mira Cerarja, sestavljeno iz ljudi, ki, razen ministra ali dveh,  z realnostjo ljudskega vsakdana nimajo kaj dosti praktičnih izkušenj. Ugledni profesorji, teoretiki in politični aktivisti, vse življenje viseči na javnih sredstvih, ne morejo razumeti duše malega človeka, katerega probleme naj bi v skupno dobro reševali.

Nazornejši primer, kot je v zadnjih letih politika Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pod Socialnimi demokrati, je težko najti.

Delajo že, ampak ...

Nekaj drži kot pribito; ekipi na čelu z ministrico Anjo Kopač Mrak in sekretarko Martino Vuk, ne moremo očitati, da ne delajo ničesar, kot bi lahko dejali za katerega od njihovih ministrskih kolegov. Nasprotno, so zelo aktivni, a kot smo na Domovini pokazali v seriji člankov, se večinoma ukvarjajo z neobstoječimi problemi. Zato je njihovo delo v najboljšem primeru Sizifovo, realno gledano pa potratno in škodljivo.

Podobno velja tudi za trud, vložen v odpravljanje družinskih, vzgojnih in drugih družbenih problemov, kamor sodijo načrtovane spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Vse lepo in prav, gre za pomembno področje, ki potrebuje regulacijo, predvsem pa preventivo, nadzor in kazen, a kaj ko se debata osredotoča na metodiko vzgajanja otrok.

Gledalec, ki je minuli teden spremljal razpravo na pristojnem državnozborskem odboru, si je lahko ustvaril sliko, da se vsi problemi začnejo in končajo pri telesnem kaznovanju otrok.

Slednje je po defoltu označeno za nasilje in kot tako izhodiščna točka vsega slabega in groznega, kar se otrokom s strani nasilnih staršev lahko zgodi.

A podleči skušnjavi razprave o (ne)škodljivosti tovrstne kazni bi pomenilo ujeti se v past, na katero želi to pisanje opozoriti.

hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.

Kaj je nasilje nad otroki?

Namreč; reševati problem nasilja nad otroki pri vprašanju vzgojnega udarca po ritki je tako, kot bi se odpravljanja posledic alkoholizma v družini lotili pri stigmatizaciji popitega kozarca vina pri kosilu.

Problematika je vendarle precej širša in se začne tam, kamor pogled ženskih spon osvobojenih liberalk na čelu ministrstva očitno ne seže.

Če ne bi razumele, da hujšega nasilja nad otroci, kot je tortura postmodernega liberalizma s svojim ekstremnim karierizmom in potrošniškim materializmom, ni mogoče izvajati.

Obrnimo se v sodobnost in se vprašajmo, ali naši otroci res živijo srečnejše otroštvo, kot so ga generacije pred petdesetimi ali sto leti. Slednje so mlada leta morda res preživljale lačne in bose, namesto v šolo pa so jih starši gnali na njivo okopavati kolerabo in krompir.

A vseeno se zdi pristen občutek, da je bilo vzgojnih, vedenjskih, psiholoških in drugih problemov z otroki manj kot dandanes. Pa so jih verjetneje precej pogosteje dobili po riti, bi pripomnil zlobnež.

Danes pa, ko jih v skrbi za njihov dobrobit zavijamo v vato in smo se za njihove »pravice« pripravljeni prerekati z učitelji, ravnatelji, vzgojitelji, sosedi, župniki in ne vem še kom, nam naše zlate dušice to »ljubezen« vračajo z notorično neposlušnostjo in arogantno predrznostjo.

Lahko jih zasipamo z vsemi darovi tega sveta, a manjka jim prav tisto, kar smo jim v imenu lastne karierne emancipacije bili pripravljeni odvzeti - naša ljubezen in pozornost, izražena v posvečenem času. Potrebujejo zavedanje, da so oni (to je: družina) za nas prvi in najpomembnejši, pred novo karierno priložnostjo, poznovečernimi sestankovanji s šefom, tedenskimi obiski pedikerja in vsakodnevnim kofetkanjem s prijateljicami.

To je pozornost, ki se je ne da kupiti z brezmejno ustrežljivostjo ob redkih skupnih trenutkih, nadgrajeno z najnovejšim iPhone 7 in občasnimi vikend izleti.

Lahko jih zasipamo z vsemi darovi tega sveta, a manjka jim prav tisto, kar smo jim v imenu lastne karierne emancipacije bili pripravljeni odvzeti - naša ljubezen in pozornost, izražena v posvečenem času.

Čigav rep lovijo?

Res nikomur nočem delati krivice, ker vse to načeloma velja tako za ženske kot za moške, a kadar se skupina emancipiranih karieristk še posebej zagrizeno zaletava v namišljene probleme, ki ničesar ne rešujejo, se ne morem znebiti občutka, da gre za (podzavestno) preganjanje moralnega mačka, ker so na križišču življenja sebe postavile pred vse ostalo, pred družino in tudi pred tako opevano dobrobit lastnega otroka.

Morda se motim in je v ozadju le slepo prepričanje v to, da je ukvarjanje z neenakostjo med spoloma v najbolj spolno egalitarni državi Evrope, z vrednotnicami, ki ne služijo nikomur, z odpisom dolgov, ki ne zajame nikogar in preganjanju staršev, ki svojemu otroku tu in tam navijejo ušesa, del njihovega življenjskega poslanstva. S katerim bodo dokazale, da leta celotedenskih garanj, poznih službenih kosil, delovnih večerov in nedeljskih sestankovanj niso bila zapravljena zaman.

V vsakem primeru so te ambicije nepotrebne, neprimerne, nezdrave, predvsem pa za davkoplačevalce škodljive in potratne.

Zato je skrajni čas, da se dame na čelu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve začnejo ukvarjati z dejanskimi problemi, ki jih pod njihovo pristojnostjo ne manjka. Denimo z odpravljanjem razlogov za to, da je Slovenija po učinkovitosti trga dela med najslabšimi državami na svetu.