Kdaj bomo prišli do cenovno dostopnega mesa, ki bo vzgojeno v laboratoriju in ne na pašniku?

Ustvarjeno s pomočjo UI.
POSLUŠAJ ČLANEK

Ajdovski poslovnež Ivo Boscarol je izpolnil napoved, ki jo je dal leta 2022. Zaživelo je podjetje, ki razvija in proizvaja meso iz izvornih celic. Boscarol je ob zagonu podjetja Tech4Meat dejal, da bo proizvodnja mesa v laboratorijih, v katerih bi pozneje lahko proizvajali tudi rastline, pripomogla k reševanju prihodnjih težav s pomanjkanjem hrane. »Če to področje ne bi imelo perspektive in če ne bi pomenilo izziva, ne bi šel v to,« je dejal.

V Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) nasprotujejo uvozu, proizvodnji, oglaševanju in prodaji tovrstne hrane. Tudi ker ta dolgoročno uničuje slovensko živinorejo in kmetijstvo, poleg tega je vprašljiva glede vpliva na zdravje ljudi, ima negativne vplive na okolje in, nenazadnje, je sporna tudi z etičnega vidika. Na ravni Evropske unije trenutno živinoreja predstavlja 45 % celotne kmetijske dejavnosti. Zaposluje 4 milijone ljudi, posredno podpira delo 30 milijonov ljudi in prinaša gospodarske, kulturne in socialne koristi za podeželje, še pravijo na KGZS. 

»Prepričan sem, da bo zaradi klimatskih sprememb, ki se dogajajo, vedno večji izziv pridelati krmo za živino. Kot napovedujejo, bomo imeli vedno pogostejša obdobja močnih padavin s poplavami, kar bo povzročilo uničevanje krme in potem dolga obdobja suše, kar bo seveda onemogočilo pridelavo krme,« je odločitev za sodelovanje v tem start-up podjetju za STA predstavil Boscarol.

Smeli načrti za prihodnost

V podjetju Tech4Meat imajo trenutno dve zaposleni in več zunanjih sodelavcev, med njimi iz ajdovskega Centra odličnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo (CO BIK), ki je tudi eden izmed družbenikov. Izvajajo številne raziskave, že v nekaj letih pa želijo na trg poslati prve izdelke, je za Forbes Slovenija povedala direktorica Katja Križman, ki je pred tem delala na podobnih projektih v Singapurju. 

V laboratorijih se lahko po besedah raziskovalca Marka Ušaja poleg mesa pridela tudi drugo hrano. Tudi iz rastlin lahko vzamejo (izvorne) celice in jih potem gojijo, iz tega pa proizvajajo bodisi končne izdelke bodisi polizdelke. »Če recimo gojimo alge, lahko iz njih naredimo nekakšen suhi prah, ki ga uporabljamo kot alternativni vir beljakovin,« je za STA pojasnil Ušaj in dodal, da so tako na Finskem že proizvedli kavo.

Kot je Boscarol še dejal, načrtujejo gradnjo prostorov podjetja v obrtno-podjetniški coni v Ajdovščini. Objekt naj bi imel 15.000 do 20.000 kvadratnih metrov uporabnih površin, velik del tega bo namenjen laboratorijem in pozneje proizvodnji tkiv iz izvornih celic oziroma »mesa«. Vrednosti same investicije ni želel razkriti, po njegovih besedah pa zaradi zahtev tovrstne proizvodnje hrane in raziskovalnih laboratorijev nikakor ne bo majhna. »Glede na obetavno povpraševanje na trgu trajnostne prehrane ciljamo na dosego stabilnega tržnega deleža, ki naj bi v prihodnosti prinesel pričakovane prihodke v višini več deset milijonov evrov,« je še dejal Boscarol. Čeprav je trg kultiviranega mesa v razvoju, v bližini Slovenije že obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo s podobnimi inovacijami. 

Etičnost laboratorijskega mesa

Raziskovalec Mark Ušaj, ki z Boscarolovim podjetjem sodeluje kot zunanji sodelavec, je za medije dejal, da je v laboratorijih iz ene same živalske celice mogoče narediti meso na human način: to je dejansko pravo meso, a zanj ni treba rediti in ubijati živali. S tem bi po njegovih besedah prispevali tudi k varovanju okolja, saj za prehrano človeštva ne bo več treba rediti toliko živali.

»Govoriti o tako imenovanem čistem mesu ali etičnem mesu je zavajajoče. Proizvodnja laboratorijskega mesa se začne s postopkom pridobivanja matičnih celic iz mišic živih živali. Pri tem se odvzame mišičnina živim živalim, kar običajno pomeni poseg in bolečino. V nadaljevanju se gojijo matične celice s plodovim telečjim serumom. Pridobi se ga iz krvi še vedno utripajočih src nerojenih telet, ki poginejo, ko serum odstranimo. Za podporno strukturo je nujen kolagen, pridobljen iz kosti govedi in prašičev. Uporabljajo se hormoni in njim podobne substance, ki spodbujajo razmnoževanje in rast celic. Evropska zakonodaja jih strogo prepoveduje,« navaja vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano na KGZS Gabrijela Salobir.

Bioreaktorji izjemno potratni

Prof. dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani in redni profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, je na Facebooku objavil zapis, v katerem je povzel največje ovire pri nadaljnjem razvoju takšnega mesa. Dr. Majdič opozarja, da je pridobivanje mesa v laboratoriju še zelo daleč od možnosti dejanske uporabe in vprašanje je, ali bo resnično kdaj lahko zamenjalo meso živali.

Ostaja ogromno odprtih vprašanj, začenši z nadgradnjo opreme za začetek množične proizvodnje, saj največji bioreaktorji (veliki nekaj 1000 litrov), ki jih trenutno uporabljamo, ne morejo proizvesti več kot nekaj kilogramov celic v nekaj tednih in nihče ne ve, ali bo mogoče narediti veliko večje bioreaktorje, v katerih bi gojili mišične celice. Ob vprašanju okoljske sprejemljivosti takšnega mesa je zelo pomembno vprašanje poraba energije, ki je zelo velika. Celice moramo namreč gojiti pri 37 stopinjah Celzija ter v bioreaktorju ves čas mešati, je zapisal dr. Majdič. Stalno vzdrževanje temperature za nekaj tisoč ali nekaj deset tisoč litrov tekočine, v kateri rastejo celice, pa porablja veliko energije.

Pri gojenju celic se danes še vedno pogosto uporablja antibiotike, čeprav se temu sicer lahko izognemo, a je potem celoten proces veliko zahtevnejši, saj mora potekati v povsem sterilnih pogojih, kar pa seveda celoten proces močno podraži. Nenazadnje, zelo pomemben vidik, ki se ga zanemarja, čeprav se obenem govori o zmanjševanju trpljenja živali, pa je, da se pri gojenju celic uporablja serum nerojenih teličkov, saj celice brez tega dodatka zelo slabo rastejo. Nadomestek za serum govejih zarodkov se išče že nekaj desetletij (tudi zaradi cene, ker je to izjemno drag del postopka gojenja celic), a do sedaj še nismo uspeli najti dobrega nadomestila, zaključi dr. Majdič.

Globalni razvoj

Ko je bila tehnologija prvič razvita, je bil postopek veliko dražji od običajnega kmetovanja, vendar se stroški proizvodnje nenehno znižujejo, kar kaže na to, da bi lahko vzgojeno meso postalo uspešen komercialni produkt. Zanimanje v svetu narašča, kar kaže tudi kitajski sporazum z Izraelom v vrednosti 300 milijonov ameriških dolarjev za uvoz laboratorijsko vzgojenega mesa. Ker se cena laboratorijsko vzgojenega mesa še naprej znižuje, lahko v prihodnosti postane cenejše od konvencionalnega mesa in s tem prevlada na trgu.

Za povečanje proizvodnje in znižanje cen bodo raziskave z odprtim dostopom bistvenega pomena za zmanjšanje stroškov celičnih gojišč brez živalskih sestavin, povečanje razpoložljivosti celičnih linij, izboljšanje lestev, ki se uporabljajo za podporo rasti celic in poustvarjanje kompleksne vlaknaste strukture, kakršno ima običajno proizvedeno meso, ter izdelavo večjih in učinkovitejših bioreaktorjev, v katerih rastejo celice.

Prvi od teh ukrepov – gojišča za celične kulture brez živalskih sestavin – trenutno predstavlja večino sedanjih stroškov proizvodnje gojenega mesa. Medtem ko so proizvajalci gojenega mesa in akademski raziskovalci dosegli velik napredek pri zmanjševanju stroškov in razvoju formulacij gojišč za različne vrste celic in gojenih vrst, pa cene in široka razpoložljivost vrstno specifičnih in živilskih različic sestavin gojišč za celične kulture ostajajo izziv.

Premiki na evropskem političnem parketu

Laboratorijsko vzgojeno meso ni trajnostna alternativa primarni kmetijski proizvodnji in odpira etična, gospodarska, socialna in javnozdravstvena vprašanja, ki so bistvena za prihodnjo družbo, je zapisano v sporočilu Svetu ministrov, ki bo obravnavano na naslednjem zasedanju kmetijskih ministrov EU. »Te prakse ogrožajo primarne pristope na kmetijah in pristne metode pridelave hrane, ki so bistvo evropskega modela kmetovanja,« je zapisano v dokumentu.

Avtorji dopisa so avstrijska, francoska in italijanska delegacija, podpirajo pa ga delegacije Češke, Cipra, Grčije, Madžarske, Luksemburga, Litve, Malte, Romunije in Slovaške. Tovrstni izdelki niso in ne morejo biti del kmetijske pridelave oz. predelave, zato ne smejo biti upravičeni do kakršnihkoli podpor z naslova skupne kmetijske politike, je pred časom dejal tudi evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski. Evropska unija sicer že nekaj let financira raziskave na tem področju, tako da je tako stališče zanimiva shizofrenija – sofinancirati produkt ne, sofinancirati raziskovanje, kako priti do produkta da.

V Evropi se trenutno ne trži mesa na celični osnovi, dovoljenje pa bi lahko bilo izdano šele po oceni Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) v skladu z določbami tako imenovane uredbe o novih živilih. 

Dvanajst držav za zdaj ne zahteva spremembe pravil, vendar poziva, da je treba »pred sprejetjem kakršnih koli odločitev o odobritvi trga upoštevati ta vprašanja in rezultate razprav, ki bodo potekale z državami članicami in evropsko civilno družbo«. Italija je bila doslej najglasnejši nasprotnik laboratorijsko vzgojenega mesa, saj je predlagala in odobrila nacionalno prepoved prodaje proizvodov celičnega kmetijstva. Ukrep trenutno preverja EU zaradi morebitne kršitve pravil enotnega trga.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike