Kmetje, ki obdelujejo zemljo na obmejnih območjih, so branik ozemeljske celovitosti

»Slovenski kmet je bil največja žrtev nastanka Jugoslavije. Ne samo, da se ga je poniževalo, iztrebljalo, ampak se je ubijala njegova duša,« je na posvetu v Državnem svetu dejal zgodovinar dr. Stane Granda in poudaril, da potrebujemo resno, krepko in razmišljeno kmetijsko politiko.

V Državnem svetu (DS) je potekal posvet »Varstvo kmetijskih zemljišč in naselitvene strukture na obmejnih območjih ter v zamejstvu kot temelj nacionalne varnosti in narodne prihodnosti«, ki je bil namenjen osvetlitvi pomena obmejnih kmetijskih zemljišč kot strateškega državnega interesa in temeljnega vira prehranske varnosti. »V Državnem svetu vedno poudarjamo pomen ohranjanja in spodbujanja kmetijstva, s ciljem doseganja višje samooskrbe, prehranske varnosti in ohranjanja obdelanega podeželja,« je izpostavil predsednik DS Marko Lotrič, ki je dodal, da ima kmetijstvo velik vpliv tako na gospodarstvo kot tudi na ohranjanje okolja. Poudaril je, da je ohranjanje podeželskega načina življenja pomembno tudi z vidika varstva in ohranjanja narave ter kulturne dediščine – saj pomembno prispeva k ohranitvi kulture, jezika, vrednot, tradicije, običajev ter pomaga utrjevati narodno zavest. Zaradi omejene razpoložljivosti kmetijskih površin in njihovega strateškega pomena je nujno poskrbeti za upravljanje ter zaščititi zemljišča pred spremembami namembnosti ter prekomerno prehajanje lastništva na tuje subjekte. Lotrič je spomnil, da je slovenska zgodovina v veliki meri tudi zgodovina izgubljenega naselitvenega prostora. Predlagal je, da pristojni preučijo možnost za dodatne zakonodajne ukrepe, ki bodo omogočali boljšo zaščito kmetijskih zemljišč – posebej v obmejnih območjih. »Hkrati menim, da se moramo osredotočiti na podporo slovenskim kmetom, ki za pomembna območja tudi skrbijo. Kmetje so bili pomemben gradnik samostojne Slovenije v času osamosvajanja. Danes pa so kmetje, ki obdelujejo zemljo na obmejnih področjih, tudi branik ozemeljske celovitosti,« je še dejal.

Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se je v preteklosti večkrat seznanila s problematiko prodaje kmetijskih zemljišč in gozdov, zlasti v obmejnih območjih, tujim državljanom brez stalnega ali začasnega prebivališča v Sloveniji. Primerjalno pravna analiza ureditev v sosednjih državah kaže, da obstajajo učinkovitejši pravni mehanizmi za zaščito kmetijskih zemljišč ter omejevanje njihovega prekomernega odtujevanja. Komisija je zato večkrat opozorila na nujnost zakonodajnih sprememb, ki bi omogočile učinkovitejšo zaščito namenske rabe teh zemljišč – tako z vidika prehranske suverenosti kot ohranjanja slovenskega naselitvenega prostora in nacionalne varnosti. Ohranitev strateško pomembnega zemljiškega potenciala v lasti domačih prebivalcev oziroma slovenskih pravnih in fizičnih oseb, zlasti na občutljivih obmejnih območjih, je ključnega nacionalnega pomena.

Zgodovinar dr. Igor Grdina je v uvodu povedal, da je zgodovina orientacijska veda, ki kot taka lahko pove, kateri faktorji še posebej vplivajo na naše življenje, kateri vedenjski vzorci so se oblikovali. Najprej je opozoril na mentaliteto – kaj v predstavnem svetu nekega človeka ali neke skupnosti pomeni zemlja. V zgodovinskem pregledu je med drugim spomnil, da so do leta 1848 zlasti kmečki in plemiški sloji zemljo enačili z edino možnostjo blaginje. Ker industrije v njihovem predstavnem svetu ni bilo, so pozneje fevdalci propadli. Po drugi strani pa so se tudi na slovenskem pojavili glasovi, da so zdaj moderni časi, ki jim je treba slediti in ves kapital usmeriti v industrijo. Le redkokdo je takšnim pogledom nasprotoval. Zgodovinar je našel zgolj en članek iz leta 1914, v katerem je avtor govoril o tem, da je kmetijstvo pomembno tudi v modernih časih. Kasneje se je to izkazalo za resnično – kdor je mogel, se je zaradi lakote izselil iz Trsta, podobno je bilo tudi na Dunaju.

Drugi faktor je po besedah Grdine politika. Opomnil je na malo znan podatek, ki je za nas izjemno pomemben – Adolf Hitler je dejal, da so bila njegova prva zavestna politična dejanja podpiranje Südmarke – to je po razlagi zgodovinarja tipična kolonizacijska ustanova, ki je bila usmerjena proti Slovencem. V znanstveni literature piše, da pomeni celotno Habsburško monarhijo – a je Grdina dodal, da to ne drži, tarča so bili pravzaprav samo Slovenci, južne province. Šlo je za kupovanje slovenskih gruntov na Koroškem in okoli Šentilja s tajnimi fondi – cilj je bil kolonizacija do Jadrana. Gradnja t. i. nemškega mostu potem ni uspela, in sicer zaradi prve svetovne vojne.

Grdina je govoril o tem, kako pomembna je prehranska varnost. »Obstajajo interpretacije, da je prašič kriv za to, da je Nemčija izgubila prvo svetovno vojno,« je zgodovinar pripomnil, da je morda to smešno na prvi pogled, vendar pa je Centralne sile v prvi svetovni vojni uničila prav lakota. Človek in prašič sta konkurenta v prehrani, ovca in človek pa nista. »Kakor koli je za lase privlečeno, da je to edini razlog, pa je to eden izmed razlogov, ki pojasnjuje, da politika skupaj z mentaliteto in tudi ljudsko tradicijo vpliva na to, ali nek prostor vzdrži najhujše preizkušnje,« je komentiral in spomnil, da je Anglija takrat zdržala, ker so imeli ovce.

V nadaljevanju je spomnil, da je bila v stari Jugoslaviji agrarna reforma, ki je bila izrazito nacionalnega značaja. Državljani so imeli določene pravice, ki jih nedržavljani niso imeli. »Tako je klasična liberalna država, ko je ločevala državljanske pravice od človečanskih, zagotavljala primat politiki, ki si jo je izbrala,« je pojasnil. Druga svetovna vojna je takšne tendence prignala do vrhunca, vendar pa je nekaj zelo pomembno v našem prostoru – slovenska partizanska vojska je imela logistiko v kmečkem prebivalstvu, ki ga je bilo takrat približno polovica. Takrat je takšen odpor okupaciji bil mogoč. »Če je kmečkega prebivalstva le 5 odstotkov, takšen način bojevanja seveda ni več mogoč,« je opozoril Grdina in opomnil, da so nekatere stvari, ki so začasno izgubljene, izgubljene za vedno – zemlja je takšna stvar, jezik tudi in še marsikaj drugega.

Po drugi svetovni vojni so se dogajale za mentaliteto usodne stvari – prvi nacionalizaciji (1945) je leta 1953 sledila druga nacionalizacija, ki je dopustila le 10 hektarjev obdelovalne zemlje. Od kmečke tržne produkcije naj ne bi več nihče smel živeti. »To je povezano s politiko, kmet lahko v skrajni sili preživi sam in misli kakor hoče,« je Grdina dodal, da se morajo po drugi strani ljudje, ki so prehransko odvisni, prilagajati. V zgodovinopisju je precej neznano, kdaj je slovenskemu prostoru grozila zadnja velika lakota. »To je leto 1954,« je zgodovinar spomnil, da je bila leta 1952 tudi huda suša. Sledil je strašen upad pridelave pšenice. Grdina je še spomnil na največji shod Slovencev v zgodovini – 19. septembra 1954 se je zbralo do 400 tisoč ljudi. Na shodu je govoril Tito, ki je med drugim dejal, da se v Jugoslaviji razsipava s pšenico. Posledično so se zmanjšale žemlje, ki so jih po kraju shoda poimenovali Ostrožnice. Stiska je bila tako velika, da je bil ventil humor. Zgodovinar je za zaključek dodal opozorilo, kako važna je mentaliteta, usklajeno delovanje različnih političnih faktorjev in tudi strateško planiranje.

Kmetijske politike v Sloveniji ni več

Zgodovinar dr. Stane Granda je spomnil, da so bili do odprave fevdalizma 1848 leta lastniki velikega dela slovenskega ozemlja svetni in cerkveni graščaki, kmetje pa le posestniki. Lastniki so postali šele po tem letu. »Sedaj v obmejnem prostoru opažamo, da postajajo tujci lastniki in posestniki. Tolažimo se lahko s tem, da obstajajo mednarodno priznane državne meje, da zemlje ni mogoče odnesti,« je dejal in dodal, da problem kljub temu ostaja. Iz lastnih izkušenj je povedal, da tujci zemljišč ne kupujejo le ob meji – nad Klevevžem je recimo pravoslavni samostan, kupili so tudi ogromen grunt. Sredi vinskih goric najdemo Albance, ki ne znajo odgovoriti po slovensko. Vinograd pri Kungoti je kupil samostan iz Avstrije. »Problem je torej veliko širši in ga vežem na to, da v Sloveniji vse od stare Avstrije nimamo kmetijske politike,« je Granda opozoril, da je bil zadnji človek, ki je sistematično reševal slovenskega kmeta, Janez Evangelist Krek.

Agrarni reformi v stari Jugoslaviji kažeta na ponižujoč odnos do kmeta – slovenski kmet je bil po besedah Grande največja žrtev nastanka Jugoslavije. »Ne samo, da se je kmeta poniževalo, iztrebljalo, ampak se je ubijala njegova duša,« je zgodovinar opomnil, da kmetov danes skorajda več ni, imamo pa agrarno veleposest. Po slovenski vključitvi v Evropsko zvezo so v našem kmetijstvu zavladale subvencije. »Izraz je grozljiv, saj izraža podporo, usmiljenje. Kmet je namesto gospodarja socialni podpiranec,« je komentiral Granda in opozoril, da nujno potrebujemo resno krepko razmišljeno kmetijsko politiko, ki se ne bo ukvarjala z agrarnim industrijskim kompleksom. Potrebujemo agrarno politiko za klasičnega kmeta, ki želi živeti od zemlje. Če pogledamo naokoli – bolj ko je država razvita, bolj ima razvito kmetijstvo. »Naš zadnji fenomenalen agrarni plan pa je postaviti sončne elektrarne na travnike in pašnike,« je Granda komentiral zadnja dogajanja v sklopu »kmetijske reforme«. Namesto, da trgamo sami sebi zemljo, bi bilo treba po mnenju Grande podpreti malega kmeta, da bo lahko tudi kupoval zemljo, da bo lahko rentabilno deloval, da bo lahko nišno gospodaril – kar je predvidel že Krek. Osamosvojitev je bila krasna stvar, vendar pa je kmetijstvo doživelo tak upad, da se človek lahko le čudi. »Če želi in hoče postati Slovenija moderna, napredna, takšna, zaradi katere smo izpeljali osamosvojitev, moramo prvenstveno urediti položaj slovenskega kmeta,« je poudaril Granda.

Predsednik komisije DS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič je izpostavil, da se kot narod premalo zavedamo pomena državotvornosti, narodne zavesti in domoljubja – kar se kaže tudi v pomanjkanju ukrepov za zaščito kmetijskih zemljišč pred tujim kapitalom. Po njegovem mnenju bi moral imeti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS zakonsko dolžnost odkupa vseh strateško pomembnih zemljišč, poleg tega bi morala država zagotoviti učinkovit nadzor nad postopki prodaje kmetijskih zemljišč. Direktorica Irena Tušar je dejala, da je ena izmed primarnih nalog Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS povečevanje lastniškega deleža države na področju kmetijskih zemljišč v obmejnem pasu. Opozorila je, da sklad razpolaga z javnimi sredstvi, zato je dolžan ravnati gospodarno. Si pa v skladu po njenih besedah želijo, da bi za potrditev usmeritev k nakupom v obmejnem pasu pridobili nove usmeritve države – sedaj imajo namreč 14 let star sklep.

Nekdanji poslanec in podpredsednik vlade Marjan Podobnik je ocenil, da je državna politika na področju kmetijskih zemljišč nerazumna. Po njegovem videnju kmetijskih zemljišč ne izgubljamo le s prekomerno pozidavo, nekaterim državnim zemljiščem se je država celo sama odrekla. Po njegovi oceni je tudi napačno, da se sistematično ovira povečevanje kmetijskih površin na račun zaraščenih nekdanjih kmetijskih površin, pa čeprav je Slovenja med najbolj gozdnatimi državami v EU. Opozoril je še, da če bi večino od 300 milijonov evrov, ki jih Slovenija porabi za prehrano v javnih zavodih, namesto za uvoženo hrano namenili slovenski lokalno pridelani hrani, bi tudi več sto kmetij na obmejnih območjih s pogodbeno pridelavo hrane imelo zagotovljen razvoj in obstoj. Območje bi ostalo poseljeno in obdelano.

Publicist Borut Korun je opomnil, da je slovenska politika iz ustave brisala 68. člen, ki je pred tem tujcem prepovedoval nakup slovenske zemlje in nepremičnin. Ta člen so v prvo slovensko Ustavo dali zaradi zgodovinskih izkušenj, ob vstopu v EU pa je Slovenija klonila pod zahtevo nekaterih drugih držav, predvsem Italije. V gibanju 23. december so t. i. španskemu kompromisu nasprotovali, večkrat so vložili zahtevo za referendum. Videti je, da se njihova opozorila uresničujejo – začeli smo izgubljati ozemlje. Krivda pa je po Korunovih besedah tako v naši mentaliteti kot tudi v samem odnosu do kmetijstva. Predsednik Narodnega sveta Koroških Slovencev Nanti Olip, ki tudi sam prihaja iz kmečke družine, pa je poudaril, da je varstvo kmetijskih zemljišč in naselitvene strukture obveznega strateškega pomena za ohranitev slovenskega naroda. 

Rudi Merljak je prebral poziv Ustavnemu sodišču, da po enem letu naposled pristopi k reševanju zadeve, ki jo je ustavni pritožnik Joško Joras vložil 5. decembra 2023. Pritožbo je vložil zato, ker so mu bile z brutalno prisilno odtujitvijo njegovih premičnih in nepremičnih dobrin, na zemljiščih, ki jih ima v dolgoročnem najemu od Sklada kmetijskih zemljišč RS grobo kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Vsa druga pravna sredstva je že izčrpal.