Včasih so otroci ves dan delali na njivi, danes jim je težko v klet po krompir

Danes povprečni slovenski starš razmišlja ali bo po novem predlogu zakona sploh še smel poslati otroka v klet po krompir. Včasih pa ni bilo tako. Deklica z vžigalicami je samo vrh ledene gore.

Pestrne, pastirci, rudarji, vajenci…

Biti otrok pred več kot stotimi leti je bilo (razen za privilegirane višje sloje) težko in bridko.

Če si imel srečo, da si preživel dobo detinstva, si moral kmalu svoj kruh zaslužiti sam.

Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj.

Otroško delo je bilo skozi vso zgodovino tako razširjeno, da se sploh ni nikjer posebno omenjalo. Bilo je nekaj povsem samoumevnega.

Kar nam pogosto zgodovinski viri zamolčijo, nam odkrije izrazoslovje. Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj. In otrok je dejansko bil hlapec, brez pravic, brez zaščite, brez vrednosti, namenjen za nižja, hlapčevska opravila…

Pravzaprav ne vemo, kakšne so bile usode milijonske množice otrok, ki so svojo mladost pustili v tovarnah, rudnikih, fužinah, obrtnih delavnicah, na domačih in tujih kmetijah…

Spomine so pisali tisti, ki jim je bila sreča naklonjena. Tisti, ki so se šolali in nekaj dosegli v življenju. Če je Ivan Cankar v svojih delih popisal bridko mladost, ki je nikoli ni prebolel, pa ne vemo ničesar o mladosti in doživljanju njegovih bratov in sester, ki niso šli v šole, pač pa so delali.

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil delovni čas otrok enak odraslemu, torej 14 ur. Za delovno sposobne so veljali otroci nad sedem let. Plačilo za otroško delo je bilo mizerno, pogosto le v obleki in hrani ali ga sploh ni bilo (vajenci). Šele v konec devetnajstega stoletja je samoumevnost otroškega dela postala vprašljiva. Z obveznim šolanjem je bil narejen prvi večji korak v tem.



(Je morda v luči vsega tega sploh nenavadno, da je sta socializem in komunizem v dvajsetem stoletju padla na tako plodna tla ali je bila to le posledica?)

Delo otrok danes

Otrok ni bil hlapec le v zgodovini. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), danes dela 168 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let. Največ v podsaharski Afriki, južni Aziji in Pacifiku.

Otroško delo torej je velik problem, ki lahko ob sodobnem preseljevanju in migracijah, spet postane tudi naš.  Podatkov glede otroškega dela v Sloveniji ni bilo najti. Evropska komisija pa opozarja, da so predvsem izpostavljeni migranti in Romi, najbolj v Italiji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Srbiji in Ukrajini…

Predlog zakona, ki opredeljuje prisiljevanje v delo kot fizično nasilje, torej ni brez osnove in skoraj zagotovo ni namenjen temu, da vaš otrok ne bi smel obešati perila. Zakaj torej dviga toliko prahu? Smo državljani prenapeti, ko oblast posega na tako osebno področje kot je vzgoja otrok? Še toliko bolj, ko to počne oblast, ki je nismo osebno izbrali?

V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok.

Paradoks in sodobni slovenski otroci...

Predlog zakona, glede na sedanjo situacijo, ko se na zahodu srečujemo z množico otrok, ki v rokah še niso držali niti metle niti grabelj, deluje paradoksalno. Podan je preveč splošno in ne opredeljuje, kaj je mišljeno s »prisiljevanjem v delo«. Je zakonodajalec res tako zbirokratiziran in brez stika z realnostjo, da se mu zdi primerno predlagati zakone, ki jih večina državljanov razume narobe?

V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok. Fante, ki v fitnesu dvigujejo uteži, medtem ko ostarel dedek doma sam kala drva.

Otroke, ki ure po mestu lovijo Pokemone in jim potem zmanjka energije, da bi odnesli smeti v kontejner. Seveda lahko v takih primerih starši krivdo pripišejo predvsem sebi, vendar jih bo država zdaj po novem, v njihovem »ne-privzgajanju« delovnih navad, podprla.

Brez muje se še čevelj ne obuje…

Preprečevati prisilno otroško delo kot ga opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah je nujno. Predlagati zakon v sodobni evropski državi, kjer imamo več težav z razvajenostjo kot delom otrok in ki namiguje na to, da boš kaznovan, če boš otroka silil k temu, da pospravi za seboj in zalije rože … je precej kontradiktorno.

Drugo vprašanje je, kako bo država odkrivala in sankcionirala kršitve. Načelni zakoni v državi, ki nima učinkovitega sistema, oziroma je ta tako luknjast, da pride v njem do katastrof, kot je mučenje in smrt dveletnega otroka, je v posmeh tistim, ki živijo v resničnih stiskah. Istočasno pa daje veter v jadra tistim, ki vse predobro poznajo svoje pravice, za dolžnosti pa še niso slišali.

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha, bodo tudi slovenski otroci tu in tam še lahko pripravili mizo,  skupaj z družino juho pojedli primerno toplo in morda celo pomili krožnike.

Za tiste otroke, ki te sreče nimajo (ljubeče družine in tople juhe namreč), pa bi se morala z vsemi močmi zavzeti tako država kot tudi mi vsi.