Včasih so otroci ves dan delali na njivi, danes jim je težko v klet po krompir

Andreja Barat
11

Danes povprečni slovenski starš razmišlja ali bo po novem predlogu zakona sploh še smel poslati otroka v klet po krompir. Včasih pa ni bilo tako. Deklica z vžigalicami je samo vrh ledene gore.

Pestrne, pastirci, rudarji, vajenci…

Biti otrok pred več kot stotimi leti je bilo (razen za privilegirane višje sloje) težko in bridko.

Če si imel srečo, da si preživel dobo detinstva, si moral kmalu svoj kruh zaslužiti sam.

Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj.

Otroško delo je bilo skozi vso zgodovino tako razširjeno, da se sploh ni nikjer posebno omenjalo. Bilo je nekaj povsem samoumevnega.

Kar nam pogosto zgodovinski viri zamolčijo, nam odkrije izrazoslovje. Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj. In otrok je dejansko bil hlapec, brez pravic, brez zaščite, brez vrednosti, namenjen za nižja, hlapčevska opravila…

otrosko-delo1Pravzaprav ne vemo, kakšne so bile usode milijonske množice otrok, ki so svojo mladost pustili v tovarnah, rudnikih, fužinah, obrtnih delavnicah, na domačih in tujih kmetijah…

Spomine so pisali tisti, ki jim je bila sreča naklonjena. Tisti, ki so se šolali in nekaj dosegli v življenju. Če je Ivan Cankar v svojih delih popisal bridko mladost, ki je nikoli ni prebolel, pa ne vemo ničesar o mladosti in doživljanju njegovih bratov in sester, ki niso šli v šole, pač pa so delali.

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil delovni čas otrok enak odraslemu, torej 14 ur. Za delovno sposobne so veljali otroci nad sedem let. Plačilo za otroško delo je bilo mizerno, pogosto le v obleki in hrani ali ga sploh ni bilo (vajenci). Šele v konec devetnajstega stoletja je samoumevnost otroškega dela postala vprašljiva. Z obveznim šolanjem je bil narejen prvi večji korak v tem.

Za lažjo predstavo si oglejmo osnutek zakona iz leta 1842 za zaščito otrok iz avstrijskih dežel. Z vidika sedanjosti izgleda grozljiv, a je glede na takratno realnost, precej human:o

  • otroke je mogoče redno zaposliti šele po dopolnjenjem 12. letu (V Ljubljani so predlagali 7 let). Izjemoma se lahko zaposli že 9 letne, a le, če so prej tri leta hodili v šolo in če krajevna oblast to odobri.
  •  Delovni čas je lahko največ 10. ur, če so otroci stari od 9 do 12 let, ali pa dvanajst ur, če so med 12. in 16. letom.
  • Za vse, ki še niso dopolnili 16. leta, je prepovedano nočno delo.

Ta predlog zakona je izzval precej odpora, ne le od gospodarskih združenj, pač pa tudi od zdravnikov in pedagogov…

(vir podatkov zgornjega poglavja je Prvotno besedilo življenja avtorice Alenke Puhar) 

(Je morda v luči vsega tega sploh nenavadno, da je sta socializem in komunizem v dvajsetem stoletju padla na tako plodna tla ali je bila to le posledica?)

Delo otrok danes

otrosko-delo2Otrok ni bil hlapec le v zgodovini. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), danes dela 168 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let. Največ v podsaharski Afriki, južni Aziji in Pacifiku.

Otroško delo torej je velik problem, ki lahko ob sodobnem preseljevanju in migracijah, spet postane tudi naš.  Podatkov glede otroškega dela v Sloveniji ni bilo najti. Evropska komisija pa opozarja, da so predvsem izpostavljeni migranti in Romi, najbolj v Italiji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Srbiji in Ukrajini…

Predlog zakona, ki opredeljuje prisiljevanje v delo kot fizično nasilje, torej ni brez osnove in skoraj zagotovo ni namenjen temu, da vaš otrok ne bi smel obešati perila. Zakaj torej dviga toliko prahu? Smo državljani prenapeti, ko oblast posega na tako osebno področje kot je vzgoja otrok? Še toliko bolj, ko to počne oblast, ki je nismo osebno izbrali?

V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok.

Paradoks in sodobni slovenski otroci…

Predlog zakona, glede na sedanjo situacijo, ko se na zahodu srečujemo z množico otrok, ki v rokah še niso držali niti metle niti grabelj, deluje paradoksalno. Podan je preveč splošno in ne opredeljuje, kaj je mišljeno s »prisiljevanjem v delo«. Je zakonodajalec res tako zbirokratiziran in brez stika z realnostjo, da se mu zdi primerno predlagati zakone, ki jih večina državljanov razume narobe?

V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok. Fante, ki v fitnesu dvigujejo uteži, medtem ko ostarel dedek doma sam kala drva.

Otroke, ki ure po mestu lovijo Pokemone in jim potem zmanjka energije, da bi odnesli smeti v kontejner. Seveda lahko v takih primerih starši krivdo pripišejo predvsem sebi, vendar jih bo država zdaj po novem, v njihovem »ne-privzgajanju« delovnih navad, podprla.

Brez muje se še čevelj ne obuje…

otrosko-delo3Preprečevati prisilno otroško delo kot ga opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah je nujno. Predlagati zakon v sodobni evropski državi, kjer imamo več težav z razvajenostjo kot delom otrok in ki namiguje na to, da boš kaznovan, če boš otroka silil k temu, da pospravi za seboj in zalije rože … je precej kontradiktorno.

Drugo vprašanje je, kako bo država odkrivala in sankcionirala kršitve. Načelni zakoni v državi, ki nima učinkovitega sistema, oziroma je ta tako luknjast, da pride v njem do katastrof, kot je mučenje in smrt dveletnega otroka, je v posmeh tistim, ki živijo v resničnih stiskah. Istočasno pa daje veter v jadra tistim, ki vse predobro poznajo svoje pravice, za dolžnosti pa še niso slišali.

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha, bodo tudi slovenski otroci tu in tam še lahko pripravili mizo,  skupaj z družino juho pojedli primerno toplo in morda celo pomili krožnike.

Za tiste otroke, ki te sreče nimajo (ljubeče družine in tople juhe namreč), pa bi se morala z vsemi močmi zavzeti tako država kot tudi mi vsi.

11 KOMENTARJI

  1. “Lahko je današnji mladini!” … je rekla generacija, ki je/bo v kratkem pri penziji in so ji direktorji hodili na vrata službe ponujat in je lahko prišla do stanovanja/hiše pri dvajsetih … brez kredita, seveda … 🙂

    • Nismo lahko prišli do hiše.Smo moral trdo delat, nič morja, žurov. Smo bli večino na malti in v švic. Ne bodite tako nevoščljivi vse smo moral prigarat. Podarjeno je je bilo samo nekaterim.

      • Ah res? G. Janez, po tem pa malo pobrskajte po starih papirjih in se na koncu vprašajte koliko davka ste plačali pri vaši hiši. So takrat tudi za vogalom stali raznovrstni inšpektorji in samo čakali kdaj bodo lahko pisali globe od 1000€ +? samo pomislite koliko špricerjev ste spili in ne pozabite, da ste bili uradno na gradbišču.
        Zdaj pa mi prosim izračunajte, kako dolgo mora človek “šparati” za hišo pri plači 800€.

        PS: Star sem 30 let in delam po 10ur na dan, vsak dan. na tri mesece imam 14 dni dopusta. moj osebni rekord je 1100ur v treh mesecih. Gospod Janez, koliko delovnih ur pa vi opravite v treh mesecih?

    • Bodimo realni, do hiše pri dvajsetih so prišli tisti, ki so bili člani komunistične partije, ostali so se lahko pod nosom obrisali. In samo tistim so hodili direktorji ponujat službe. Ostali so lepo garali in bili zadovoljni, če so lahko vsaj življenjske potrebščine dobili v trgovinah. Saj se še spomnimo kako smo hodili čez mejo iskat določene artikle, ki jih takrat niti pod razno nisi mogel dobit v trgovinah. Sedaj pa vsega preveč. Jaz sem kot otrok delala na njivi, ne pa pokemone preganjala, pa cel dan za računalnikom sedela. Pa smo morali kar lepo delati, če smo hoteli preživet. Verjamem, da je tudi sedaj težko prit do lastne nepremičnine, ampak takrat ni bilo nič lažje, če nisi bil član komunistične partije.

  2. Pri otrocih se začnejo delovne navade že pri pospravljanju igrač. Če ga starš navaja na neko obveznost do doma od malih nog se potem pri 10 letih ne počuti, da bi kakšno delo doma bilo prisiljeno. Takšni starši, ki praktično razvajajo otroke so sami leni starši, ki jim se ne da , da bi otroka naučili nekaterih življenjsko pomembnih del na primer pospravljanje za sabo, pomagati razna hišna opravila, ki so življenjsko pomembna, ko bodo ti otroci imeli sami svoje družine. Takšne starše bi bilo potrebno kaznovati, ki raje otroke pustijo na pokemonih ali na internetu do pozno v noč kot, da bi se sami ukvarjali s njimi!

  3. Kdo in koliko časa je delal na njivi, ne vem. Kot mestni otrok iz pol-delavske družine , pa vem, da smo od 2. polovice 50 let številni začeli delati med počitnicami že po 4. razredu osnovne šole. To je sistem omogočal in spodbujal-. Po mestu smo za komunalo pleli poti in ceste, opravljali razna občasna dela, delali v tovarnah, javnih zavodih, pri kulturnih društvih, itn. Po osem ur kot vsi zaposleni. S kvalitetno malico. Ne pozabimo, da bo letos minilo 70 let, ko so si v tekstilnih tovarnah takratne Dravske banovine izborili s stavkami 8-urni delavnik ob pomoči sindikatov, delavskih združenj, odvetnikov, zdravnikov, kmetov, itn. Po zapisih iz tistega leta so bile stavke organizirane nekajkrat bolje, kot sedaj. So si pa morali vodje stavk vedno najti novo zaposlitev in so si jo tudi izoblikovali. Razen v Tovarni klobukov Šešir v Škofji Loki, kjer so si z njo med drugim pridobili ob koncu leta tudi nagrade. V prispevku je narobe uporabljen izraze delati od 15. leta. Delati pomeni, biti zaposlen v taki ali drugačni obliki proti plačilu, kar pa nima prav nobene zveze z delom v družini ali prostovoljno, društveno v svoji okolici. V to se mora otrok vpeljevati takoj, ko lahko pospravi igrače za seboj. Brez potuhe staršev, starih staršev ali še koga, ampak nemoteče za okolico in odločno. Naj dodam, da je meni žal samo za tisto, česar se zaradi takih ali drugačnih okoliščin nisem mogel naučiti in potem delati. Sem pa to pomagal številnim mladim in odraslim. Torej, ni potrebno iti sto let nazaj na polja in v čase kmečkega in delavskega brezpravja (katero je žal spet aktualno), ampak v obdobje, za katerega pravim, “da s(m)o se kot zaposleni skregali z belim kruhom. Da pa bo moja trditev stala, naj navedem, da sem bil zaposlen glede na mojo izobrazbo v tovarni, v občinski upravi, v šoli in v medijih. Maksimalno pa sem uveljavljal v vsa okolja najrazličnejše operativne novosti. Skratka, otroci in mladostniki morajo osvajati delovne in izobrazbene navade in znanja, da bodo potem lahko kandidirali za vključitev med deset tisoč svetovno priznanih Slovencev. Pa še to naj dodam, da bi uvedel obvezno poklicno šolo prav za vse, ki zaključijo osnovno šolo.

  4. Vem da je bilo včasih težko in da stvari niso bile idealne. Vendar si redno dobil plačo, služba za nedoločen čas ni bila nedosegljiiva in dalo se je dobil posojila za hišo. Danes je navedeno skoraj znanstvena fantastika za tiste ki so mlajši od 40. let. Prispevek govori pa o otroškem delu. Menim da bi morali dovolit delo mlajšim od 15. let, le tako bodo dobili kakšne delovne navade in poznali tudi pravilni princip zaslužka, tj najprej delo potem sledi plačilo. Veliko lumparij v prihodnje bi s tem izginilo.

  5. Jaz sem ena izmed otrok iz delavske druzine. Pri 15 ih sem šla delat v tovarno v proizvodnjo Tekstilindus. Po 10 letih sem zamenjala sluzbo za kuhinjo v tovarni. Pridobila sem delovno mesto priučen kuhar. Pri 44 ih pa pristala na operaciji hrbtenice in odstranitvi rodil. Od takrat sem v plenicah in polovično upokojena. Toliko o zgodnjem zaposlovanju otrok. Tako krhko bitje sem bila, da so mi pri 14 letih in pol dali sirup za zrediti, da bom lahko delala v tovarni. Grenki spomini. Letos bom stara 50 let in sem si svoje življenje predstavljala precej drugače kot je. Danes bi morala biti še ful aktivna pa žal ni tako. Lep preostanek dneva vam zelim.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime